VSRS Sklep II Ips 67/99

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, naj se ugotovi, da je nična pogodba o prenosu pravice uporabe na oddanem stavbnem zemljišču, ki je bila dne 19.10.1993 sklenjena med tedanjo Občino A. in podjetjem D. - družbeno podjetje za usposabljanje in zaposlovanje slušno prizadetih ter drugih invalidov, p.o.L.. Obenem je zavrnilo tudi zahtevek na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, glede stroškov postopka pa odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti prvotoženi stranki v znesku 83.125 SIT, drugotoženi stranki pa v znesku 10.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Stališče obeh sodišč, da predstavlja pogodba iz leta 1993 le realizacijo pogodbe iz leta 1989, je v nasprotju z listinskimi dokazi, ki so bili predloženi, zlasti pa z vsebino obeh pogodb. Obenem predstavlja tako stališče tudi zmotno uporabo materialnega prava, saj ne upošteva niti določbe 88. člena ZDen, niti določb ZOR (51. in 103. člena) in Zakona o zavodih (prvega odstavka 65. člena). Z uveljavitvijo Zakona o zavodih je bil prenos iz leta 1989 izničen. Pogodba iz leta 1989 je predstavljala oddajo stavbnega zemljišča za gradnjo, pogodba iz leta 1993 pa prenos pravice uporabe na oddanem stavbnem zemljišču. Zaradi določb Zakona o zavodih je v letu 1993 na nepremičninah že obstajala lastninska pravica. Zato se v letu 1993 pravica uporabe ni mogla več prenašati. V obravnavanem primeru bi morali sodišči uporabiti določbo 88. člena ZDen, pa čeprav tožnika v nepravdnem postopku zahtevata vrnitev nepremičnin na podlagi določb ZIKS. Iz številnih odločb Ustavnega sodišča RS je namreč razvidno, da mora biti položaj denacionalizacijskih upravičencev in tistih, ki zahtevajo vrnitev premoženja na podlagi določb ZIKS najmanj podoben, če že ne povsem enak. Podobnost pravnega položaja pa bi bila zagotovljena le v primeru, če bi se tudi v postopkih, ki se vodijo na podlagi določb ZIKS, uporabljale določbe 88. člena ZDen. Pravilnost trditev tožeče stranke, da je potrebno uporabiti določbo 88. člena ZDen, dokazuje tudi zadnja novela ZIKS, ki se izrečno sklicuje na določbe III. poglavja ZDen. Če pa bi že bilo pravilno stališče obeh sodišč, da določbe 88. člena ZDen v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, pa bi morali sodišči ugotavljati obstoj ničnostnih razlogov vsaj na podlagi določb 103. člena ZOR. V letu 1993 sklenjena pogodba je bila namreč več kot očitno sklenjena samo zato, da bi se onemogočila vrnitev nepremičnin v naravi. Nepravdni postopek za vrnitev nepremičnin je bil v času sklenitve pogodbe že v teku. Razpolaganje med postopkom za vrnitev nepremičnin prav gotovo nasprotuje moralnim načelom. Sodišči na te trditve sploh nista odgovorili, ravno tako pa nista zavzeli nobenega stališča do trditev tožeče stranke, da je bilo zemljišče v letu 1989 dodeljeno za gradnjo, ki pa se nikoli ni začela. Če ne bi bilo razpolaganja v letu 1993, bi bila lahko zemljišča tožnikoma vrnjena v naravi. Z namenom, da se to prepreči, tedaj z nedopustnim nagibom, v letu 1993 sklenjena pogodba tako vrnitev zaplenjenega premoženja onemogoča. Zato je brez dvoma v nasprotju z moralnimi načeli in tedaj nična.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP/77, nasprotni stranki na revizijo nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77).

Neutemeljena so sicer zelo obširna revizijska zatrjevanja, da bi morali sodišči druge in prve stopnje pri odločanju o tem, ali je sklenjeni pravni posel ničen ali ne, upoštevati določbo 88. člena Zakona o denacionalizaciji, Uradni list RS, št. 27/91-I do 29/99

- ZDen. Določba 88. člena ZDen je jasna in ne dopušča tako široke razlage, kot jo ponuja v reviziji tožeča stranka. Po prvem odstavku 88. člena ZDen so bila z dnem uveljavitve ZDen nedopustna tista razpolaganja z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona (tedaj ZDen) obstaja dolžnost vrnitve. Navedena prepoved razpolaganja je bila časovno omejena. Prenehala je veljati 30 dni po preteku roka, v katerem je morala biti vložena zahteva za denacionalizacijo (64. člen ZDen). Le za tiste pravne posle (in enostranske izjave volje), ki so bili sklenjeni v času veljavnosti 88. člena ZDen, je bila v ZDen predpisana sankcija ničnosti, vendar pod dodatnim pogojem, da se je s pravnim poslom (ali enostransko izjavo volje) razpolagalo z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega obstaja po določbah ZDen dolžnost vrnitve.

Tožeča stranka ni vložila zahteve za denacionalizacijo. V nepravdnem postopku, ki je v teku pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. Nz 145/93, zahteva vrnitev v kazenskem postopku zaplenjenega premoženja. Podlaga njene zahteve za vrnitev premoženja je tedaj Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, Ur. l. SRS, št. 17/78 in RS, št. 12/92 do 26/99 - ZIKS in ne ZDen. Specialna določba 88. člena ZDen pri presoji ničnosti pravnega posla, ki jo v tej pravdni zadevi uveljavlja s tožbenim zahtevkom tožeča stranka, zato ne pride v poštev. V tem delu so razlogi obeh sodišč materialnopravno pravilni, revizija tožeče stranke pa neutemeljena.

Prav pa ima tožeča stranka, da sodišči druge in prve stopnje (ki sta se v dosedanjem postopku ukvarjali predvsem z vprašanjem, ali je v tej pravdni zadevi mogoče uporabiti 88. člen ZDen), v izpodbijanih odločbah zaradi zmotne uporabe materialnega prava nista ugotavljali (in ugotovili) vseh za odločitev v sporu pravno odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje se je glede ničnosti po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) sicer opredelilo, vendar je pri tem materialnopravno zmotno presodilo, da je za presojo ničnosti po ZOR "ključno le vprašanje, ali sta toženi stranki pravni posel sklepali v nasprotju s prisilnimi predpisi". Ker je ugotovilo, da med toženima strankama sklenjeni pravni posel ne nasprotuje nobenemu prisilnemu predpisu, je presodilo, da med toženima strankama sklenjeni pravni posel tudi na podlagi določb ZOR ni ničen. Pritožbeno sodišče se je s takim stališčem sodišča prve stopnje strinjalo in še dodalo, da "tudi ni mogoče govoriti o pogodbi, ki bi nasprotovala moralnim normam, o pogodbi, ki bi bila sklenjena z namenom, da se izigra oba tožnika". Z navedenim dodatkom je skoraj v celoti zajelo razloge ničnosti iz 103. člena ZOR (razen nasprotovanja ustavnim načelom), vendar pa na način, ki v razlogih sodbe sodišča prve stopnje, ki je ničnost na podlagi ZOR pravno zmotno presojalo le z vidika nasprotja s prisilnimi predpisi, nima nobene dejanske podlage.

Vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago (razlog).

Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavnimi načeli, s prisilnimi predpisi ali z moralo (51. člen ZOR). Če ni podlage (razloga) ali če je podlaga (razlog) pogodbene obveznosti nedopustna, je pogodba nična (52. člen ZOR). Tudi prvi odstavek 103. člena ZOR določa, da je nična pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom in morali. Končno je pogodba lahko nična tudi zato, ker nasprotuje temeljnim pravnim načelom (npr. načelu vestnosti in poštenja - 12. člen ZOR, ki je brez dvoma temeljna maksima civilnega prava, zaradi česar nespoštovanje tega načela pri sklepanju obligacijskih razmerij tudi lahko pripelje do tega, da je pogodba nična).

Tožeča stranka je dne 8.3.1993 vložila pri sodišču predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja. V predlogu je kot udeleženko navedla tudi tedanjo Občino Ljubljana A., ki je v postopku sodelovala. Nepravdni postopek še ni končan.

V dne 19.5.1995 vloženi tožbi je tožeča stranka zatrjevala, da sta tedanja Občina Ljubljana A. in drugotožena stranka med nepravdnim postopkom, v katerem je bila tedanja Občina Ljubljana A. opredeljena kot zavezanka za vrnitev zaplenjenega premoženja, sklenili pogodbo o prenosu pravice uporabe na oddanem stavbnem zemljišču, ki je zajemala tudi nepremičnine, katerih vrnitev se je v naravi zahtevala v nepravdnem postopku in glede katerih je bila po tožbenih trditvah ob začetku nepravdnega postopka vrnitev v naravi mogoča. Po trditvah tožeče stranke je bila pogodba sklenjena prav z namenom, da se onemogoči vrnitev zaplenjenega premoženja v naravi. Sklenjeni pravni posel naj bi bil zato ničen.

Ustava Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91) zagotavlja vsakomur pravico do zasebne lastnine (33. člen). Gre za eno od temeljnih človekovih pravic, ki pa jo po njeni vsebini ni mogoče razumeti le tako, da je pravica do zasebne lastnine zagotovljena (in pravno varovana) samo takrat, ko že obstoji, ampak jo je potrebno razumeti tako, da je zagotovljena (in pravno varovana) tudi takrat, kadar bi ob normalnem teku stvari in ob spoštovanju vseh pravnih in moralnih norm, do pridobitve zasebne lastnine na stvari brez dvoma prišlo. Z drugimi besedami to pomeni, da je potrebno pravico do zasebne lastnine zagotoviti in/ali jo varovati (čeprav kot bodočo, pričakovano) tudi v tistih primerih, ko je bila pridobitev zasebne lastnine onemogočena (preprečena) z dejanji, ki jih je mogoče opredeliti kot nedobroverna, nemoralna, nasprotna načelu vestnega in poštenega sklepanja pravnih poslov (in seveda tudi vestnega in poštenega izvrševanja pravic, ki nastanejo iz sklenjenih pravnih poslov) itd. Povedano velja tudi za tiste primere, ko sklenjeni pravni posel, ki preprečuje pridobitev zasebne lastnine, ki pa je bila pred njegovo sklenitvijo mogoča, ni v nasprotju s prisilnimi predpisi (zaradi česar iz razloga nasprotovanja prisilnemu predpisu ne more biti ničen), ampak je s predpisi, ki so veljali v času njegove sklenitve, celo skladen. Tudi pravni posel, ki je skladen z veljavnimi predpisi, je namreč lahko ničen, če sta pogodbeni stranki ob njegovi sklenitvi ravnali v nasprotju z moralnimi načeli, načeli vestnosti in poštenja ali načelom dobre vere (tedaj nedobroverno).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženi stranki nista kršili nobene konkretne prisilne pravne norme. Zato je tožbeni zahtevek na ničnost sklenjene pogodbe zavrnilo tudi iz razlogov, ki jih glede ničnosti pogodb določa ZOR. Sodišče druge stopnje se je s tako odločitvijo sodišča prve stopnje strinjalo. Pri tem pa sta obe sodišči materialnopravno zmotno sklepali, da dejstvo, da kršitev kakšne konkretne pravne norme ni bila ugotovljena, zadošča za zaključek, da med pravdnima strankama sklenjeni pravni posel ni ničen.

Po presoji revizijskega sodišča bo odgovor na vprašanje, ali je izpodbijana pogodba nična, mogoče dati šele potem, ko se bo v ponovljenem postopku razjasnilo dejansko stanje tudi v smeri s strani tožeče stranke zatrjevanih pravno odločilnih dejstev. Gre za trditve tožeče stranke, ki so po mnenju revizijskega sodišča lahko pravno odločilne, da so bila zemljišča, katerih vrnitev se zahteva v nepravdnem postopku, s pogodbo v letu 1989 oddana za gradnjo, ki pa se ni nikoli začela, zaradi česar se stanje v naravi sploh ni v ničemer spremenilo; da je nekdanja Občina Ljubljana A. ustanovila drugotoženo stranko ravno z namenom, da nanjo prenese nepremičnine, ki bi jih sicer morala v že začetem nepravdnem postopku vrniti tožeči stranki; da je tedanja Občina A. (katere pravna naslednica je prvotožena stranka) v nepravdnem postopku ravnala nedobroverno, saj je vedela, da se zahteva vrnitev zaplenjenih nepremičnin v naravi, pa je kljub temu nepremičnine, na katerih je imela lastninsko pravico (in je bila zavezanka za vrnitev, ki je bila glede na stanje stvari v naravi tudi mogoča) prenesla v obliki "pravice uporabe" na drugotoženo stranko kot družbeno podjetje, ki ga je sama ustanovila, in nato temu podjetju med že tekočim nepravdnim postopkom omogočila vpis v zemljiško knjigo in s tem onemogočila vrnitev zaplenjenega premoženja v naravi, saj drugotožena stranka kot družbeno podjetje po določbah ZIKS ni zavezanec za vrnitev zaplenjenega premoženja.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 395.člena ZPP/77 reviziji ugodilo, odločbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.