VSRS Sodba III Ips 67/2000

Revizija se zavrne.

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je sodišče opravilo revizijski postopek po določbah ZPP iz leta 1977.

Tožeča stranka je dala trideset tovornjakov s priklopniki (v nadaljevanju: vozila) s pogodbami v leasing C. iz Celovca. Ta vozila je C. s pogodbo o skupnem vlaganju, sklenjeno s toženo stranko po Zakonu o tujih vlaganjih (Ur. list SFRJ, št. 77/88), vložil v toženo stranko. V kasneje začetem stečajnem postopku je tožeča stranka vozila izločevala iz stečajne mase in v sodnem sporu uspela. Od tožene stranke zahteva sedaj plačilo 139.044.074,28 SIT. Tožbeni zahtevek utemeljuje na odškodninski podlagi, podrejeno pa tudi na obogatitveni. Podrejeno zahteva samo ugotovitev obstoja terjatve 139.044.074,28 SIT.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku iz točke 2. ugodi, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka razveljavitvenega predloga v reviziji ni omejila samo na odločitev o določenem delu tožbenega zahtevka. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v celoti.

Revizija meni, da je v pritožbenem postopku prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, ker so razlogi v izpodbijani sodbi med seboj v nasprotju. To nasprotje vidi v ugotovitvi pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje: 1./ na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo in 2./ napačno uporabilo 154. člen ZOR.

Zatrjevane procesne kršitve ni. Ta je podana takrat, če so razlogi sodbe med seboj v nasprotju glede odločilnih dejstev. Samo v takšnem primeru preizkus sodbe ni mogoč. Uveljavljano nasprotje pa se nanaša na uporabo materialnih predpisov, ne pa na odločilna dejstva.

Materialnopravni preizkus izpodbijane sodbe pa je na revizijski stopnji vedno mogoč.

Dejanska in pravna podlaga odškodninskemu zahtevku je ena. Tožeča stranka je samo za izračun višine škode uporabila dve metodi, ki sta dali različna rezultata. To pa pomeni, da pritožbenemu sodišču ni bilo treba posebej obrazlagati tudi pravilnosti zavrnitve odškodninskega tožbenega zahtevka, katerega višino je tožeča stranka izračunala z upoštevanjem višine amortizacije vozil. S tem, da je sodišče odškodninski tožbeni zahtevek zavrnilo, je odločilo o njem samo po temelju, o njegovi višini pa mu ni bilo treba odločiti. Z obrazložitvijo pravilnosti zavrnitve odškodninskega tožbenega zahtevka po temelju je zato pritožbeno sodišče obrazložilo svoje stališče do utemeljenosti odškodninskega tožbenega zahtevka v celoti, ne glede na to, po kakšni metodi je tožeča stranka izračunala njegovo višino. Zato tožeča stranka nima prav, da je prišlo na pritožbeni stopnji do bistvene kršitve določb pravdnega postopka po isti zakonski določbi kot zgoraj, ker sodišče ni obrazložilo zavrnitve pritožbe zoper prvostopenjsko odločitev o zavrnitvi odškodninskega tožbenega zahtevka, katerega višina je bila izračunana z upoštevanjem amortizacije vozil.

Izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati neobrazloženosti zato, ker je pritožbeno sodišče pravilnost zavrnitve tožbenega zahtevka na obogatitveni podlagi utemeljilo samo s sklicevanjem na pogodbo o tujem vlaganju. Ker je ena od predpostavk neupravičene pridobitve neobstoj pravne podlage, je pritožbeno sodišče z opozorilom nanjo svoje stališče dovolj obrazložilo.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na ugotovitvi, da tožeči stranki ni nastala škoda, ki bi bila v vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke. Ta dejanski zaključek izhaja iz pravnih razmerij, ki so za odločitev v sporu relevantna in potrjujejo njegovo pravilnost. Nanaša se na nastanek škode na splošno, ne glede na to kakšno metodo je tožeča stranka uporabila za izračun njene višine.

Tožena stranka ni bila v nikakršnem obligacijskopravnem razmerju s tožečo stranko. Tožeča stranka je bila sicer res lastnica vozil. Jih je pa z leasing pogodbami dala v najem C., slednji pa jih je vložil v toženo stranko s pogodbo o skupnem vlaganju. Glede vozil je torej bila tožena stranka v obligacijskopravnem razmerju samo s C.

Začetek stečajnega postopka proti toženi stranki ni imel za posledico prenehanja veljavnosti pogodbe o skupnem vlaganju. Niti Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (zlasti 120. člen - Ur. list RS, št. 67/93 do 52/99), niti kakšen drug predpis takšne posledice začetka stečajnega postopka ne določa. Tožeča stranka je izločevala vozila iz stečajne mase tožene stranke kot njihova lastnica in ne na kakšni drugi pravni podlagi. Okoliščina, da je z izločitvenim zahtevkom uspela, zato ne pomeni, da so že nastale obveznosti pogodbenih strank iz pogodbe o skupnem vlaganju prenehale. Tožena stranka je uporabljala vozila tudi po začetku stečajnega postopka na podlagi pogodbe o skupnem vlaganju. Morebitno plačilo za uporabo je upravičena zahtevati samo pogodbena stranka - C. Tožeči stranki s tem, da je tožena stranka uporabljala vozila po pogodbi s C., ni nastala škoda. Če pa C. svojih obveznosti iz leasing pogodb do tožeče stranke ni izpolnil, pa tožeča stranka svojih upravičenj iz leasing pogodb ne more preoblikovati v odškodninski zahtevek proti toženi stranki. Zaključek, da tožena stranka s svojim ravnanjem tožeči stranki ni povzročila škode, je torej, upoštevajoč vse materialnopravne vidike spora, pravilen.

Iz 210. člena ZOR, zlasti iz njegovega četrtega odstavka, izhaja, da je, ob izpolnitvi ostalih predpostavk, možno uveljavljati zahtevke iz naslova neupravičene pridobitve samo, če nekdo pridobi premoženjsko korist, ne da bi za to obstajala pravna podlaga. Ta predpostavka pa v obravnavanem primeru ni izpolnjena. Tožena stranka je vozila uporabljala na podlagi pogodbe o skupnem vlaganju - torej na pravni podlagi. Zato tožeča stranka tudi iz naslova neupravičene pridobitve od tožene stranke ne more ničesar zahtevati.

Uveljavljani revizijski razlogi torej niso podani. Ker tudi ni tistih revizijskih razlogov, na katere mora revizijsko sodišče po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo (393. člen ZPP).