283. člen ZPP

V tej zadevi zato ne more biti govora o tem, da dolžnik iz nevednosti ni uporabljal procesnih pravic ali da se ni mogel jasno iz določno izjaviti o zadevi, zaradi česar bi obstajala dolžnost sodišča, da ga še posebej opozarja na to, da si lahko vzame pooblaščenca ali zaprosi za brezplačno pravno pomoč.

V postopku osebnega stečaja se stečajna masa unovči na več načinov, in sicer da se proda premoženje stečajnega dolžnika, izterja njegove terjatve oziroma opravi drug pravni posel za uresničitev premoženjskih pravic (320. člen ZFPPIPP). Nobeden od načinov nima prednosti pred drugim, saj je potrebno pri unovčenju slediti temeljnim načelom stečajnega postopka kot sta zagotavljanje najboljših pogojev za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP) in hitrost postopka (48. člen ZFPPIPP).

Zapustnik ni sestavil oporoke, zato je nastopilo dedovanje na podlagi zakona.

Sodišče prve stopnje je ob pravilnih materialnopravnih izhodiščih zavrnitev zahtevka iz naslova razlike v plači in iz naslova odškodnine zaradi mobinga ter diskriminacije obrazložilo tudi z dokaznimi zaključki, ki jim pritožba ne nasprotuje. Vseeno pa je sodišče ob tem v 4. točki obrazložitve sodbe (glede razlike v plači) in v 6. točki obrazložitve sodbe (glede odškodnine) natančno pojasnilo, zakaj je bistveni razlog za zavrnitev zahtevka že v pomanjkljivi trditveni podlagi. Posledica nesklepčne tožbe - ko v navedbah tožeče stranke ni zadostne podlage za ugotovitev utemeljenosti tožbenega zahtevka po materialnem pravu, je namreč zavrnitev tožbenega zahtevka. V zvezi s tem tožnica v pritožbi niti ne nasprotuje ugotovitvi sodišča, da ni podala zadostnih trditev, pač pa tožnica vztraja, da je sodišče ni pozvalo na dopolnitev navedb po 285. členu ZPP.

Skladno s sodno prakso je stranka ob dejstvu, da je odvetnika pooblastila dva dni pred narokom, prevzela tveganje, da se novi pooblaščenec v tako kratkem času ne bo uspel (v celoti) pripraviti na narok za glavno obravnavo. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, vzrok za nastalo procesno situacijo v celoti izvira iz sfere tožene stranke, pri čemer ta ni navedla nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da nastale situacije ni bilo mogoče predvideti oziroma preprečiti. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno zavrnilo predlog pooblaščenca tožene stranke za preložitev naroka za glavno obravnavo.

Sodišče v konkretnem primeru na naroku ni bilo dolžno ponovno opozoriti pritožnika niti na to, da naj si vzame pooblaščenca, saj mu je tako opozorilo že bilo posredovano. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je bil pritožnik o svojih procesnih pravicah in dolžnostih pravilno poučen že z vabilom za glavno obravnavo.

Dolžnost poučevanja prava nevešče stranke ni absolutna, ampak omejena (vsaj) z razpravnim načelom in načelom dispozitivnosti, nastopi pa šele, če stranka, ki nima pooblaščenca, iz nevednosti ne uporablja svojih pravic. Tudi opozorilo iz 283. člena ZPP se ne nanaša na katerokoli stranko brez pooblaščenca, ampak le na tisto, ki se ne more jasno in določno izjaviti o zadevi, ki se obravnava.

Velja načelna dolžnost sodišč, da izvedejo predlagane dokaze, vendar pa je sodišče dolžno izvajati dokaze le glede dejstev, ki so pomembna za odločbo.

Sodišče prve stopnje bi v skladu s tretjim odstavkom 282. člena ZPP lahko štelo, da je tožnik umaknil tožbo le, če na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo ne bi prišla nobena stranka. Neudeležba (zgolj) tožeče stranke na naroku pa ne pomeni, da sodišče naroka ne more opraviti ter ob upoštevanju pravil o trditvenem in dokaznem bremenu odločiti o zahtevku. Upokojitev odvetnika oziroma prenehanje statusa odvetnika v času pravdnega postopka samo po sebi še ne pomeni hkrati tudi prenehanja pooblastila. Napak, ki jih je zagrešilo sodišče (nepravilno vročanje vabila na narok), se ne more uveljavljati kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa je to lahko pritožbeni razlog.

Čeprav torej iz dokončnega obračuna z dne 27. 02. 2009 izhaja, da je bil rok izvedbe del prekoračen za pet mesecev in da investitor zahteva penale v višini 10 % pogodbene kazni, je takšno uveljavljanje pogodbene kazni prepozno. Treba je namreč upoštevati, da se je prevzem vršil dne 11. 02. 2009 in da bi morala toženka svojo pravico uveljavljati najkasneje tisti dan (torej nemudoma) in ne šele dne 27. 02. 2009, to je 16 dni po prevzemu.

Za zastaranje tožnikove pogodbene odškodninske terjatve je glede na tretji odstavek 376. člena ZOR treba uporabiti splošni zastaralni rok petih let iz 371. člena ZOR. Ob tem je treba upoštevati, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 361. člena ZOR). Pri tem ni pomembno, kdaj je prišlo do kršitve pogodbene obveznosti, pač pa kdaj je nastala in zapadla tožnikova odškodninska terjatev. Iz tožnikovih trditev izhaja, da mu je škoda – tako premoženjska kot nepremoženjska - začela nastajati že med sanacijskimi deli in da je nastajala vsakodnevno še ves nadaljnji čas po zaključku sanacije v letu 1996. Že v letu 1996 bi zato tožnik lahko zahteval povrnitev že nastale škode, prav tako pa tudi povrnitev škode, ki mu je nastala v naslednjih letih. Iz tožnikovih trditev izhaja, da njegova nepremoženjska škoda predstavlja kontinuiteto istega osebnostnega stanja. Iz tožnikovih trditev v vlogi z dne 21. 12. 2006 pa izhaja, da je bila tedaj tudi bodoča premoženjska škoda predvidljiva in pričakovana, saj je tožnik zatrjeval, da je po normalnem stvari gotovo, da bo do dokončanja sanacije škoda trajala tudi v bodoče. Na zač

Toženec se je strinjal z opravo naroka, hkrati pa ni podal dokaznih predlogov, čeprav je bil že v vabilu na narok in na samem naroku opozorjen po 286. členu ZPP. Z navedenim je bila tožencu dana možnost, da se izjavi o tožničinih zahtevkih in navedbah (5. člen ZPP), kar je celo storil, zato ne gre za kršitev načela kontradiktornosti postopka. Zmotno opravljen stečajni postopek nad neobstoječo osebo, samostojnim podjetnikom, ki je bil predhodno izbrisan iz registra samostojnih podjetnikov, nima pravnih posledic. Upnik lahko kljub zavarovanju kredita terja plačilo dolga od dolžnika. Ob morebitnem poplačilu upnika pri zavarovalnici pa bi bila zavarovalnica tista, ki bi zoper dolžnika lahko uveljavljala regresno pravico. Tožebenec bi triletni zastaralni rok (349. člen ZOR) za plačilo mesečnih zneskov obresti bi lahko uspešno uveljavljal le v primeru, če bi zatrjeval (in izkazal), da je bila njegova obveznost „razbita“ na posamezne občasne dajatve ali anuitete, pri katerih zastaranje teče za vsako posamezno dajatev od njene zapadlosti dalje (prvi in drugi odstavek 372. člena ZPP), saj navedeno pravilo ne velja za obročna odplačila in druge delne izpolnitve (drugi

Toženec se je izrecno odpovedal pravici, da si vzame pooblaščenca. Zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno nadaljevati postopek in mu ni bilo dolžno pojasnjevati, kakšne posledice ima lahko zanj nadaljevanje postopka brez pooblaščenca. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določbe 12. člena ZPP, saj je toženec postavljal vprašanja priči, upoštevaje, da je šlo za zadnji narok glavno obravnavo, pa novih trditev in dokazov, niti ni mogel več uveljavljati. Tožeči stranki v spornem primeru, ko se je zaradi toženčevega nasilja morala izseliti iz hiše, pripada uporabnina v višini povprečne neto tržne najemnine.

Iz načela pomoči prava nevešče stranke (12. čl. ZPP) ne izhaja dolžnost sodišča poučevati stranke o pravicah materialnega prava, kamor sodi tudi zastaranje. Zmotno je stališče, da dajeta določbi 11. in 109. čl. ZPP sodniku prve stopnje kaznovalna pooblastila zgolj do izdaje prvostopenjske odločbe. Takšna razlaga bi celo nasprotovala namenu citiranih določb, ki je predvsem v učinkoviti obrambi ugleda sodišč vselej tedaj, ko se s slabšalnimi vrednostnimi sodbami ter s posplošenimi in nepotrebnimi napadi na delo sodišča vnaša nezaupanje v delo sodišč.

Nižji sodišči sta pravilno zavrnili izvedbo dokaza z izvedencem, saj toženec v roku, ki mu ga je sodišče že podaljšalo, ni založil predujma za njegovo izvedbo. Toženec je bil opozorjen na posledice neplačila predujma in poučen, da lahko zaprosi za oprostitev plačila predujma pri organu za brezplačno pravno pomoč, česar ni storil. Priča je bila na narok za glavno obravnavo večkrat neuspešno vabljena, toženec pa ni vedel povedati, kje se priča nahaja oziroma njenega točnega naslova, zato ni zadostil zahtevi iz 236. člena ZPP, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče tudi ta dokazni predlog pravilno zavrnilo. Toženec ni predlagal oprave uradnih poizvedb o prebivališču priče, kar bi lahko storil. Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča Up-33/05-21 z dne 6.3.2008 in obseg revizijskega izpodbijanja je revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč v obrestnem delu zahtevka spremenilo tako, da obresti prenehajo teči z dnem, ko so dosegle navedena zneska.

Preklic ali odpoved pooblastila začne v razmerju do sodišča učinkovati s trenutkom, ko je sodišče z njim seznanjeno, ne pa tedaj, ko pooblastilo preneha učinkovati v notranjem razmerju med pooblastiteljem in pooblaščencem. Dokler preklic ali odpoved pooblastila sodišču nista naznanjena, mora sodišče v skladu s posebno določbo 137. člena ZPP vsa sodna pisanja vročati pooblaščencu.