148. člen ZPIZ

Če invalid ne izkaže, da pomoč in postrežbo potrebuje za opravljanje večine od šestih osnovnih življenjskih potreb, se mu dodatek za pomoč in postrežbo ne prizna. Revidentu je bila z odločbo tožene stranke pravica do dodatka za pomoč in postrežbo ukinjena šele po izdaji odločbe prvostopenjskega organa, zato z odločitvijo tožene stranke ni bilo poseženo v njegove pravice za nazaj. Opustitev glavne obravnave ni bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu, če tožnik ne obrazloži pravne pomembnosti predlaganih dokazov za odločitev v zadevi.

Ker je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da sta revidentu pomoč in postrežba potrebna pri opravljanju treh življenjskih potreb od šestih (148. člen ZPIZ), revident ne izpolnjuje pogojev, ki jih za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo določa 22. člen ZVojI.

Na podlagi določb 137. in 139. člena ZPIZ-1 ima zavarovanec pravico do dodatka za pomoč in postrežbo le, če si sam ne more zadovoljiti osnovnih življenjskih potreb. Ker se tožnik sam hrani, se oblači in slači ter sam skrbi za osnovno osebno higieno, ne izpolnjuje pogojev za dodatek za pomoč in postrežbo. Podobni dejanski stanovi in enaka uporaba prava kažejo, da v sodbah, na katere se sklicuje pritožba, v primerjavi z odločitvijo v tej zadevi, pravo ni bilo drugače uporabljeno.

Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo se po določbi 22. člena ZVojI presoja glede na celovito invalidnost, ne glede na njen izvor, če je neogibno potrebna stalna pomoč in postrežba za opravljanje večine življenjskih potreb.

O tem, kdaj je težjim psihiatričnim bolnikom potrebno stalno nadzorstvo, je po pooblastilu 5. odst. 147. člena zakona zavod s sklepom (Ur.l. RS št. 20/93) določil kriterije in merila. Po navedenem sklepu se šteje, da težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo v primeru, ko gre za kroničnega bolnika, ki je izgubil realitetno kontrolo (šifra dg MKB-9 od 290 do 298) in če zaradi duševnih, telesnih ali socialnih posledic bolezni ne more zadovoljevati večine ali vseh neogibnih življenjskih potreb. Stalno nadzorstvo je torej potrebno pri kroničnem bolniku, ki je izgubil realitetno kontrolo, to je doživljanje resničnega, realnega sveta.

Za presojo pravilnosti in zakonitosti odloče Zavoda za pokojninsko ininvalidsko zavarovanje RS izvedenstvo s sodnim izvedencem medicinske stroke ni potrebno, če je mogoče že na podlagi mnenj IK I in II. stopnje prepričljivo ugotoviti, da sta pomoč in postrežba tožnici potrebna le za opravljanje večine osnovnih življenskih potreb, ne pa vseh, zato ni bilo podlage za priznaje polnega dodatka za pomoč in postrežbo.

Dejstvo, da ima tožnik priznano skupno 100 % telesno okvaro na vidu, samo po sebi še ne pomeni, da gre pri njem za slepo osebo in da je upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo po 147. členu ZPIZ-92. Popolno izgubo vida določa Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Uradni list SFRJ, št. 38/83 - 66/89). Za slepo osebo v smislu določbe 147. člena ZPIZ-92 se štejejo osebe, ki imajo popolno izgubo vida na obeh očesih ali pa izredno zmanjšanje vida na obeh očesih, za kar se šteje stanje, ko je ostrina vida boljšega očesa manjša od 0,05 %. Ker je pri tožniku podan vid 0,16, ni upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo po 146. in 147. členu ZPIZ-92.

Če razen obuvanja in sezuvanja zavarovanec zmore sam opravljati vsa ostala življenjska opravila, ni pogojev za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo, saj zavarovanec lahko sam opravlja večino življenjskih potreb samostojno, brez stalne pomoči in postrežbe drugega.

Če ima tožnik - zavarovanec - težave zaradi stanja gibal pri oblačenju in slačenju, predvsem pri obuvanju nogavic in zavezovanju čevljev, ter pri negi nohtov na nogi, ostale osnovne življenjske potrebe, določene v 148. členu ZPIZ, pa lahko opravlja sam, ni upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo.

Čeprav je osnovni namen dodatka za pomoč in postrežbo, da upravičencu (ne samo zavarovancu) zagotavlja, da ni podhranjen in higiensko in zdravstveno zanemarjen, pa vendar ne pomeni, da ga je možno priznati samo zaradi starosti ali bolezni same. Ugotovljene morajo biti trajne spremembe v zdravstvenem stanju, ki vplivajo na možnost opravljanja primarnih potreb, pomembnih za fiziološko eksistenco upravičenca, pri čemer je pomembno še to, da mora biti ugotovljena večina, od v zakonu naštetih življenjskih potreb, ki jih upravičenec ne more opravljati, da bi bili izpolnjeni glede na pravni standard določeni kriteriji za priznanje pravice do tega dodatka.

Za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo morajo biti spremembe v zdravstvenem stanju trajne (ne pa samo občasne) ter da z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije ni moč pričakovati trajnega izboljšanja. Če se zavarovanka med rehabilitacijo privadi uporabljati levico za prehranjevanje, potem lahko vsaj eno izmed omenjenih življenjskih potreb opravlja samostojno in ji pripada DPP za večino življenjskih potreb.

Za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo mora biti dokazano, da upravičenec ne more samostojno opravljati večine oz. vseh osnovnih življenjskih potreb, določenih v 1. odst. 148. čl. ZPIZ, zato za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ne zadošča, da zaradi zdravstvenih težav ne more samostojno opravljati le nekaterih osnovnih življenjskih potreb.

Tožnica, ki ni bila zavarovana pri tožencu - ZPIZ, niti ni uživalka starostne ali invalidske pokojnine, temveč družinske pokojnine, ne more po določbi 23. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92-7/96) pridobiti pravice do invalidnine za telesno okvaro, čeprav je bila pri njej ugotovljena 80 % telesna okvara.

Če je zavarovanec še vedno zmožen vsaj eno od aktivnosti, naštetih v 1. odst. 148. člena ZPIZ opravljati sam, gre za stanje po 2. odst. 148. člena ZPIZ in mu pripada dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb.

Za upravičenost do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, določenih v 1. odst. 148. člena zakona, morajo biti z medicinskimi izvidi ali z izvidom osebnega pregleda pred medicinskimi strokovnjaki izkazana vsa v 1.odst. 148. člena zakona našteta stanja. Če je podana samo večina od teh stanj, gre za stanje po 2. odst. 148. člena zakona in s tem za upravičenost do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kar pa ima tožnik s strani toženca že priznano.

Odločitev, da tožnik ni upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo, je prvostopno sodišče utemeljeno oprlo na skladni mnenji obeh invalidskih komisij toženca, da lahko še sam opravlja vse osnovne življenjske potrebe in da ni slepa oseba v smislu predpisov o invalidskem zavarovanju. Mnenji sta strokovno sprejemljivo obrazloženi, pri njih podaji pa so sodelovali zdravniki ustrezne specialnosti.

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča sta IK 1 in IK 2 strokovno medicinsko prepričljivo in objektivno skladno z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo ocenili, da pri tožeči stranki niso podane takšne trajne spremembe zdravstvenega stanja, da bi ji zato bila neogibno potrebna stalna pomoč in postrežba drugega pri zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb, ker le te še vedno zmore sama. Zato ne izpolnjuje pogojev po členu 146 v zvezi z členom 148 ZPIZ, za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.