VSK sodba PRp 223/2013

Pritožba zagovornikov obdolženega samostojnega podjetnika V.N. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 375,00 EUR v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi samostojni podjetnik V.N. odgovoren za prekršek po prvem odstavku 40. člena ZDCOPMD in mu na podlagi navedene zakonske določbe izreklo globo v znesku 2.000,00 EUR. Na podlagi 25. člena Zakona o prekrških (ZP-1) se obdolžencu odvzame magnet, ki je bil vozniku zasežen ob storitvi prekrška, po pravnomočnosti sodbe pa se magnet uniči. Sklenilo je še, da je obdolženi na podlagi prvega odstavka 144. člena ZP-1 za izdajo sodbe dolžan plačati sodno takso v znesku 200,00 EUR na podlagi tarifne številke 8111 ZST-1A.

Zoper takšno sodbo so obdolženčevi zagovorniki vložili pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zmotne uporabe materialnega prava in odločitve o sankcijah ter višjemu v Kopru predlagajo, da pritožbi obdolženega ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči, da obdolženi ni odgovoren za prekršek po prvem odstavku 40. člena ZDCOPMD, oziroma podrejeno, da pritožbi obdolženega ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 14.a člena ZP-1 samostojni podjetnik za prekršek, ki ga storilec stori pri opravljanju njegove dejavnosti odgovarja pod pogoji iz 14. člena ZP-1. Ta pa v prvem odstavku določa, da je pravna oseba odgovorna za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi, odgovornosti pa se glede na določbo tretjega odstavka navedenega člena razbremeni, če dokaže, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja tej pravni osebi ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitve prekrška. Glede na to, da v obravnavani zadevi ni dvoma, da je storilec storil obravnavani prekršek pri opravljanju dejavnosti obdolženca kot samostojnega podjetnika, bi se lahko odgovornosti razbremenil le pod pogoji iz že navedene določbe tretjega odstavka 14. člena ZP-1. Dokazno breme v tej smeri je na obdolžencu, ki pa v postopku pred sodiščem prve stopnje v zagovoru v tej smeri ni ponudil nobenega dokaza. Navajal je le, da je voznik magnet namestil samovoljno ter da imajo to izrecno prepovedano z internim aktom ter da večkrat opozarja šoferje, da se to ne sme delati. Takšne pavšalne zagovorne navedbe pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča niso dovolj, da bi se obdolženi lahko razbremenil odgovornosti. Iz njegovega zagovora je namreč tudi razvidno, da kljub temu, da so že dobili enega od njegovih voznikov pri takšnem prekršku ni podvzel kakšnih posebnih ukrepov.

V skladu z določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1 mora pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov pritožnik verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Ko se sklicuje na nova dejstva, mora navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazovala; ko se sklicuje na nove dokaze, pa mora navesti dejstva, ki jih s temi dokazi želi dokazati. V pritožbi izraženo nestrinjanje z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je imel samo obdolženi korist od takega ravnanja, češ da to ne drži, saj je voznikovo plačilo za delo odvisno tudi od števila opravljenih kilometrov ter da je bilo zato očitno prav v voznikovo korist, da je opravljal oziroma nadaljeval vožnjo s pomočjo zlorabe tahografa, je pritožbena novota in se zato ob odločanju o pritožbi ne upošteva. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da tudi sicer nima pomislekov v takšen zaključek sodišča prve stopnje. Prav nikakršnega razumnega razloga namreč ne vidi v tem, da bi se poklicni voznik, ki je „stalno na cesti“ na takšen način še dodatno izpostavljal nevarnosti in vozil premalo spočit. Tudi v pritožbi ponovljene trditve, da vsi njegovi zaposleni pred nastopom dela dobijo ustna navodila o pravilni uporabi delovnih sredstev in torej tudi tahografa, kar je zapisano v Pravilniku o izvajanju notranje kontrole, s katerim je bil voznik seznanjen pred nastopom dela, ves čas pa mu je pravilnik na vpogled dostopen v kadrovski službi obdolženega, ostajajo zgolj na ravni nedokazanih trditev (obdolženi namreč niti v pritožbi ni predložil ali predlagal kakršnihkoli dokazov s tem v zvezi) in so zato neutemeljene. Nova in zato neupoštevna je tudi pritožbena navedba, da obdolženi razpolaga s pisno izjavo voznika O., da je dne 9.9.2013 ob 0.18 uri magnet na tahografu tovornega vozila, s katerim je opravljal delo, uporabljal na svojo odgovornost in brez vednosti obdolženega. Sicer pa tudi glede te trditve ostaja obdolženi zgolj pri navedbi, ne da bi dokaz na katerega se sklicuje tudi predložil. Pritožbena navedba, ki je prav tako nova, in sicer, da vozniki opravljajo delo tudi izven delovnega časa disponentov, ki opravljajo delo od ponedeljka do petka od 8. do 16. ure zaradi česar voznikov, ki morebiti ne spoštujejo zakonskih omejitev v delovnem času izven svojega delovnega časa tudi ne morejo nadzorovati oziroma jim preprečiti nespoštovanje zakonskih obveznosti iz delovnega razmerja pa le kaže, da obdolženi v okviru dolžnega nadzorstva ne izvaja vseh ukrepov, potrebnih za preprečitev prekrška in je za obdolženca obremenilna.

Za odločitev v obravnavani zadevi je tudi nepomembna pritožbena navedba, ki se nanaša na izpisovanje časa na tahografu (po UTC ali CET). Tudi za pritožnika namreč ni sporno, da je bil obdolženčev voznik zaloten pri vožnji v času, ko se je na tahografu izpisovalo, da počiva.

Neutemeljena je tudi pritožba zoper izrek stranske sankcije odvzema predmeta, češ da magnet ni njegov niti ga ni namestil na električni impulzor. Tudi za pritožnika namreč ni sporno, da je bil magnet nameščen tako, kot je bilo z izpodbijano sodbo ugotovljeno, torej na električnem impulzorju, ki povezuje menjalnik vozila s tahografom. Glede na to, da gre za vozilo obdolženega, je tudi odločitev, da se ta magnet obdolžencu odvzame, pravilna. Sicer pa obdolženi enako kot glede ostalih navedb tudi tu ni predlagal izvedbe nobenega razbremenilnega dokaza.

V skladu z določbo 165. člena ZP-1 obsega pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve materialnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek, podana v korist obdolženca, tudi pritožbo zaradi odločitve o sankcijah. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi glede odločitve o sankcijah pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in obdolženemu glede na težo prekrška in okoliščine, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, pravilno odmerilo tudi višino globe, prav tako je pravilna odločitev glede odvzema magneta, glede na nevarnost, ki jo uporaba le-tega predstavlja za varnost udeležencev v cestnem prometu, če poklicni vozniki niso deležni predpisanih počitkov med prevozi.

Iz zgoraj navedenih razlogov je višje sodišče, potem, ko je še ugotovilo, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1, pritožbo zagovornikov obdolženega kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 375,00 EUR (tarifne številke 8111, 8132 in 8114 ZST-1a), ki jo mora plačati v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse, sicer se ta prisilno izterja.

Na rob navedenemu pritožbeno sodišče pripominja, da je sodišče prve stopnje obdolžencu za postopek na prvi stopnji odmerilo prenizko takso, saj bi moralo pri odmeri le-te upoštevati tudi, da je bila obdolžencu izrečena stranska sankcija odvzema predmeta, zaradi česar bi morala biti odmerjena taksa kot strošek postopka na prvi stopnji 50,00 EUR višja (tarifna številka 8114 ZST-1A). Ker pa je bila pritožba vložena zgolj v korist obdolženca, pritožbeno sodišče v takšno odločitev sodišča prve stopnje ni posegalo (na podlagi določbe dvanajstega odstavka 163. člena ZP-1).