VSRS Sklep III Ips 115/2001

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.
Tožena stranka sama nosi svoje stroške za odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v višini 1.860.594,50 SIT z zamudnimi obrestmi. Pritožbo tožeče stranke zoper sodbo je zavrglo kot prepozno.

Sklep o zavrženju pritožbe izpodbija vrhovni državni tožilec z zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje naj bi namreč pri preizkusu pravočasnosti pritožbe uporabilo določbo 3. točke 493. člena ZPP, s katero je za postopek v gospodarskih sporih predpisan za vložitev pritožbe rok osmih dni, namesto da bi uporabilo določbo prvega odstavka 333. člena ZPP, s katero je za vložitev pritožbe zoper sodbo v pravdnem postopku, ki ni gospodarski spor, predpisan splošni petnajstdnevni rok od vročitve sodbe. Predlagal je, naj vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema pravdnima strankama. Tožeča stranka nanjo ni odgovorila, tožena stranka pa je odgovorila, da je zahteva prepozna in predlagala, naj jo vrhovno sodišče zavrže.

Zahteva za varstvo zakonitosti je prepozna.

Vprašanje, odločilno za presojo pravočasnosti zahteve za varstvo zakonitosti, je v tem primeru enako, kot če bi presojali njeno utemeljenost. To vprašanje je, ali mora sodišče v tej pravdi uporabiti določbe ZPP o postopku v gospodarskem sporu ali ne.

Tožeča stranka - samostojni podjetnik posameznik (v nadaljevanju podjetnik), ki opravlja dejavnost prevozništva, je svoj tožbeni zahtevek temeljila na naslednjem dejanskem stanju:

Voznik tožeče stranke je s kamionom s prikolico zapeljal na bankino, ki se je udrla, zaradi česar je vozilo zdrsnilo s ceste po pobočju okoli 8 metrov globoko. Pri tem je na vozilu, priklopniku in tovoru nastala materialna škoda, za katero zahteva od tožene stranke odškodnino, ker je odgovorna za neutrjeno bankino, ki je bila vzrok za nezgodo.

V 2. točki prvega odstavka 481. člena ZPP je postopek v gospodarskih sporih predpisan za dva primera:

- v sporih iz medsebojnih pravnih razmerij podjetnikov, izvirajočih iz njihove pridobitne dejavnosti,

- v sporih iz pravnih razmerij, ki so nastala med podjetnikom v zvezi z opravljanjem njegove pridobitne dejavnosti in osebo iz 1. točke (n.pr. gospodarsko družbo) te zakonske določbe.

Novi ZPP je v primerjavi s prejšnjim v sporih med podjetniki in gospodarskimi družbami (ter drugimi subjekti iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP) razširil pojem gospodarskega spora. Prej je bilo namreč v določbi 489.a člena ZPP 1977 predpisano, da veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih v tistih sporih, ki izvirajo iz medsebojnih gospodarskih razmerij podjetnikov in pravnih oseb iz 1. točke 489. člena tega zakona. Po tej določbi obravnavani spor res ne bi bil gospodarski spor, ker gre za nepogodbeno pravno razmerje med pravdnima strankama. Po sedaj veljavni določbi 2. točke prvega odstavka 481. člena ZPP pa ni več predpisano, da mora spor izvirati iz medsebojnega gospodarskega razmerja, ampak iz pravnega razmerja (ki je lahko pogodbeno ali nepogodbeno) med podjetnikom in gospodarsko družbo, ki je v zvezi z opravljanjem pridobitne dejavnosti podjetnika. Prav tak pa je tudi obravnavani spor, ki izvira iz škodnega dogodka, ki se je tožeči stranki kot podjetniku zgodil pri opravljanje njegove pridobitne dejavnosti. Razlog za tako drugačno opredelitev gospodarskega spora, katerega stranka je podjetnik, je v poenostavitvi ugotavljanja, ali je nek spor gospodarski spor ali ne. Pojem medsebojnega gospodarskega razmerja je namreč v preteklosti povzročal veliko težav in zastojev v postopku ravno zaradi ugotavljanja, ali je razmerje, iz katerega izvira spor, medsebojno gospodarsko razmerje ali ne.

Sodišče prve stopnje je torej v tej pravdi postopalo pravilno, ko je uporabilo določbe ZPP o gospodarskih sporih in dalo strankama pravilen pravni pouk o pritožbi proti sodbi, zato je bila pritožba tožeče stranke proti sodbi prve stopnje, nesporno vložena po izteku roka osmih dni od vročitve sodbe, res prepozna.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vložena zoper sklep prve stopnje, zoper katerega ni bilo pritožbe. Zadnji dan osemdnevnega roka za pritožbo je bil 1.6.2001 (sklep o zavrženju pritožbe je bil tožeči stranki vročen 24.5.2001). Torej ga od 2.6.2001 ni bilo več mogoče izpodbijati s pritožbo in od tega dne dalje je tekel rok treh mesecev za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (1. točka drugega odstavka 385. člena ZPP). Zadnji dan za njeno vložitev je bil torej 2.9.2001, ker je bila takrat nedelja, pa se je premaknil na ponedeljek, 3.9.2001. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vložena s priporočeno poštno pošiljko dne 4.9.2001, torej prepozno. Zato jo je vrhovno sodišče na podlagi določbe 377. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP zavrglo.

Skladno z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP je vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Ker ni zakonske podlage, po kateri bi vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti v primeru njene neuspešnosti moral povrniti stroške stranki, ki je odgovorila na zahtevo in v postopku odločanja o njej uspela, je odločilo, da tožena stranka svoje stroške za odgovor na zahtevo trpi sama. Tožeči stranki pa ni mogoče naložiti povrnitve stroškov zato, ker ni z ničemer prispevala k njihovemu nastanku.