VSRS Sodba VIII Ips 9/2000

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo razsodilo, da se zavrne zahtevek, da se dokončna odločba tožene stranke spremeni tako, da se tožniku prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo od 1.2.1998 dalje z vsemi uskladitvami in da je tožena stranka dolžna do pravnomočne sodbe zapadle zneske izplačati tožniku z zamudnimi obrestmi.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je Državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju: Državno tožilstvo) vložilo pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajalo je, da je sodišče v izpodbijani sodbi, enako pa tudi sodišče prve stopnje, nepravilno uporabilo določilo iz drugega odstavka 148. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96, 54/98). Pravni standard "večina osnovnih življenjskih potreb" ima namen, da zavarovancu ob trajnem opešanju življenjskih funkcij zagotovi dodatek, da ni podhranjen in higiensko in zdravstveno zanemarjen in ga zato ni mogoče tolmačiti tako ozko in togo, kot je to storila tožena stranka in nato obe sodišči. Nesprejemljivo je stališče sodišča druge stopnje, ki meni, da tožnikova nesposobnost zapuščati stanovanje in dejstvo, da zaradi oslabelosti pretežni del dneva preleži v postelji, ne pomeni, da zavarovanec ne more opravljati opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja. Tak zavarovanec zanesljivo ne more živeti brez pomoči drugega. Predlagalo je, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vrhovno sodišče) zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in spremeni sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča tako, da tožniku od 1.2.1998 do smrti 30.5.1999 prizna dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb s pripadajačimi obrestmi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila v skladu z določbo drugega odstavka 408. člena v zvezi s 390. členom zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na zahtevo ni odgovorila.

Zahteva za varstvo pravic ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državni tožilec v svoji zahtevi (prvi odstavek 408. člena ZPP).

Po določbi drugega odstavka 408. člena ZPP v zvezi s 387. členom ZPP in drugega odstavka 404. člena ZPP se v zahtevi za varstvo zakonitosti lahko navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze samo, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj sicer zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je že tožena stranka, prav tako pa tudi obe sodišči, pravilno uporabila določbe 148. člena ZPIZ. Zakon v prvem odstavku člena določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine (zavarovancu) potrebna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadavanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in izven njega, se samostojno hraniti, se oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja. Drugi odstavek tega člena pa določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine potrebna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo.

Prvo vprašanje, na katerega je potrebno odgovoriti pri priznavanju pravice do dodatka za pomoč in postrežbo je, kaj je treba šteti med osnovne življenjske potrebe. Pri tem je sodna praksa, prav tako pa praksa tožene stranke enaka, odkar je zakon to pravico uvedel. Med osnovne življenjske potrebe v smislu temelja za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo se lahko štejejo le primarne potrebe za fiziološko eksistenco upokojenca (enako na primer že tudi v komentarju TZPZ iz leta 1965, ki ga je s sodelavci pripravil dr.

Vilko Androjna). To pomeni, da racionalno samostojno hranjenje zajema samo zmožnost razreza hrane oziroma nositi hrano v usta, ne pa tudi nabave in pripravljanje hrane, oziroma dalje, da skrbeti za osebno higieno ne pomeni kopanja, ampak samo zmožnost preprostega umivanja pri umivalniku. Tako tolmačnje pomena osnovnih življenjskih potreb se v vseh letih, kljub mnogim nasprotnim prepričanjem in občasno drugačnim tolmačenjem, ni nikoli vsebinsko spremenilo, saj bi se v nasprotnem primeru izgubil osnovni smisel zakonskega določila.

Delitev dodatka za pomoč in postrežbo na višjega in nižjega oziroma dodatka zaradi pomoči in postrežbe drugega za opravljanje vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb, je bila normativno urejena že v statutu ZPIZ iz leta 1983. V praksi, ki se je izoblikovala iz mnenj invalidskih komisij in ki jo je kasneje sprejelo tudi sodišče, je to pomenilo, da je dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb lahko dobil upokojnec takrat, kadar je izvedenski organ ugotovil potrebo po pomoči za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, ki so naštete v prvem odstavku 148. člena ZPIZ, dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih opravil pa je lahko dobil upokojenec, če je potrebo in pomoč potreboval za opravljanje več kot polovice naštetih osnovnih življenjskih potreb. To tudi pomeni, da do dodatka za pomoč in postrežbo ni bil upravičen, če je pomoč potreboval za opravljanje manj kot polovice osnovnih življenjskih potreb.

V spornem primeru je iz mnenj invalidskih komisij (potrjujejo jih tudi navedbe v vlogah tožnika in izjava zaslišane priče/pooblaščenca), ne glede na diagnozo obolenja, razvidno, da se je tožnik v času osebnega pregleda (sicer na krajšo razdaljo) počasi samostojno gibal v stanovanju, sam se je oblekel in slekel, sezul in obul, primerna je bila aktivna gibljivost sklepov (lahko se je samostojno hranil in se umil), bil pa je tudi povsem urejen in orientiran. Zato je bil pravilen zaključek, da v njegovem primeru še ni bilo potrebe (besedica "še" kaže na to, da se je zdravnik, ki je opravil osebni pregled zavedal, da se bo stanje poslabšalo) za pomoč pri opravljanju vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb in je bil zato utemeljeno zavrnjen njegov zahtevek za prizanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Čeprav je osnovni namen dodatka za pomoč in postrežbo, da upravičencu (ne samo zavarovancu) zagotavlja, da ni podhranjen in higiensko in

zdravstveno zanemarjen, pa vendar ne pomeni, da ga je možno priznati samo zaradi starosti ali bolezni same. Ugotovljene morajo biti trajne spremembe v zdravstvenem stanju, ki vplivajo na možnost opravljanja primarnih potreb, pomembnih za fiziološko eksistenco upravičenca, pri čemer je pomembno še to, da mora biti ugotovljena večina, od v zakonu naštetih življenjskih potreb, ki jih upravičenec ne more opravljati, da bi bili izpolnjeni glede na pravni standard določeni kriteriji za priznanje pravice do tega dodatka.

Ob upoštevanju povedanega zahtevi za varstvo zakonitosti ni možno ugoditi in jo je zato Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo prvega odstavka 408. člena ZPP v zvezi s 393. členom ZPP.

Določbe ZPP je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).