VSL sklep I Cpg 1751/2013

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijani 3. in 4. točki izreka razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zaradi umika tožbe prvo tožeče stranke postopek v tem delu ustavi (1. točka izreka), primarni in podredni tožbeni zahtevek drugo tožeče stranke pa se zavržeta (2. in 3. točka izreka), pri čemer je drugo tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema drugopisa te sodne odločbe plačati pravdne stroške v višini 6.023,75 EUR (4. točka izreka).

2Zoper 3. in 4. točko izreka izpodbijanega sklepa je zaradi napačne uporabe materialnega prava vložila pritožbo drugo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu razveljavi in tožencu v roku 15 dni naloži plačilo njenih stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti dalje do plačila. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki in stranskemu intervenientu, pri čemer je slednji nanjo odgovoril in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo (pravilno sklep) potrdi, (drugo) tožnici pa naloži plačilo vseh stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5V predmetni zadevi je tožnica G., d. o. o. - v stečaju (oziroma sedaj drugo tožnica kot ena od prevzemnic vtoževane terjatve - priloga A15), zatrjevala, da je stečajna dolžnica (prvotna tožnica) na toženca (očeta stranskega intervenienta) dne 21. 9. 2009 neodplačno prenesla terjatev do stranskega intervenienta (kot nekdanjega direktorja prvotne tožnice), istega dne pa je toženec z aneksom (priloga A10) (v izterjavo) prevzel terjatev stranskega intervenienta do tožnice ter opravil pobot obeh terjatev. Tožnica s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva, da se med tožnico in tožencem razveljavi učinek cesije/prenosa terjatve tožnice do stranskega intervenienta, ki je bila na toženca prenesena dne 21. 9. 2009 s pogodbo o cesiji bodočih terjatev, datirano na dan 11. 8. 2008 (priloga A9), za znesek v višini 481.393,81 EUR, pri čemer je toženec tožnici dolžan plačati znesek v višini 481.393,81 EUR. Sodišče prve stopnje je primarni tožbeni zahtevek zavrglo, saj je ugotovilo, da je bil oklic o začetku stečajnega postopka nad tožnico na straneh AJPES objavljen dne 23. 4. 2010 (prilogi A3-A4), tožnica pa je predmetno tožbo/vlogo oddala priporočeno na pošto dne 25. 10. 2010, torej po preteku 6-mesečnega prekluzivnega materialnega roka po 1. odstavku 277. člena ZFPPIPP. Slednje ni predmet pritožbenega izpodbijanja.

6Drugo tožnica je v predmetnem postopku uveljavljala tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je od sodišča zahtevala, da ugotovi, da je med pravdnima strankama izveden pobot z dne 21. 9. 2009 neveljaven, saj je bila terjatev toženca do drugo tožnice pridobljena v zadnjih šestih mesecih pred uvedbo stečajnega postopka nad tožnico, to je dne 21. 9. 2009, zaradi česar je toženec dolžan drugo tožnici plačati znesek v višini 481.393,81 EUR. Zatrjevala je, da v tem primeru ne gre za izpodbojni zahtevek v smislu 275. člena ZFPPIPP, zaradi česar je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je bila tožba tudi v tem delu vložena prepozno, pač pa za zahtevek iz 263. člena ZFPPIPP, torej za ugotovitev nedopustnosti medsebojnega pobota.

7Po 1. odstavku 261. člena ZFPPIPP v zvezi s 263. členom ZFPPIPP (kot se je uporabljal še pred novelo ZFPPIPP-C; 4. odstavek 88. člena ZFPPIPP-C) v primeru, da ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani, pri čemer medsebojni pobot ni dovoljen, če je upnik terjatev do stečajnega dolžnika pridobil s cesijo v obdobju od začetka zadnjih šestih mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do začetka stečajnega postopka in je ob pridobitvi te terjatve vedel ali bi moral vedeti, da je dolžnik insolventen.

8Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča napačno štelo, da gre tudi v primeru podrednega tožbenega zahtevka za izpodbojni zahtevek. Iz trditev drugo tožnice namreč izhaja, da ta zahteva, da sodišče ugotovi, da zaradi kršitve 263. člena ZFPPIPP ni prišlo do pobota, zato mora toženec drugo tožnici še vedno plačati dolg, ki naj bi bil pobotan. Poleg tega drugo tožnica ugotovitev, da ni prišlo do pobota, pravilno uveljavlja z dajatvenim zahtevkom, pri čemer prav tako postavi vmesni ugotovitveni zahtevek v skladu s 3. odstavkom 181. člena ZPP, ki pa v konkretnem primeru niti ni nujen.

9Ker je sodišče prve stopnje torej nepravilno štelo, da je podredni tožbeni zahtevek prav tako kot primarni tožbeni zahtevek izpodbojni zahtevek po 275. členu ZFPPIPP in posledično prav tako podvržen določbi 1. odstavka 277. člena glede prekluzivnosti roka vložitve izpodbojne tožbe, ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z dopustnostjo pobota v skladu s 261. in 263. členom ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. in 4. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka 365. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje o podrednem tožbenem zahtevku vsebinsko odločiti.

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (3. točka 165. člena ZPP).