VSRS Sodba III Ips 41/97

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 1.496.055,80 SIT s pripadki, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja tožeča stranka okoliščino, da je pritožbeno sodišče izdalo sodbo v času, ko je bil postopek prekinjen zaradi stečajnega postopka proti tožeči stranki.

Stečajni postopek zoper tožečo stranko je sodišče začelo 16.1.1995. S tem dnem je prišlo do prekinitve postopka po zakonu samem (4. točka 212. člena ZPP). Pravilo je, da ne more sodišče opravljati nobenih pravdnih dejanj, dokler traja prekinitev postopka (1. stavek 2.

odstavka 214. člena ZPP). ZPP pa pozna izjemo od tega pravila. V 2. stavku 2. odstavka 214. člena določa, da lahko sodišče, če je prekinitev nastala po koncu glavne obravnave, na podlagi te glavne obravnave še izda odločbo. Omenjeno izjemo dovoljuje zakon zato, ker so bila pred prekinitvijo postopka opravljena že prav vsa procesna dejanja v postopku, razen izdaje odločbe. Na to dejanje, ki je procesno dejanje izključno samo sodišča, pa prekinitev postopka ne vpliva, niti niso zaradi njega kakor koli ogrožena procesna upravičenja strank. To pa zato, ker ima prekinitev postopka za posledico prenehanje teka vseh rokov, določenih za pravdna dejanja strank (1. odst. 214. člena ZPP), torej tudi prenehanje teka rokov za vložitev pravnih sredstev.

S situacijo v prejšnjem odstavku je v celoti primerljiva situacija v obravnavanem primeru. Do prekinitve postopka je prišlo potem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja, oziroma so potekli vsi roki zanje. Izdati je bilo treba samo še odločbo (pritožbeno sodišče je odločalo na seji). Ker pa je tudi izdaja odločbe druge stopnje na seji procesno dejanje izključno samo sodišča, okoliščina, da je pritožbeno sodišče izdalo odločbo v času po prekinitvi postopka ni ravnanje sodišča v nasprotju z določbami ZPP. Tudi v tem primeru namreč niso bila prav v ničemer ogrožena procesna upravičenja strank. Rok za vložitev izrednih pravnih sredstev namreč ni začel teči, dokler stečajni upravitelj ni prevzel postopka. Ta pa je tega prevzel s konkludentnim procesnim dejanjem - vložitvijo revizije.

Tožeča stranka uveljavlja v okviru revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka še kršitev 63. člena ZPP. Do kršitve omenjene zakonske določbe pa ni prišlo. Stečajni postopek proti tožeči stranki je namreč sodišče začelo šele med postopkom (glej: 3. odstavek 15. člena ZPP).

Zmotno uporabo materialnega prava vidi tožeča stranka v okoliščini, da sodišče v ravnanju sodnika ni ugotovilo protipravnosti. Ta naj bi bila v tem, da s predlogom za razširitev izvršbe ni ravnal kot s pomanjkljivo vlogo in je zato ni dal v dopolnitev po 1. odstavku 83. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 77. člena ZPP.

Omenjene okoliščine ni tožeča stranka, vse do revizijskega postopka, nikoli zatrjevala kot protipravno sodnikovo ravnanje. Protipravnost sodnikovega ravnanja je ves čas gradila na (v postopku ugotovljeno neresnični) trditvi, da je dovolil razširitev izvršbe proti osebi, ki ni bila dolžnik. Zato je omenjena revizijska trditev novota, ki v reviziji ni dopustna (3. odst. 385. člena ZPP). Tožeča stranka je namreč začela zatrjevati kot sodnikovo protipravno ravnanje druge dejanske okoliščine od tistih, ki jih je zatrjevala v postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi še pred sodiščem druge stopnje. Ne glede na navedeno pa revizijsko sodišče opozarja, da bi moral izvršilni sodnik ustrezno reagirati samo, če predlog za razširitev izvršbe ne bi bil sestavljen v skladu s 35. in 198 členom ZIP.

Kontrola, ali je predlog sestavljen v skladu z omenjenima zakonskima določbama pa ne vključuje kontrole, ali je dolžnik res imetnik žiro računa, ki ga je upnik v predlogu za izvršbo navedel kot njegovega. Samo če predlog za razširitev izvršbe ne bi bil sestavljen v skladu z omenjenima zakonskima določbama, bi lahko šlo za nepopolno vlogo. Odprave nepopolnosti pa sodišče ne more izposlovati z uporabo 1.

odstavka 83. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 77. člena ZPP, kot to meni tožeča stranka. Končno izvršilno sodišče tudi ni ravnalo v nasprotju z zakonom, če je poslalo sklep o dovolitvi razširitve izvršbe službi družbenega knjigovodstva pred njegovo pravnomočnostjo (primerjaj: 2. odstavek 39. člena ZIP).

Uveljavljani revizijski razlogi torej niso podani. Zato in ker tudi ni tistih revizijskih razlogov, na katere pazi revizijsko sodišče po 386. členu ZPP po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).