VSM sodba in sklep I cp 6/2014

I. Pritožbi se delno ugodi in se razveljavi sodba sodišča prve stopnje:

- v odločitvi o zavrnitvi dela primarnega tožbenega zahtevka, da sta „Toženi stranki dolžni v roku 15 dni opustiti vsakršno vznemirjanje oziroma poseganje v lastninsko pravico na nepremičnini - parceli št. ... k.o. …. (ID ...), še zlasti se vzdržati vseh ravnanj, ki povzročajo nalaganje prahu in širjenje smradu na nepremičnino tožeče stranke ter piščančjo farmo upravljati na način, da do prepovedanih emisij ne bo prihajalo“ ter da se “toženima strankama prepoveduje vsakršno nadaljnje vznemirjanje oziroma poseganje v lastninsko pravico na nepremičnini - parceli št. …. k.o. ... (ID ...)“ (del I. točke izreka),

- v odločitvi o podrednem tožbenem zahtevku (II. točka izreka) ter

- v odločitvi o pravdnih stroških (III. točka izreka)

in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (del I. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki (v nadaljevanju toženca) dolžni opustiti vsakršno vznemirjanje oziroma poseganje v lastninsko pravico na nepremičnini - parceli št. ... k.o. ..., še zlasti pa sta dolžni odstraniti del objekta, ki se nahaja na tej nepremičnini tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) ter se vzdržati vseh ravnanj, ki povzročajo nalaganje prahu in širjenje smradu na nepremičnino tožnika ter piščančjo farmo upravljati na način, da do prepovedanih emisij ne bo prihajalo, kakor tudi zahtevek na prepoved vsakršnega nadaljnjega vznemirjanja oz. poseganja v lastninsko pravico na tej nepremičnini (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik poleg opustitve vsakršnega vznemirjanja oziroma poseganja v lastninsko pravico na nepremičnini - parceli št. ... k.o. ..., še zlasti vzdržanja vseh primeroma naštetih ravnanj, ki povzročajo nalaganje prahu in širjenje smradu na nepremičnino tožnika, ter upravljanje piščančje farme na način, da do prepovedanih emisij ne bo prihajalo, od tožencev zahteval še solidarno plačilo 1.000,00 EUR skupaj s pripadki (II. točka izreka). Tožniku je prvostopno sodišče naložilo, da je dolžan tožencema povrniti pravdne stroške v višini 576,37 EUR, skupaj s pripadki v primeru zamude (III. točka izreka).

2Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik s pritožbenim predlogom na razveljavitev izpodbijane sodbe. V okviru pritožbenega razloga bistvene kršitve procesnih določb pritožnik sodišču prve stopnje očita, da iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 11. 10. 2013 ne izhaja dokazni sklep, ki bi moral biti sprejet na podlagi 287. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Enak pritožbeni razlog naj bi prvostopno sodišče zagrešilo tudi s tem, ko tožnika, ki se je v času izdaje sodbe zastopal sam, ni poučilo v skladu z 283. členom ZPP, naj si vzame pooblaščenca. Z izdajo izpodbijane sodbe na podlagi stanja spisa naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi tako sodbo lahko izdalo samo, v kolikor na narok ne pride ena stranka, nasprotna stranka pa predlaga odločitev glede na stanje spisa, medtem ko je v obravnavani zadevi tožnik na narok z dne 11. 10. 2013 pristopil, le da ga je predčasno zapustil. Po prepričanju pritožnika mu ni bilo zagotovljeno pošteno sojenje, saj sploh ni bil zaslišan o svojih navedbah, čeprav je izvedbo tega dokaza pravočasno predlagal, prav tako pa mu tudi ni bil zagotovljen kontradiktorni postopek v skladu z ustavnimi procesnimi jamstvi. Prvostopno sodišče naj bi zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev procesnih določb iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s tem ko predlaganih dokazov (izvedenca kmetijske stroke, gradbene stroke, zaslišanja tožnika, ogleda na kraju samem in drugih) ni zavrnilo, niti obrazložilo zavrnitve na naroku za glavno obravnavo ter tudi ne ustrezno v izpodbijani sodbi. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje dejstvo v zvezi z lego nepremičnine tožencev ugotovilo protispisno, saj naj bi toženca v svojem odgovoru na tožbo pripoznala, da gradbeni objekt sega na tožnikovo parcelo, s tem v zvezi bi moralo sodišče prve stopnje tudi zaslišati pravdne stranke. Poleg tega naj bi se iz skice terenske meritve, ki ji toženca nista oporekala, jasno videlo, da je del objekta zgrajen na nepremičnini tožnika. V nasprotju s podatki v spisu naj bi bila tudi prvostopna ugotovitev, da tožnik ni oporekal, da je bil objekt dokončan jeseni leta 1981, saj med strankami ostaja sporno, ali je bil objekt legalno zgrajen (in ne v nasprotju z gradbenim dovoljenjem) ter ali je bil sploh dokončan, glede na navedbe, da sta ga toženca fazno dograjevala in da zanj nimata uporabnega dovoljenja. Materialnopravno zmotno naj bi bilo tudi prvostopno stališče, da tožnik v skladu s 25. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) nima pravice zahtevati odstranitve nezakonito zgrajenega objekta, saj se pravica izbire veže na končano gradnjo objekta. Pritožnik se tudi ne strinja s prvostopnimi ugotovitvami v zvezi z imisijami niti s stališčem, da so na vasi, kjer živi tožnik, hlevi in farme nekaj običajnega, saj obstajajo vasi, ki farm sploh nimajo. Zato bi moralo prvostopno sodišče konkretno presojati vpliv in imisije posameznega zemljišča in z njim povezanih zgradb, v konkretnem primeru pa sodišče glede prekomernosti in subjektivnega doživljanja ni zaslišalo niti tožnika niti drugih prič in strank, poleg tega pa tudi ni s sklepom imenovalo izvedenca s področja vplivov na okolje niti tega dokaznega predloga kasneje zavrnilo z dokaznim sklepom. Pritožnik priglaša pritožbene stroške.

3Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v zvezi z zahtevkom na opustitev vznemirjanja oziroma poseganja v lastninsko pravico tožnika z imisijami, ki izvirajo iz piščančje farme tožencev, zagrešilo absolutno bistveno kršitev procesnih določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je tožniku z zavrnitvijo oz. neizvedbo v tej smeri predlaganih dokazov odvzelo možnost obravnavanja. Opisana procesna kršitev pa se ne razteza na prvostopno odločitev v zvezi z delom primarnega zahtevka na odstranitev na tožnikovi nepremičnini zgrajenega dela objekta, kot bo še podrobneje obrazloženo.

6V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje po tem, ko je tožnik drugi narok za glavno obravnavo predčasno zapustil, sledilo predlogu tožencev ter izdalo sodbo na podlagi stanja spisa. Utemeljena je pritožbena graja, ki jo pritožnik (sicer opredeljeno z napačnim pritožbenim razlogom - zmotno uporabo materialnega prava) očita taki prvostopni odločitvi. V skladu s petim odstavkom 282. člena ZPP je namreč sodbo na podlagi stanja spisa mogoče izdati le, če na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka ali pa če ne pride ena stranka, nasprotna stranka pa predlaga odločitev glede na stanje spisa, kar bi bilo analogno uporabiti tudi za primer, če se stranka naroka udeleži, a ga predčasno zapusti, vendar le v primeru, če je sodišče že opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi, in če je dejansko stanje dovolj pojasnjeno. V obravnavani zadevi je prvostopno sodišče sicer smiselno zaključilo, da je dejansko stanje dovolj pojasnjeno (kot je mogoče razbrati iz 4. točke obrazložitve prvostopne sodbe), saj bi bilo v dokaz tožnikovih navedb potrebno pritegniti ustrezne izvedence (geodetske stroke in izvedenca s področja vplivov na okolje), predujmov za izvedbo teh dokazov pa tožnik ni založil, vendar pa sodišče druge stopnje s tem stališčem ne more soglašati, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7Ob tem sodišče druge stopnje pripominja, da je prvostopno sodišče tožnika s sklepom z dne 26. 6. 2013 pozvalo zgolj k založitvi predujma za izvedenca geodeta v višini 2.000,00 EUR, ne pa tudi za izvedenca s področja vplivov na okolje (kar v svoji pritožbi smiselno izpostavlja tudi pritožnik), medtem ko je v na glavni obravnavni z dne 17. 6. 2013 sprejetem sklepu založitev predujma v znesku 2.000,00 EUR sodišče tožniku naložilo za oba izvedenca skupaj. Res pa je, da je tožnik na glavni obravnavi z dne 11. 10. 2013 jasno izrazil svojo nepripravljenost založiti predujem za stroške izvedencev.

8Nepravilno je po presoji sodišča druge stopnje prvostopno stališče, da je dokazovanje prekomernosti imisij mogoče zgolj z izvedencem s področja vplivov na okolje, zaradi česar bi nezaložitev predujma zanj sodišče odvezovala od izvedbe vseh ostalih v tej smeri predlaganih dokazov. Ob tem je dodati, da dokazov, ki jih je v podkrepitev zatrjevane prekomernosti imisij s piščančje farme tožencev tožnik še predlagal (ogled, izvedenec kmetijske mehanizacije, svoje zaslišanje), sodišče prve stopnje v postopku niti ni izrecno ter ustrezno obrazloženo zavrnilo (kot mu to nalaga drugi odstavek 287. člena ZPP), česar pritožnik zaradi predčasne zapustitve zadnje glavne obravnave ni mogel predhodno grajati. Sicer pa tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati prepričljivih razlogov za opisano prvostopno odločitev. Za ugotavljanje in ocenjevanje neprijetnih vonjav ni ustreznih predpisov in normativov (1), vendar zgolj zaradi pomanjkanja ustreznih predpisov ni mogoče zaključiti, da imisije neprijetnih vonjav ne morejo dosegati pravnega standarda prepovedanih imisij iz 75. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ)(2). Ali gre za prepovedano imisijo, je v skladu z omenjeno zakonsko določbo odvisno od krajevnih razmer ali od škode, ki je nastala na prizadeti nepremičnini. Upoštevati je treba tudi samo naravo in namen nepremičnine. Presoja, ali so imisije pretirane, je stvar sodišča, temelji pa lahko le na primerjavi vsakega konkretnega primera z ostalimi primeri v istem okolju.(3) Zaradi vsega opisanega po presoji sodišča druge stopnje za dokazovanje prekomernosti imisij postavitev izvedenca s področja vplivov na okolje ni nujno potrebna, če uspe stranka z ostalimi predlaganimi dokazi (npr. z zaslišanjem prič in lastnim zaslišanjem, ogledom na kraju samem,...) prekomernost imisij v konkretnem okolju ustrezno objektivizirati. Z neizvedbo v tej smeri predlaganih dokazov, ki je ni prepričljivo pojasnilo, je zato prvostopno sodišče po presoji sodišča druge stopnje tožniku v obravnavani zadevi odvzelo možnost obravnavanja njegovega zahtevka na opustitev vznemirjanja oz. poseganja v njegovo lastninsko pravico na sosednji nepremičnini s prepovedanimi imisijami, kar v svoji pritožbi (v tem delu) utemeljeno izpostavlja tožnik. Opisane procesne kršitve glede na njeno naravo (predvidoma obsežni dokazni postopek, ki ga bo treba še izvesti) sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti. Vse navedeno je narekovalo razveljavitev tega dela prvostopne odločitve o primarnem tožbenem zahtevku (prvi odstavek 354. člena ZPP) in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9Pravkar izpostavljena procesna kršitev pa se po prepričanju sodišča druge stopnje ne nanaša na odločitev o delu primarnega tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik terjal odstranitev dela objekta, ki naj bi se nahajal na njegovi nepremičnini. V dokaz take lege dela spornega objekta je tožnik predložil zgolj skico terenske meritve (priloga A5), iz katere tudi po presoji sodišča druge stopnje ni mogoče ugotoviti, v kolikšnem delu (če sploh) objekt tožencev posega na nepremičnino tožnika, kot je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Sicer pa je tožnik že v tožbi v dokaz opisanih trditev predlagal postavitev izvedenca geometra, ki naj bi podal mnenje o natančnem poteku meje, pri čemer je vztrajal tudi pretežni del postopka. Kljub sklepu sodišča prve stopnje z dne 26. 6. 2013, s katerim mu je naložilo založitev predujma za stroške izvedenca geodeta ter ga opozorilo na pravne posledice, če temu ne bo sledil, pa tožnik predujma ni založil. Na (zadnji) glavni obravnavi z dne 11. 10. 2013 je pri taki svoji odločitvi vztrajal, čeprav ga je sodišče prve stopnje poskušalo prepričati o potrebnosti tega izvedenskega mnenja kot dejanske podlage za odločitev, s čimer je prvostopno sodišče po presoji sodišča druge stopnje tudi zadostilo načelu pomoči prava neuki stranki (12. člen ZPP). Glede na to, da je tožnika pretežni del postopka zastopal kvalificirani pooblaščenec, ki mu je bilo pooblastilo preklicano šele pred zadnjo glavno obravnavo, je neutemeljeno tudi pritožbeno zavzemanje, da bi moralo prvostopno sodišče tožnika v skladu z 283. členom ZPP poučevati, naj si ponovno vzame pooblaščenca. Zaradi nezaložitve predujma za postavitev izvedenca geodetske stroke je prvostopno sodišče izvedbo tega dokaza povsem utemeljeno opustilo in svojo odločitev v izpodbijani sodbi dovolj prepričljivo obrazložilo. Tudi po presoji sodišča druge stopnje je bil za dokazovanje zatrjevane lege dela objekta tožencev na nepremičnini tožnika (česar toženca nista priznavala, kot nepravilno navaja pritožba, sta pa to možnost le dopuščala) predlagani dokaz ključnega pomena, ki ga drugače kot pri prepovedanih imisijah z drugimi dokazi (konkretno z zaslišanjem tožnika) ni bilo mogoče nadomestiti. S predlaganim dokazom z izvedencem gradbene stroke, ki naj bi ugotavljal, ali je bil objekt zgrajen v skladu z gradbenim dovoljenjem, pa bi tožnik dokazoval zgolj skladnost gradnje z gradbenim dovoljenjem (kar je sicer stvar upravnih postopkov), ne pa tudi zatrjevane sporne lege dela objekta tožencev na njegovi nepremičnini. Sicer pa je tožnik na zadnji glavni obravnavi vztrajal pri tem, da naj bi izmere že predložil v spis, prav tako naj bi predložil že vse dokaze, zato (nobenega) izvedenca ni bil pripravljen plačati oz. založiti predujma, potrebnega za njegove stroške.

10Strinjati se je mogoče tudi s prvostopnim zaključkom, da pravica izbire lastnika zemljišča, ali bo zahteval, naj mu pripade lastninska pravica na gradbenem objektu, ali naj graditelj poruši gradbeni objekt in mu zemljišče vrne v prvotno stanje, ali pa naj mu graditelj izplača prometno ceno zemljišča po prvem odstavku 25. člena ZTLR, preneha v treh letih od končanja gradnje (peti odstavek 25. člena ZTLR), pri čemer pritožnik dejansko vprašanje zaključka gradnje (ki ga je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo: leto 1981) neutemeljeno veže na upravni postopek pridobivanja uporabnega dovoljenja za sporni objekt. Sicer pa gre v tem delu zgolj za prvostopni dodatni argument za zavrnitev tega dela primarnega tožbenega zahtevka na odstranitev dela objekta tožencev, ki naj bi segal na nepremičnino tožnika, saj sporne lege objekta tožnik po že zgoraj obrazloženem v postopku na prvi stopnji ni uspel dokazati.

11Po vsem navedenem je sodišče druge stopnje v odločitvi o delu primarnega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na odstranitev na nepremičnino tožnika segajočega dela objekta, tožnikovo pritožbo zavrnilo in v tem delu prvostopno odločitev potrdilo (353. člen ZPP).

12Zgoraj opisana drugostopna odločitev o delni razveljavitvi odločitve o primarnem tožbenem zahtevku, ki se nanaša na opustitev vznemirjanja in prepoved nadaljnjega vznemirjanja s prepovedanimi imisijami, je narekovala razveljavitev odločitve o podrejeno postavljenem tožbenem zahtevku v celoti. Podrejeni tožbeni zahtevek (tretji odstavek 182. člena ZPP) je postavljen pogojno: sodišče o njem odloči le, če zavrne primarni zahtevek.(4) Če sodišče (po prevladujočem stališču: vsaj delno)(5) ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, se v eventualni zahtevek sploh ne sme spuščati in ga v izreku sodbe tudi ne sme omenjati (niti mu ugoditi niti ga zavrniti).(6) O podrejenem tožbenem zahtevku bo sodišče prve stopnje po vsem obrazloženem v novem sojenju odločalo le, če bo primarni tožbeni zahtevek tudi v sedaj razveljavljenem delu ponovno zavrnjen.

13Vse navedeno je narekovalo tudi razveljavitev prvostopne odločitve o pravdnih stroških, o katerih bo potrebno glede na uspeh v novem sojenju ponovno odločiti. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo pa se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo. -----------------

Op.št.(1): Tako tudi sodba in sklep VS RS II Ips 927/2007.

Op.št.(2): Prvi odstavek 75. člena SPZ določa: „Lastnik nepremičnine mora pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, ali povzročajo znatnejšo škodo (prepovedana imisija).“

Op.št.(3): Tako sodba II Ips 88/2011.

Op.št.(4): Tako sodba II Ips 668/2001.

Op.št.(5): Smiselno tako tudi sklep II Ips 781/2006.

Op.št.(6): Tako Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 170.