VSL sklep II Cp 272/2014

I. Pritožbama se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 4.608,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2009 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženki je naložilo, da je dolžna povrniti tožnici stroške pravdnega postopka v višini 1.309,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3Toženka izpodbija 1. in 3. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarja, da je ugovarjala svoji pasivni legitimaciji s tem, ko je zatrjevala, da ni izkazano, da naj bi do nezgode prišlo v Republiki Sloveniji in da je škodo povzročilo vozilo, registrirano v tujini. Sodišče je zmotno presojalo dokazno breme. Ni dolžnost toženke, da poda trditve o poteku prometne nesreče, temveč za zavrnitev zahtevka zadošča, da se izkaže, da nezgoda ni potekala tako, kot trdi tožeča stranka. Sodišče ni upoštevalo, da ne obstojijo nobeni materialni dokazi, da naj bi do dogodka prišlo po verziji tožnice. Stranki nista izpolnili evropskega poročila, niti nista izmenjali zelene karte, o dogodku tudi ni bil napravljen policijski zapisnik, fotografije so bile posnete izven zatrjevanega kraja prometne nezgode, tovornjak, ki naj bi povzročil nesrečo, je nepoškodovan, popravilo oškodovančevega vozila pa je datirano več mesecev po zatrjevani nezgodi. Izvedeniško mnenje ima številne pomankljivosti, zato je tožena stranka predlagala njegovo dopolnitev, po predhodnem zaslišanju voznika tovornjaka. Izvedenec je zgolj z verjetnostjo ugotovil, da je poškodba nastala ob mirovanju osebnega vozila in hkratnem gibanju tovornega vozila. Da mnenje ni zanesljivo, kaže dejstvo, da ni mogel ugotoviti, ali je tovorno vozilo običajni tovornjak ali vlačilec, kot tudi ne natančne lokacije prometne nezgode. Oprl se je zgolj na navedbe tožnice, saj sodišče ni izvedlo nobenega dokaza v zvezi z ugotavljanjem poteka nezgode. Izvedenec je bil postavljen preuranjeno, zato so njegove ugotovitve lahko podane le s stopnjo verjetnosti, kar ne izključuje drugačnega poteka nezgode. Neutemeljen je očitek, da toženka ni konkretizirano podala trditev, da voznik tovornjaka ni bil udeleženec oziroma povzročitelj škode, ker takrat ni bil v Sloveniji. Dokazno breme tožeče stranke je tako glede poteka same prometne nesreče, kot tudi vključenosti konkretnih subjektov. Sodišče bi moralo zaslišati izvedenca, saj je zato obstajal predlog. S tem bi omogočilo toženi stranki, da dokaže nasprotno. Sodišče je toženki naložilo predložitev pisne izjave priče J. M., ki pa jo je napačno ocenilo. Del izjave je sprejelo, za ostalo pa je navedlo, da ne zadošča. Ni se tudi opredelilo do predloga toženke, da naj se priča zasliši. Napačna je ocena, da bi morala tožena stranka opisati potek nezgode, kar ni v njeni moči, niti ni njeno dokazno breme. Navedbe o poteku dogodkov v tožbi tudi niso dokaz. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ko je toženki odvzelo možnost postavljanja vprašanj in razjasnitve spornih okoliščin, na podlagi katerih je bilo izdelano izvedensko mnenje.

4Tožeča stranka v pritožbi izpodbija stroškovno odločitev, pri čemer meni, da bi ji sodišče moralo priznati stroške za vsak pristop na narok posebej. Za vse tri naroke bi tožeči stranki moralo dosoditi 561,60 EUR. V tem delu predlaga spremembo stroškovne odločitve.

5Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in prerekala podane pritožbene navedbe.

6Pritožbi sta utemeljeni.

7Dokazno breme za resničnost trditev o načinu poteka škodnega dogodka je na strani oškodovanca, ki mora svoje trditve izkazati s tako verjetnostjo, da ta ne dopušča razumnega dvoma. V obravnavani zadevi tožeča stranka zatrjuje, da je do poškodbe njenega vozila prišlo zaradi ravnanja voznika madžarskega tovornega vozila, ki je pred cestninsko postajo menjal vozni pas, tako da je z zadnjim levim delom priklopnika zadel sprednjo desno stran vozila tožnice, za plačilo te škode pa je odgovorna toženka po 26. členu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). Tožena stranka je omenjenim trditvam pravočasno nasprotovala kot neizkazanim, pri čemer je izrazila dvom zaradi neobstoja listinske dokumentacije, zaradi neuspešnosti poizvedb o prijavi škode pred madžarskim birojem, ker je tožnica vozilo popravila šele tri mesece po dogodku, ker fotografije niso bile narejene na kraju nezgode, zatrdila pa je tudi, da se nesreča ni mogla zgoditi na način, kot ga opisuje tožnica, saj bi tovorno vozilo ob tako tesni vožnji v osebno zadelo že s svojim prednjim delom. Predlagala je dokaz z izvedencem cestno-prometne stroke in z zaslišanjem voznika tovornega vozila.

8Sodišče prve stopnje je izvedlo zgolj dokaz z izvedencem, ki je pri izdelavi mnenja izhajal predvsem iz predpostavk, kot jih je v zvezi z nesrečo podala tožeča stranka. Izvedenec je dopustil možnost, da je do nesreče prišlo na zatrjevani način, vendar pa v mnenju ni mogel pojasniti, kje sta stali vozili ter iz katerega dela vozišča je voznik tovornega vozila zapeljal pred tožnico. Tožena stranka je glede na podano mnenje predlagala dopolnitev v smeri glede količine prostora, ki bi jo za tak manever potreboval tovornjak in ali bi bilo to v strnjeni koloni sploh izvedljivo, pa tudi, ali so vse zatrjevane poškodbe nastale v enem samem škodnem dogodku, pri čemer je izrecno predlagala, da naj izvedenec dopolnitev izdela po predhodnem zaslišanju voznika tovornjaka. Sodišče omenjenih dokazov ni izvedlo z obrazložitvijo, da toženka ni podala zadostne trditvene podlage, ki bi jo z dokazi lahko preizkusili.

9Takšno stališče sodišča je do toženke kot zavarovalnice (ki ni neposredno udeležena v nezgodi) prestrogo. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica predpravdni zahtevek na toženko naslovila 23. 10. 2008 (priloga A11), v njem pa ni navedla podatkov o vozniku vozila madžarske registracije. Tega je omenila šele v tožbi, vendar brez ustreznih podatkov za vzpostavitev kontakta. Tožena stranka je v tem postopku poskušala pridobiti podatke o gospodarski družbi, lastnici vozila madžarske registracije, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je ta v stečaju, stečajni upravitelj pa na podlagi dokumentacije ni mogel potrditi, ali je tovorno vozilo na dan nesreče bilo v Sloveniji na avtocesti A1, navedel je zgolj, da je vozilo na relaciji B. - D., gorivo pa je natočilo na Madžarskem. Glede na tako skope informacije je tožena stranka lahko upravičeno pričakovala, da bo sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem voznika tovornega vozila, kar sta predlagali obe pravdni stranki, s tem pa bi se lahko pojasnile okoliščine prometne nezgode. Sodišče omenjenemu dokaznemu predlogu ni neposredno ugodilo, saj je toženi stranki naložilo, da v skladu z 236. a členom predloži pisno izjavo za omenjeno pričo. S tem je ocenilo, da je pridobitev omenjene izjave v postopku potrebna, in sicer predvsem za izkaz trditev tožene stranke, saj je predložitev zahtevala od nje. Ker pa izjava, kot pravilno opozarja toženka, glede načina nastanka prometne nezgode ne potrjuje postavljenih trditev tožnice, ki dokazno niso bile preizkušene z izpovedjo udeležencev nezgode, bi sodišče prve stopnje moralo dopustiti, tako dopolnitev izvedeniškega mnenja o morebitnem drugačnem poteku prometne nezgode, kot tudi zaslišanje voznika tovornjaka. Tožena stranka je namreč vztrajala pri zaslišanju omenjene priče, sodišče pa bi ta dokaz moralo izvesti v skladu z določilom šestega odstavka 236. a člena ZPP. Sodišče je z zavrnitvijo prej omenjenih dokaznih predlogov toženki odvzelo možnost, da se izjavi in ovrže trditve tožnice v zvezi z nastankom prometne nezgode, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je toženka tudi pravočasno grajala na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Posledično je ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

10Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi toženke ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo na podlagi določila prvega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče prve stopnje naj v nadaljnjem postopku izvede dokaz z zaslišanjem voznika madžarskega vozila preko zaprošenega sodišča na Madžarskem, nato pa po potrebi tudi dokaz z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja izvedenca cestno-prometne stroke.

11Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od odločitve o glavni stvari, je sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev. Slednjo izpodbija tudi tožeča stranka, zato je pritožbeno sodišče ugodilo tudi njeni pritožbi.

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.