26. člen ZOZP

Stališče sodišča, da v konkretnem primeru, ko je bilo vozilo povzročitelja prometne nesreče zavarovano pri tuji, avstrijski zavarovalnici, do plačila pavšalne odškodnine Zavodu ni prišlo in slednjemu škoda v konkretnem primeru ni bila poravnana, je pravilno. Zato je glede na določbi 26. in 27. člena ZOZP slednji upravičen od toženca zahtevati povračilo škode. Tožnik je celoten obseg premoženjske škode lahko ugotovil šele s plačilom vseh računov za stroške zdravljenja in nadomestil plač. Šele takrat je imel zbrane vse elemente, da je lahko določil višino odškodninskega zahtevka za njihovo povrnitev. Zato je pravilno stališče izpodbijane sodbe o pričetku teka zastaralnega roka takrat, ko mu je bil znan zadnji strošek.

Pravilna uporaba materialnega prava v konkretnem primeru narekuje oceno, da je tovorno vozilo, ki je bilo naloženo na oprtni vagon vlaka RoLa, in se je vžgalo in zanetilo požar ter povzročilo škodo na tem vagonu, opravljalo svojo funkcijo prevoznega sredstva.

Vrhovno sodišče ne dvomi, da je pravilna razlaga (a) točke drugega odstavka 1. točke 6. člena Direktive 2000/26/ES takšna, da je pasivna legitimacija tožene stranke podana zgolj v primeru, če v treh mesecih po tem, ko je oškodovanec naslovil odškodninski zahtevek na zavarovalnico vozila, ki je povzročilo nesrečo, ali na njenega pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov, zavarovalnica ali njen pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov ni dal obrazloženega odgovora na vse točke zahtevka. V skladu z načelom skladne razlage prava EU je potrebno 1. točko tretjega odstavka 42j. člena ZOZP razumeti tako, da je pogoj "rešitve zahtevka" izpolnjen, če odgovornostna zavarovalnica oziroma njen pooblaščenec na odškodninski zahtevek obrazloženo odgovorita v roku treh mesecev. Tak sklep je z vidika ustaljenih metod razlage 42.j člena ZOZP v luči 6. člena Direktive 2000/26/ES logičen. Ker je tožnikov odškodninski zahtevek kot pooblaščenka odgovornostne španske zavarovalnice Zavarovalnica A. zaradi zastaranja pravočasno zavrnila, o zavrnitvi in razlogu zanjo pa obvestila tožnika, je na podlagi 1. točke tretjega odstavka 42.j člena ZOZP v zvezi s tretjo alinejo drugega odsta

Na tožniku je dokazno breme glede predpostavk odškodninskega primera (protipravnost, škoda in vzročna zveza), vključno z nastankom zavarovalnega primera. Sodišče ni dolžno samo ugotavljati, katere od poškodb bi lahko nastale ob trčenju vozil, ampak bi moral tožnik jasno razmejiti, katere poškodbe so bile na vozilu že v času trčenja in katere je povzročil zavarovanec tožene stranke.

Ker pisna izjava priče, kot pravilno opozarja toženka, glede načina nastanka prometne nezgode ne potrjuje postavljenih trditev tožnice, ki dokazno niso bile preizkušene z izpovedjo udeležencev nezgode, bi sodišče prve stopnje moralo dopustiti, tako dopolnitev izvedeniškega mnenja o morebitnem drugačnem poteku prometne nezgode, kot tudi zaslišanje voznika tovornjaka.

Pravilna je razlaga določb prvega odstavka člena 26 ZOZP, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ki pojem „škode na ozemlju Republike Slovenije“ veže na kraj škodnega dogodka, do katerega mora tedaj priti na ozemlju Republike Slovenije, da nastopi odgovornost toženega zavarovalnega združenja. Kakršnokoli drugačno razumevanje navedene zakonske določbe bi bilo zgolj nedopustno arbitrarno in preširoko, saj je ravno za nepremoženjsko škodo značilen njen sukcesivni značaj, ko se začetna in nadaljnja škoda kot celota v bistvu časovno zelo zavlečeta, nastopata lahko na različnih krajih, pač odvisno od zdravljenja in bivanja oškodovanca.

Tožnik zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala v prometni nesreči na območju Republike Slovenije, pri čemer pa je škoda povzročena z vozilom, ki izvira iz tujine in zanjo odgovarja Slovensko zavarovalno združenje na podlagi prvega odstavka 26. člena ZOZP. V skladu s to določbo lahko odškodninski zahtevek oškodovanca Združenje obravnava sámo, ali pa pooblasti eno od zavarovalnic, svojih članic. Tožena stranka je zavarovalnica, ki jo je združenje pooblastilo za obravnavanje odškodninskega zahtevka, zato ni pasivno legitimirana v primeru sodnega spora.

Po 33. členu Konvencije o socialni varnosti pride odškodninski zahtevek na nosilca zavarovanja po zanj veljavnih predpisih, kar pomeni, da je glede vprašanja obsega pravic zavoda za socialno zavarovanje in pogojev, pod katerimi lahko uveljavlja odškodnino proti tretjemu, treba uporabiti predpise države, ki veljajo za nosilca, ki uveljavlja tako pravico. V novem sojenju je sodišče prve stopnje sledilo tem napotkom pritožbenega sodišča in na podlagi poizvedb pri Zveznem Švicarskem uradu za pravosodje presodilo, da subrogacija nastopi v trenutku nastanka škodnega dogodka.

Ker ni sporno, da je tožnica škodo utrpela v prometni nesreči, povzročeni na območju Republike Nemčije (kjer je prišlo do škodnega dogodka), znana pa je tudi zavarovalnica, pri kateri je imel povzročitelj prometne nesreče zavarovano avtomobilsko odgovornost, tožena stranka, ki je Slovensko zavarovalno združenje, v predmetni pravdni zadevi za škodo ne odgovarja. Drugačno stališče tožeče stranke, češ da je (nepremoženjska) škoda, ki izvira iz škodnega dogodka v tujini, nastala na območju Republike Slovenije, je zmotno.

Solidarnost na pasivni strani se ne domneva (razen pri gospodarski pogodbi). Odločitev sodišča prve stopnje o deljeni odgovornosti namesto vtoževane solidarne ne predstavlja prekoračitve tožbenega zahtevka.

27. člen ZOZP določa možnost vložitve odškodninskega zahtevka za povrnitev škode zoper Slovensko zavarovalno združenje le v primeru, če je bila oškodovancu povzročena škoda v Republiki Sloveniji. Ko govori citirano določilo o kraju povzročitve škode, torej govori o kraju, kjer je nastal vzrok za nastalo škodo, torej škodni dogodek, ne pa o kraju, kjer je nastala škodljiva posledica škodnega dogodka. Nesprejemljivo je sklicevanje na 23. člen ZOZP kot podlago za uveljavljanje predmetnega tožbenega zahtevka zoper toženo stranko. Navedeno določilo govori o obveznosti za povrnitev škode odgovornostne zavarovalnice in subsidiarne obveznosti Slovenskega zavarovalnega združenja (primerjaj 2. odstavek 4. člena ZOZP), če odgovornostna zavarovalnica svoje obveznosti iz sklenjene zavarovalne pogodbe ne bi izpolnila. Definicijo odgovornostne zavarovalnice pa podaja 1a. člen ZOZP v 6. točki 1. odstavka. To je zavarovalnica, pri kateri je imel sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti lastnik vozila, s katerim je bila povzročena nesreča. Na drugačno presojo ne more vplivati niti dejstvo, da je nemški nacionalni zavarovalni biro podpisnik multinacionalnega garancijskega sporaz

Glede na določbo 26. in 27. člena ZOZP je po samem zakonu za spore, kot je obravnavani, pasivno legitimirano Slovensko zavarovalno združenje. Zato ima pritožba prav, ko zatrjuje, da tožnik s tem, ko zahteva odškodnino od Z.T., s tožbenim zahtevkom zahteva posledico, na katero v zatrjevani dejanski in pravni podlagi ni osnove. Ob dejstvu, da je Slovensko zavarovalno združenje, pozvano s strani sodišča prve stopnje, naj kot tožena stranka odgovori na tožbo, to storilo, in se tudi v nadaljevanju udeleževalo postopka kot tožena stranka, tožnik pa temu ni ugovarjal in se je z Združenjem pravdal vse do konca glavne obravnave, ob tem pa tožbenega zahtevka ni spremenil, sodišče druge stopnje meni, da pritožbeni očitek, da ni šlo le za pisno pomoto pri zapisu imena tožene stranke v izreku, ni utemeljen, saj je tožeča stranka očitno sprejemala Združenje kot toženo stranko, kar dejansko kaže na to, da je šlo za pomoto v zapisu tožbenega izreka. Na tako pomoto pa bi sodišče prve stopnje tožečo stranko v okviru materialno procesnega vodstva lahko opozorilo na podlagi določbe 1. odstavka 108. člena ZPP, ki določa, da sodišče od vložnika, če je vloga nerazumljiva, zahteva, da nerazumljivo

Možnost vložitve odškodninskega zahtevka na podlagi londonskega sporazuma zoper slovensko zavarovalno združenje je uzakonjena v korist oškodovanca. Zato mu ni mogoče odreči tudi pravice do direktne tožbe zoper tujo zavarovalnico.

Za škodo, ki jo v Sloveniji povzroči motorno vozilo s tujo registracijo, odgovarja Slovenski zavarovalni biro.