493. člen ZPP

Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

Udeleženec v postopku zlorablja svoje procesne pravice, če jih namenoma izvršuje tako, da drugemu škoduje, sam pa od tega nima (v konkretnem postopku) nobene koristi. Za kaznovanje je treba najprej nedvomno ugotoviti, katera procesna pravica je bila zlorabljena, kdo jo je zlorabil in na kakšen način, ter ugotoviti tudi krivdo vsakega posameznega udeleženca postopka, ki naj bi pravice zlorabil.

Sodišče prve stopnje ni dovolilo vrnitve v prejšnje stanje, ker je ugotovilo, da tožena stranka na tožbo v prekluzivnem 15-dnevnem roku (glej 1. točko 493. čl. v zvezi s 1. odst. 277. čl. ZPP) ni odgovorila iz neupravičenega vzroka (1. odst. 116. člena ZPP). Tožba se pravni osebi vroči tako, da se izroči zakonitemu zastopniku ali osebi, ki je pooblaščena za sprejem (glej 1. in 6. odst. 142. čl. ter 1. odst. 133. čl. ZPP). Izročitev pa se opravi bodisi v prostorih institucije, pooblaščene za poštni promet, bodisi na sedežu pravne osebe.

Tožeča stranka predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni podala pravočasno, saj ga ni podala v roku 30-ih dni od dneva zamude. Po določbi 455. čl. ZPP izda sodišče sodbo zaradi odpovedi, če tožeča stranka ne pride na narok za glavno obravnavo. Navedena določba pa v zvezi s 456. čl. ZPP pomeni, da se le v primeru, če tožeča stranka (pravilno poučena) ne pride na prvi narok za glavno obravnavo, šteje, da se je tožbenemu zahtevku odpovedala.

Ne moti, da je sodišče prve stopnje zavrglo vlogo, kljub temu da v zakonu o tem ni posebne, izrečne določbe, saj je sankcija za vložitev vloge po izteku nepodaljšljivega zakonskega roka njeno zavrženje, kot to izhaja iz predpisov, ki veljajo za posamezna procesna dejanja, npr. za predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ugovor proti plačilnemu nalogu, redna in izredna pravna sredstva. Tisti del vročilnice, ki jo izpolni sodišče, je javna listina. Javna listina pa dokazuje resničnost tistega, kar je na njej navedeno. Vendar pa je dovoljeno dokazovati nasprotno, pri čemer dokazno breme (z vsemi možnimi dokazili) nosi stranka, ki trdi, da je bila vročilnica nepravilno sestavljena. Sodišče ob izdaji zamudne sodbe ne raziskuje, ali je podano dejansko stanje, na katero opira tožnik svoj zahtevek, dejanskega stanja ne raziskuje glede resničnosti, ampak podane navedbe samo pravno vrednoti, tj. presodi, ali iz dejstev, ki jih je navedel tožnik v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki jo zatrjuje v zahtevku.

Pritožba vložena po preteku predpisanega osemdnevnega roka je prepozna, zaradi česar ni dovoljena.

Objektivni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje je začel teči z dnem zamude, torej z datumom naroka, ki se ga tožeča stranka ni udeležila. Sodba zaradi odpovedi se lahko izda, če sta izpolnjena pogoja iz 455. člena ZPP, to je izostanek tožeče stranke z naroka, čeprav je bila v redu povabljena in pogoj iz 456. člena ZPP, da je bila stranka v vabilu na glavno obravnavo na posledice izostanka opozorjena.

Status samostojnega podjetnika po zakonu o gospodarskih družbah omogoča uporabo firme na trgu, kar pa ne pomeni, da nastopa samostojni podjetnik v pravdnem postopku s to firmo. Domnevanega dejstva iz 1. ali 2. točke četrtega odstavka 125. člena ZPPSL ni treba ne navajati in ne dokazovati, namesto tega pa je treba trditi in v sporu dokazati predpostavke domneve, tako imenovano domnevno bazo. Če je ta baza dokazana, vzame sodnik domnevano dejstvo za podlago svoje sodbe brez dokaza, ne pa kot dokazano. Nepotrebno je ugotavljati okoliščine in izvajati dokaze, s katerimi se slabovernost stranke še posebej dokazuje. Tožena stranka lahko izpodbija in dokazuje nasprotno samo v okviru domnevne baze (npr.posel ni bil dogovorjen na ta dan). V postopku v gospodarskih sporih sodi od 1.1.1995 dalje sodnik posameznik, če vrednost spornega predmeta ne presega 2.000.000,00 sit.