VSRS Sklep Cpg 5/2007

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

„Ugovoroma nasprotnih udeležencev se delno ugodi in se sklep Okrožnega sodišča v Kopru sodišča opr. št. 20/2006, z dne 31. 8. 2006 o priznanju sklepa Gospodarskega sodišča v Beogradu opr. št. IV St 10/2002, z dne 3. 1. 2002, razveljavi v delu, ki priznava pravne posledice začetka stečaja na postopek izvršbe, ki je v teku pred Okrajnim sodiščem v Kopru, opr. št. I 36/98, tako da se postopek ne prekine. V ostalem delu se ugovora zavrneta in se sklep Okrožnega sodišča v Kopru o priznanju sklepa Gospodarskega sodišča v Beogradu potrdi.“

Udeleženci krijejo vsak svoje stroške postopka.

Dosedanji potek postopka 1. Predlagatelj predlaga priznanje tuje sodne odločbe – sklepa o začetku stečajnega postopka nad I. a.d., B., ki ga je izdalo Gospodarsko sodišče v Beogradu dne 3. 1. 2002.

2Nasprotni udeleženci so upniki v stečajnem postopku nad predlagateljem in so vložili ugovor zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru o priznanju sklepa o začetku stečajnega postopka. Pravni interes za udeležbo v nepravdnem postopku priznanja tuje sodne odločbe so utemeljili s tem, da bo v primeru priznanja sklepa o začetku stečajnega postopka prekinjen postopek izvršbe za poplačilo njihovih terjatev, ki je v teku pred Okrajnim sodiščem v Kopru, in sicer na nepremičnini v lasti predlagatelja v Ankaranu (k.o. ..., parcela št. ..., vpisana pri Okrajnem sodišču v Kopru).

3Ugovoroma nasprotnih udeležencev je bilo ugodeno, sklep o priznanju tuje sodne odločbe je bil razveljavljen in predlog predlagatelja zavrnjen. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da med sodišči Republike Slovenije in Republike Srbije ne obstoji dejanska vzajemnost v priznavanju sodnih odločb ter da bi bil učinek priznanja v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije.

Relevantno dejansko stanje 4. Dne 3. 1. 2002 je bil nad predlagateljem začet stečajni postopek s sklepom Gospodarskega sodišča v Beogradu. Nasprotni udeleženci so kot upniki v stečajnem postopku v Republiki Srbiji prijavili svoje terjatve, ki so bile ugotovljene z izvršilnim naslovom – pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 9. 11. 1995. Prijavili pa so tudi ločitvene pravice na nepremičnini predlagatelja v Ankaranu. Upniki so namreč na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v letu 1998 sprožili postopek izvršbe pred Okrajnim sodiščem v Kopru. Sklep o izvršbi je bil zaznamovan v zemljiški knjigi, upniki pa so s tem pridobili zastavno pravico. V stečajnem postopku pred Gospodarskim sodiščem v Beogradu so bile terjatve in ločitvene pravice upnikov prerekane. Ker je bilo v Republiki Srbiji zavrnjeno priznanje sodbe slovenskega Delovnega in socialnega sodišča, je bil tožbeni zahtevek upnikov na ugotovitev obstoja terjatev in ločitvenih pravic zavrnjen tudi v pravdnem postopku, na katerega so bili napoteni.

Razlogi, ki jih uveljavlja pritožba 5. Predlagatelj uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge in Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne ugovore nasprotnih udeležencev in potrdi sklep Okrožnega sodišča v Kopru o priznanju tuje sodne odločbe – sklepa Gospodarskega sodišča v Beogradu o začetku stečajnega postopka ter naloži nasprotnim udeležencem povrnitev stroškov predlagatelja oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo Okrožnemu sodišču v Kopru v ponovno odločanje.

6Predlagatelj navaja, da med sodišči Republike Slovenije in Republike Srbije obstoji tako zakonska, kakor tudi dejanska vzajemnost, o čemer je dalo pojasnilo tudi Ministrstvo za pravosodje. Sodišče naj bi bilo glede ugotavljanja vzajemnosti vezano na pojasnilo ministrstva in ne more samo ugotavljati dejstev v zvezi s tem. Poleg tega posamezna zavrnitev priznanja sodbe slovenskega Delovnega in socialnega sodišča še ne pomeni, da med državama ni vzajemnosti. Sodišče v Beogradu je priznanje zavrnilo, ker je ugotovilo, da za odločanje o predmetnem sporu obstoji izključna pristojnost srbskega sodišča, kar je tudi v skladu z določbami slovenskega Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/1999 – ZMZPP).

7Nasprotni udeleženci, po mnenju predlagatelja, tudi niso procesno legitimirani za vložitev ugovora, saj naj ne bi imeli pravnega interesa. Večina nasprotnih udeležencev namreč sploh ni uveljavljala svojih terjatev v Republiki Srbiji skladno z napotilom srbskega gospodarskega sodišča.

8Pritožba je bila vročena nasprotnim udeležencem, ki so v odgovoru predlagali njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

Razlogi za delno ugoditev in delno zavrnitev pritožbe 9. Nasprotni udeleženci so izkazali pravni interes za vložitev ugovora zoper sklep o priznanju tuje sodne odločbe zaradi tega, ker bi priznanje tuje sodne odločbe o začetku stečajnega postopka neposredno vplivalo na postopek izvršbe, kjer nastopajo kot upniki (drugi odstavek 111. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur. l. RS, št. 67/1993 s spremembami – ZPPSL). Tako izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka 19. člena Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/1986 – ZNP) in lahko skladno s prvim odstavkom 30. člena ZNP v zvezi z 11. členom ZMZPP vložijo pravno sredstvo. Prav tako so svoje terjatve v stečajnem postopku nad predlagateljem pravilno prijavili in poskušali s priznanjem pravnomočne sodbe slovenskega Delovnega in socialnega sodišča v Republiki Srbiji. Zaradi tega jim ni mogoče očitati, da niso poskrbeli za uveljavitev svojih terjatev v Republiki Srbiji.

10Nasprotni udeleženci so v postopku izvršbe pred Okrajnim sodiščem v Kopru na podlagi pravnomočne sodbe dne 10. 9. 1998 pridobili zastavno pravico na nepremičnini predlagatelja v Ankaranu. Kljub obstoju (slovenskega) izvršilnega naslova v stečajnem postopku v Republiki Srbiji nasprotnim udeležencem terjatve in ločitvene pravice niso bile priznane. S priznanjem sklepa o začetku stečajnega postopka, ki ga je izdalo Gospodarsko sodišče v Beogradu, bi prišlo do prekinitve izvršilnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Kopru, ki bi se lahko nadaljeval le na podlagi sklepa stečajnega senata. Takšnega sklepa pa ni mogoče pričakovati, ker ločitvena pravica nasprotnim udeležencem ni bila priznana. Nasprotni udeleženci bi zaradi prekinitve izvršilnega postopka, ki se ne bi mogel nadaljevati, dejansko izgubili zastavno pravico, ki so jo v Republiki Sloveniji pridobili na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Za odločanje o stvarnih pravicah na nepremičninah na ozemlju Republike Slovenije pa je v prvem odstavku 64. člena ZMZPP določena izključna pristojnost sodišč Republike Slovenije. Tuja sodna odločba, ki bi učinkovala tako, da bi nasprotni udeleženci dejansko izgubili zastavno pravico na nepremičnini v Republiki Sloveniji, je v nasprotju z določeno izključno pristojnostjo sodišč Republike Slovenije in se skladno s prvim odstavkom 97. člena ZMZPP ne prizna.

11Učinek, zaradi katerega bi zastavna pravica nasprotnih udeležencev izgubila ves svoj pomen, pa je tudi v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije. Pravnomočno sodbo slovenskega sodišča, na podlagi katere so nasprotni udeleženci že pridobili zastavno pravico na nepremičnini v Republiki Sloveniji, bi bilo namreč praktično nemogoče izvršiti brez dovoljenja sodišča Republike Srbije, ki vodi stečajni postopek. Pravzaprav bi prišlo do onemogočanja izvajanja sodne oblasti slovenskih sodišč na območju Republike Slovenije. Tuje sodne odločbe tako ni mogoče priznati tudi iz razloga po 100. členu ZMZPP, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

12Glede obstoja vzajemnosti pri priznavanju sodnih odločb med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da na podlagi pojasnila Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije ni mogoče odgovoriti na vprašanje o obstoju dejanske vzajemnosti med državama. Skladno s tretjim odstavkom 101. člena ZMZPP se vzajemnost domneva do dokaza o nasprotnem. Zavrnitev priznanja sodbe slovenskega Delovnega in socialnega sodišča v Republiki Srbiji predstavlja sicer posamezni primer nepriznanja slovenske sodne odločbe. Čeprav je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje zavrnitev priznanja napačna, je sklepanje, da dejanska vzajemnost med državama ne obstoji, preuranjeno. Res pa je, da bi prav zaradi konkretnega primera „nevzajemnosti“ v obravnavani zadevi prišlo do učinkov, ki so v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije in določbami o izključni pristojnosti slovenskih sodišč, kot je opisano v prejšnjih odstavkih.

13Določbam o izključni pristojnosti sodišč Republike Slovenije, kakor tudi slovenskemu javnemu redu, nasprotuje le učinek priznanja tuje sodne odločbe, ki bi vplival na prekinitev izvršilnega postopka, zaradi katerega se nasprotni udeleženci ne bi mogli poplačati iz nepremičnine, na kateri so pridobili zastavno pravico. Ker ni ovir, da se sklep o začetku stečajnega postopka nad predlagateljem sicer ne bi priznal v Republiki Sloveniji, je Vrhovno sodišče pritožbi predlagatelja delno ugodilo in spremenilo sklep sodišča prve stopnje tako, da se priznanje zavrne le glede posledic začetka stečajnega postopka na postopek izvršbe, ki je v teku pred Okrajnim sodiščem v Kopru, opr. št. I 36/98, ki se tako ne prekine (4. točka prvega odstavka 358. člena ter 366. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami – ZPP, v zvezi s 37. členom ZNP in 111. členom ZMZPP). V preostalem delu se pritožba predlagatelja zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje (353. člen ter 366. člen ZPP, v zvezi s 37. členom ZNP in 111. členom ZMZPP).

14Izrek o stroških temelji na drugem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 110. členom ZMZPP ter 15. členom ZPPSL. Tuja sodna odločba je bila deloma priznana v Republiki Sloveniji, deloma pa je bilo priznanje zavrnjeno, zato je Vrhovno sodišče odločilo, da krije vsak udeleženec svoje stroške tega postopka.