VSC sklep Cpg 349/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana odločba (sklep) o pravdnih stroških v sodbi prve stopnje (peti odstavek izreka sodbe prve stopnje).
Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke nasproti toženi stranki v znesku 54.783,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2010 dalje do plačila in 305,96 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2010 dalje do plačila (prvi odstavek izreka); zavrnilo višji tožbeni zahtevek, po katerem obstoji terjatev tudi v znesku 4.808,98 EUR in glede plačila zakonskih zamudnih obresti od uveljavljene terjatve od 30. 7. 2009 do 21. 3. 2010 (drugi odstavek izreka); v celoti zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke (tretji odstavek izreka); v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 39130/2010 z dne 23. 3. 2010 (četrti odstavek izreka); in toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 5.154,33 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v nasprotnem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (peti odstavek izreka). Ugotovilo je, da je tožeča stranka uspela z 91,93 % zahtevka in ji zato pripada sorazmerna povrnitev 5.327,30 EUR pravdnih stroškov. Ker je tudi tožena stranka uspela v pravdi z 8,07 %, ji prav tako pripada sorazmerna povrnitev 81,97 EUR pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju stroškov je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še 5.145,33 EUR.

Zoper odločbo (sklep) o pravdnih stroških v sodbi prve stopnje (peti odstavek izreka sodbe prve stopnje) vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku

338člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP

. V pritožbi navaja, da so sicer bila pravilno uporabljena določila ZPP in Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), vendar pa zanemarjena določila Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Nima pripomb na odmerjeno višino pravdnih stroškov in njihov pobot, vendar se odmerjeni pravdni stroški ne morejo naložiti v plačilo njej, ampak se lahko samo ugotovijo kot terjatev tožeče stranke do nje (enako kot glavni zahtevek). Tožeča stranka je spoštovala določili drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP in 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP ter je pravočasno prijavila svojo terjatev vključno s pravdnimi stroški iz tega postopka v znesku 5.229,10 EUR, ki pa jo je stečajna upraviteljica prerekala. S tem se je tožeča stranka izognila posledicam iz šestega odstavka 60. člena ZFPPIPP in pridobila možnost nadaljevati postopek po 301. členu ZFPPIPP. Določilo 60. člena ZFPPIPP šteje kot odločilno za obveznost prijave terjatve že trenutek nastanka pravdnih stroškov in ne šele trenutek nastanka terjatve za njihovo poplačilo. Pravica do povračila pravdnih stroškov je terjatev, ki praviloma nastane šele ob koncu postopka, saj o njej odloči sodišče. ZOdvT v tretjem delu, ki se nanaša na pravdni postopek, pod točko 1 opombe 3 podrobneje določa, da nastane nagrada za postopek že s sprejemom pooblastila za vložitev tožbe. Tako vložitev tožbe kot prvi narok za glavno obravnavo sta bila opravljena že pred začetkom stečaja, zato so vse terjatve tožeče stranke iz naslova pravdnih stroškov nastale že pred začetkom stečaja in delijo usodo vseh drugih terjatev, nastalih pred uvedbo stečaja. Po uvedbi stečaja za pravdno stranko niso nastali nobeni dodatni stroški, kar je razvidno iz stroškovnika tožeče stranke in priglašenih pravdnih stroškov v stečaju. S takšno napačno odločitvijo je tožeča stranka preferirana nasproti ostalim upnikom, saj bo dobila svojo terjatev poplačano v celoti in prednostno kot stroške stečajnega postopka, ne pa kot navadno terjatev. Če bi bila tožeči stranki priznana terjatev v stečajnem postopku, bi priglašeni pravdni stroški delili usodo navadnih terjatev.

Tožeča stranka je po pooblaščeni odvetniški družbi odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da ne pomeni, da nastanejo pravdni stroški v smislu nastanka obveznosti plačila že med pravdnim postopkom. Nastanejo šele s sodno odločbo, ko plačilo stroškov in njihovo višino enostransko naloži sodišče eni izmed strank. ZFPPIPP ureja nastanek stroškov v razmerju med strankama in ne nastanek stroškov v notranjem razmerju med stranko in pooblaščencem, kar urejata ZPP in ZOdvT.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari, v kateri je tožeča stranka uspela z 91,93 % zahtevka, tožena stranka pa z 8,07 %. Pritrjuje tudi dejanskima ugotovitvama sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka prijavila terjatev in pravdne stroške v stečajnem postopku nad njo, s čimer je spoštovala drugi odstavek 60. člena ZFPPIPP, ter da je stečajna upraviteljica njene pravdne stroške in terjatev prerekala. Vendar pa nima prav, da se odmerjeni pravdni stroški ne morejo naložiti v plačilo njej, ampak da se lahko samo ugotovijo kot terjatev, tako kot glavni zahtevek.

ZFPPIPP v tretji točki drugega odstavka 60. člena določa za primer, če upnik v postopku zaradi insolventnosti poleg glavnice terjatve uveljavlja stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, da mora zahtevek za priznanje terjatve vsebovati zneske teh stroškov. Cit. določba velja za vse upnike brez izjeme: (1) tiste, ki že imajo izvršilni naslov za terjatev in pravdne stroške, (2) tiste (tožeče stranke), ki šele vodijo pravdni postopek in jih je “na poti” do izvršilnega naslova “prehitel” stečajni postopek nad toženo stranko, (3) tiste, ki nimajo ne izvršilnega naslova in ne vodijo pravdnega postopka ter so jim nastali stroški v drugem postopku (v sodnem postopku jim ne morejo, ker ga ne vodijo). Po prijavi terjatev in stroškov upnika v skladu s 60. členom ZFPPIPP ima stečajni upravitelj samo dve možnosti: da po prvem odstavku 61. člena ZFPPIPP prizna ali prereka prijavljeno terjatev (terjatev in (pravdne) stroške) upnika.

Če stečajni upravitelj prereka prijavljeno terjatev in (pravdne) stroške upnika, morajo glede na zgoraj navedene upnike po vrsti: (1) stečajni upravitelj vložiti tožbo na ugotovitev neobstoja terjatve in pravdnih stroškov po 302. členu ZFPPIPP, (2) upnik (tožeča stranka) predlagati nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka, kar vsebuje izjavo o umiku dajatvenega zahtevka in uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka po 301. členu ZFPPIPP in (3) upnik vložiti tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve in drugih (ne pravdnih) stroškov po 300. členu ZFPPIPP.

Za prvo in tretjo situacijo ne more biti dvoma, da bodo pravdni postopki začeti prav zaradi prerekanja stečajnega upravitelja, torej po začetku stečajnega postopka in bodo tudi pravdni stroški (za prvega upnika z izvršilnim naslovom bodo to dodatni - novi stroški) nastali po začetku stečajnega postopka. Če bo stečajni dolžnik izgubil pravdna postopka po in zaradi prerekanja stečajnega upravitelja v prvi in tretji situaciji, bo moral (po načelu uspeha (1)) plačati pravdne stroške v celoti kot stroške stečajnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZFPPIPP. Prej veljavni Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju: ZPPSL) je v prvem odstavku 145. člena celo določal, da so stroški postopka iz prvega in tretjega odstavka 144. člena tega zakona (2) stroški stečajnega postopka, če je stečajni upravitelj neutemeljeno prerekal terjatev (3). Sam koncept prijavljanja in preizkusa terjatev ter stroškov se z ZFPPIPP ni spremenil.

Izhajajoč že iz načela enakega obravnavanja upnikov po 46. členu ZFPPIPP ni razumnega razloga za drugačno obravnavo upnika (tožeče stranke) iz druge situacije, ki mu zaradi poteka časa ni uspelo pridobiti izvršilnega naslova za terjatev in pravdne stroške. Do njega je prišel kasneje zaradi prerekanja stečajnega upravitelja in po nadaljevanju prekinjenega pravdnega postopka. Torej bodo tudi pravdni stroški za pridobitev izvršilnega naslova (v končni fazi) nastali po začetem stečajnem postopku in jih bo moral stečajni dolžnik plačati kot stroške stečajnega postopka. O stroškovnem zahtevku sodišče praviloma odloči v vsaki sodbi oziroma sklepu, s katerim se konča postopek pred sodiščem (4). Sodišče bo odločilo o pravdnih stroških celotnega postopka šele s sodbo in ni utemeljeno ločevanje na pravdne stroške, nastale pred ali po začetku stečajnega postopka (5). V tem primeru nadaljevanja pravdnega postopka po prerekanju stečajne upraviteljice stroški tožeče stranke niso nastali, ko so dejansko nastali, ampak šele, ko je sodišče o njih odločilo s sodno odločbo (prim. prvi odstavek 163. člena ZPP) (6). Temu načeloma pritrjuje tudi tožena stranka v pritožbi, ko pravi, da je pravica do povračila pravdnih stroškov terjatev, ki praviloma nastane šele ob koncu postopka, saj o njej odloči sodišče.

Ne drži nadaljnje pritožbeno sklicevanje tožene stranke na tretji del ZOdvT, točka 1 opomba 3, da nagrada za postopek nastane že s prejemom pooblastila za vložitev tožbe. ZOdvT v teh določbah ureja razmerje med odvetnikom in stranko. Določa, kdaj odvetnik pridobi pravico (po temelju) zahtevati plačilo od svoje stranke. Stroški odvetniške storitve zapadejo v plačilo na podlagi prvega odstavka 9. člena ZOdvT, ko odvetnik izvrši vsa opravila, ki izhajajo iz mandatnega razmerja med njim in stranko. Po enakem vzoru Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) ureja dolžnost stranke plačati sodno takso v razmerju do države. ZOdvT (in ZST-1) ne ureja(ta) nastanka pravdnih stroškov med strankama, to je zaveze ene stranke povrniti drugi stranki povzročene pravdne stroške. To ureja ZPP. S tem, ko je odvetnik prejel pooblastilo za vložitev tožbe in te sploh še ni vložil, niso nastali pravdni stroški v smislu ZPP.

Stališče o nastanku pravdnih stroškov z odločbo sodišča po prvem odstavku 163. člena ZPP v primeru prerekanja terjatve in nadaljevanja prekinjenega pravdnega postopka velja še toliko bolj po ZodvT, ko lahko odvetnik na podlagi drugega odstavka 14. člena prejme nagrado v isti zadevi le enkrat in v sodnem postopku (le) na vsaki stopnji. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo, česar tožena stranka s pritožbo ne izpodbija: (-) nagrado za postopek po Tar. št. 3100 Tarife ZOdvT (na prvi stopnji), (-) nagrado za narok, (-) stroške za izdelavo dokumentacije, (-) pavšal za PTT, (-) stroške prevodov, (-) DDV in (-) sodno takso. Posamezna dejanja je odvetnik morda opravil pred začetkom stečajnega postopka, a tedaj še ni nastala obveznost tožene stranke, da tožeči stranki povrne stroške zanje. Ni pravilna pritožbena navedba tožene stranke, da je bil prvi narok za glavno obravnavo opravljen že pred začetkom stečajnega postopka. Prvi narok za glavno obravnavo je bil isti dan kot začetek stečajnega postopka - 4. 4. 2012 (listna št. 65 spisa); drugi narok za glavno obravnavo pa je bil že po njem - 26. 6. 2013 (listna št. 82 spisa). Nepomembno je, da je bila tožba vložena pred začetkom stečajnega postopka, na kar se sklicuje tožena stranka, kajti nagrada zanjo je zajeta v nagradi za postopek na prvi stopnji. Ta se je začel pred in nadaljeval po začetku stečajnega postopka zaradi prerekanja stečajne upraviteljice.

Prav v pritožbeni navedbi tožene stranke, da bi, če bi bila tožeči stranki priznana terjatev v stečajnem postopku, priglašeni pravdni stroški delili usodo navadnih terjatev, je bistvo te zadeve. Ker je stečajna upraviteljica neutemeljeno prerekala prijavljeno terjatev in pravdne stroške tožeče stranke, na kar kaže izid te pravde (7), ko se se je izkazalo, da bi jih morala priznati, je njeno voljo nadomestila sodna odločba. Sodišče prve stopnje je pravilno naložilo toženi stranki plačilo pravdnih stroškov in ne zgolj ugotavljalo njihovo višino. Nanjo pa tožena stranka, kot izrecno pravi v pritožbi, nima pripomb.

V postopku na prvi stopnji

ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP

zavrnilo pritožbo tožene stranke

kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano odločbo (sklep) o pravdnih stroških v sodbi prve stopnje (peti odstavek izreka sodbe prve stopnje)

.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker v njem ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Tudi tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker ti zanj niso bili potrebni, saj z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje o pritožbi tožene stranke (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-----

Op. št. (1): N. Plavšak, ZPPSL-A s komentarjem, GV Ljubljana 1997, str. 361, 362.

Op. št. (2): Prvi odstavek 145. člena ZPPSL: Stečajni senat s sklepom napoti upnika, čigar terjatev je prerekana, da začne v 15 dneh od dneva vročitve sklepa postopek pred sodiščem ali drugim organom za ugotovitev prerekane terjatve.; tretji odstavek 145. člena ZPPSL: Če stečajni upravitelj ali drug upnik prereka terjatev upnika, ki je za to terjatev že pridobil izvršilni naslov, napoti stečajni senat tistega, ki terjatev prereka, da začne v 15 dneh od dneva vročitve sklepa postopek pred sodiščem ali drugim organom za ugotovitev, da prerekana terjatev ne obstoji.

Op. št. (3): Ker je bila tožba posledica prerekanja terjatve v stečajnem postopku oziroma napotitvenega sklepa stečajnega senata, nikakor ni mogoče zaključiti, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo. Tožeča stranka je upravičena do stroškov glede na uspeh v pravdi (tako: sklep VSK I Cpg 313/2006).

Op. št. (4): Tako: N. Betteto v L. Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2006, str. 59.

Op. št. (5): Tako: sklep VSM I Cp 1477/2008.

Op. št. (6): Prim. sklepe VSK Cpg 130/2013, VSL II Cp 3571/2012, VSL I Cpg 999/2012.

Op. št. (7): Prim. sklep VSM I Cp 1477/2008.