VSRS Sodba I Ips 8092/2010-91

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 900,00 EUR.

A.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je obsojenega R. S. s sodbo z dne 15. 3. 2012 spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja davčne zatajitve po tretjem in prvem odstavku 254. člena v zvezi z drugim odstavkom 36. člena in 22. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Z isto sodbo je sodišče pravno osebo M. d.o.o. spoznalo za odgovorno poskusa kaznivega dejanja davčne zatajitve po tretjem in prvem odstavku 254. člena KZ v zvezi z 10. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). Pravni osebi je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen 50.000,00 EUR, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo odgovorna za nova kazniva dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče odločilo, da sta obsojeni R. S. in pravna oseba M. d.o.o. dolžna nerazdelno povrniti stroške kazenskega postopka in plačati vsak ustrezno sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14. 3. 2013 ugodilo pritožbama okrožne državne tožilke in zagovornikov obtožene pravne osebe in izpodbijano sodbo spremenilo. Obtoženo pravno osebo je oprostilo obtožbe storitve poskusa kaznivega dejanja po tretjem in prvem odstavku 254. člena KZ v zvezi z 10. točko 25. člena ZOPOKD ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun. Obsojenemu R. S. je pritožbeno sodišče v pogojni obsodbi določeno kazen zvišalo na eno leto in šest mesecev zapora ter mu na podlagi drugega odstavka 36. člena KZ določilo stransko denarno kazen v višini 8.000,00 EUR. Sodišče je odločilo, da določeni zaporna in stranska denarna kazen ne bosta izrečeni, če obsojenec v preizkusni dobi, zvišani na štiri leta, ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sicer je višje sodišče pritožbo zagovornikov obsojenega R. S. zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti dne 8. 7. 2013 vložili obsojenčevi zagovorniki, kot navajajo v uvodu zahteve, iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve trdijo, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi prekoračilo obtožbo, da je v obravnavani zadevi nastopilo zastaranje kazenskega pregona, da je v izpodbijani sodbi podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da sodba temelji na nedovoljenih dokazih, pridobljenih s strani Davčne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju DURS), da sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo obsojenčevega direktnega naklepa, da je v obravnavani zadevi podana kršitev materialnega zakona - Zakona o davku od dobička pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO), ter da bi bila v obravnavanem primeru lahko podana zgolj odgovornost obsojenca za prekršek, ne pa za kaznivo dejanje. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 27. 11. 2013, predlagala zavrnitev zahteve. Meni, da ni utemeljena trditev zahteve, da je sodišče obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja, katerega pregon je zastaral, da sodišče ni bilo dolžno izločiti listin, pridobljenih s strani DURS, saj izločanje izjav obdolženca velja le za tiste izjave, ki jih je obdolženec dal policiji, ne pa drugim državnim organom ter da vložniki zahteve zatrjevano kršitev materialnega zakona opirajo na drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče v pravnomočni sodbi.

4Z odgovorom vrhovne državne tožilke so bili obsojenec in njegovi zagovorniki seznanjeni dne 28. 11. 2013. O odgovoru vrhovne državne tožilke so se izjavili obsojenčevi zagovorniki v vlogi, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 9. 12. 2013. V izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke ponavljajo trditve zahteve za varstvo zakonitosti, ter poudarjajo, da sodišče ni poskrbelo, da v obravnavanem primeru spisovno gradivo ne bi bilo zastrupljeno.

B-1.

5Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, temveč njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti trdijo, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in 28. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ker da je sodišče prekoračilo obtožbo. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da je sodišče obsojenca „skozi obrazložitev“ spoznalo za krivega dejanj, ki niso predmet obtožbe, ter nadaljujejo, da se je kot izvršitveno dejanje obsojencu ves čas očitalo zgolj, da je davčnemu uradu v skupinskem obračunu davka od dobička pravnih oseb za leto 2002, ki ga je predložil 6. 5. 2003, prikazal za 200,931.250,15 SIT previsoke odhodke iz neupravičenega popravka vrednosti terjatve do družbe SS, v obrazložitvi sodbe pa da je sodišče predstavilo očitek drugačnega, širšega in dolgotrajnejšega izvršitvenega ravnanja obsojenca, ki mu v obtožbi tožilstva ni bilo očitano.

7Absolutna bistvena kršitev po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (prekoračitev obtožbe) je podana, če sodišče izreče sodbo osebi, ki sploh ni bila obtožena (subjektivna identiteta med obtožbo in sodbo), ali če tako spremeni opis dejanja, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. To kršitev lahko sodišče zagreši le s spremembo opisa kaznivega dejanja v sodbenem izreku, če obtoženca obsodi za povsem drugo kaznivo dejanje, kot je obtožen, ali če spremeni v obsodilni sodbi opis dejanja v obtoženčevo škodo. Kršitev po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP se ne more nanašati na razloge sodbe, v katerih sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov presodi dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo kazensko pravni očitek obsojencu, vsebovan v izreku sodbe.

8V obravnavanem primeru je bil obsojenec spoznan za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja davčne zatajitve po tretjem in prvem odstavku 254. člena v zvezi z drugim odstavkom 36. člena in 22. členom KZ, ki ga je storil s tem, da je kot direktor pravne osebe, ki je zavezana za obračun in plačilo davka od dobička pravnih oseb, z namenom, da se pravna oseba deloma izogne plačilu tega davka, v skupinskem obračunu davka od dobička pravnih oseb za družbo M. d.o.o., za čas od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2002, ki ga je davčnemu uradu predložil dne 6. 5. 2003, v nasprotju z 11. členom ZDDPO prikazal za 200,931.250,15 SIT (838.471,25 EUR) previsoke odhodke iz naslova neupravičenega popravka vrednosti terjatve do družbe SS na podlagi plačanega avansa za opremo z dne 25. 5. 2000, tak popravek pa ni bil v skladu s Slovenskim računovodskim standardom 5.25, saj ni šlo za dvomljivo terjatev, s tem ravnanjem pa se je pravna oseba nameravala izogniti plačilu davka od dobička pravnih oseb, katerega pa je obsojenec nato plačal.

9Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz opisa kaznivega dejanja izhajajo vsi zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja, sodišče pa je obsojenca spoznalo za krivega po takšnem opisu kaznivega dejanja, kot mu ga je očitalo državno tožilstvo v obtožnici. Zatrjevana kršitev po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana. Obsojenčeva ravnanja, na katera opozarja zahteva za varstvo zakonitosti (prejem ponudbe družbe SS z dne 20. 4. 2000, izvedba nakazila dne 25. 5. 2000, sestava listine, naslovljene z „Nakup opreme pri podjetju SS“ ter sklenitev kreditne pogodbe dne 9. 6. 2000, poziv obsojenca podjetju SS, da dobavi opremo), in so razvidna iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe, ne pomenijo izpolnitve zakonskih znakov obsojencu očitanega kaznivega dejanja, temveč okoliščine, ki so obsojencu omogočile, da je storil v izreku sodbe opisano kaznivo dejanje.

10Neutemeljena je trditev zahteve, da je za obsojenčeva ravnanja, ki izhajajo iz obrazložitve sodbe in ki so se dogajala med letom 2000 in 2001, nastopilo zastaranje kazenskega pregona. Na enako pritožbeno trditev je odgovorilo že višje sodišče (8. točka na 6. strani sodbe), ki je utemeljeno presodilo, da je bilo kaznivo dejanje storjeno dne 6. 5. 2013, ko je bil obračun davka od dobička pravnih oseb za družbo, katere direktor je bil obsojenec, predložen davčnemu uradu, zato v obravnavanem primeru ni nastopilo ne relativno ne absolutno zastaranje kazenskega pregona.

11Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo, da je v izpodbijani sodbi podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba temelji na zapisniku DURS z dne 21. 1. 2005, odločbi DURS, obračunu davkov, zapisniku DURS z dne 11. 7. 2005, korespondenci podjetja M. z DURS ter na izjavi inšpektorice in izvedenskemu mnenju, ki so po vsebini nedovoljeni dokazi, ki bi jih bilo treba izločiti iz spisa. Kršitev obsežno utemeljujejo z navedbami, da izjave, podane v davčnem postopku, posegajo v obsojenčev privilegij zoper samoobtožbo ter da v davčnem postopku izročene listine niso bile izročene prostovoljno, temveč zaradi obveznosti po davčnih predpisih, po katerih ima davčni zavezanec bistveno drugačen položaj, kot ga ima osumljenec v kazenskem postopku, zato so navedeni dokazi pridobljeni s posegom v pravico do obsojenčeve zasebnosti in nedotakljivosti prostorov.

12Pritrditi je potrebno vložnikom zahteve za varstvo zakonitosti, da je položaj davčnega zavezanca v davčnem postopku drugačen od položaja, ki ga ima osumljenec v predkazenskem postopku. V določbi 10. člena Zakona o davčnem postopku je predpisano načelo dolžnosti dajanja podatkov, ki davčnemu zavezancu in drugim osebam, ki razpolagajo s podatki, potrebnimi za obdavčenje, nalaga obveznost, da davčnemu organu posredujejo resnične podatke, ki so v njihovo breme ali v korist, ter sodelujejo z davčnim organom pri ugotavljanju dejstev. Na takšno sodelovalno dolžnost z državnimi organi pa subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost in ustvarja dobiček ter s tem postane davčni zavezanec, že vnaprej pristane v trenutku, ko se na območju Republike Slovenije odloči opravljati pridobitno dejavnost.

13Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati. Po določbi drugega odstavka 18. člena ZKP sodišče ne sme opreti svoje odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pa tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v ZKP določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

14V (ustavno)sodni praksi je bilo že nekajkrat sprejeto stališče, da se privilegij zoper samoobtožbo na davčni postopek ne razteza. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 54/2010 z dne 10. 3. 2011 obrazložilo, da je davčni postopek primarno namenjen ugotavljanju obstoja in višine davčne obveznosti oziroma nadzoru države glede izpolnjevanja davčnih obveznosti, zato je pojasnilna in sodelovalna dolžnost davčnega zavezanca v takem postopku upravičena. Ustavno sodišče je v zvezi z dometom privilegija zoper samoobtožbo sprejelo stališče v odločbi U-I-1293/08 z dne 6. 7. 2011. Navedlo je, da se ta pravica ne razteza na inšpekcijske in nadzorne postopke, pri katerih se aktivnosti uradnih oseb ne spremenijo v kazensko preiskavo. S tem se zagotavlja učinkovitost inšpekcijskih in nadzornih postopkov, kar je v carinskih, davčnih in drugih pomembnih zadevah nedvomno v javnem interesu. Nasprotno pa se privilegij zoper samoobtožbo razteza na vse tiste postopke, v katerih se pod krinko inšpekcijskega ali nadzornega postopka de facto vrši kazenska preiskava oziroma v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek.

15Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbi I Ips 72/2004 z dne 21. 4. 2005, I Ips 4/2008 z dne 5. 6. 2008) presodilo, da širjenje določb o izločitvi izjav obdolženca tudi na izjave, ki jih je dal drugim državnim organom na podlagi smiselne uporabe določb tretjega odstavka 83. člena ZKP, ni upravičeno, saj so bile te določbe sprejete prav zaradi posebnega položaja in pooblastil policije pri odkrivanju kaznivih dejanj in storilcev, zbiranju dokazov in izvrševanju prisilnih ukrepov zoper osumljence in druge osebe v predkazenskem postopku.

16V obravnavanem primeru iz podatkov spisa izhaja, da dokazi, za katere vložniki zahteve menijo, da bi morali biti izločeni kot nedovoljeni in na katerih temelji izpodbijana sodba, ne vsebujejo izjav obsojenca, ki jih je v davčnem postopku dal davčni inšpektorici, poleg tega pa je davčni inšpektorici vse listine, na katerih temelji izpodbijana sodba, izročila tudi računovodkinja A. F. Posojilno pogodbo, iz katere izhaja, da terjatev do družbe SS ni bila dvomljiva, pa je obsojenec izročil davčni inšpektorici na podlagi sodelovalne dolžnosti, na katero je pristal že v trenutku, ko se je začel ukvarjati z gospodarsko dejavnostjo. O kršitvi pravice iz četrte alineje prvega odstavka 29. člena Ustave bi torej bilo mogoče govoriti le, če bi bile podane okoliščine, ki bi kazale, da je davčna uprava pod krinko inšpekcijskega postopka dejansko vršila predkazenski postopek in v njem (namesto organov pregona) zbirala za obsojenca obremenilne dokaze. Takšne okoliščine pa iz obrazložitve sodbe in podatkov spisa ne izhajajo, zato Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljani kršitvi po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni moglo pritrditi.

17Vložniki zahteve s ponavljanjem pritožbenih navedb ter obsežnimi trditvami v zahtevi, da za popravek terjatve v decembru 2002 morda res ni bilo pogojev, vendar pa je bilo ob napovedi marca 2003 potrebno upoštevati navedeni popravek, da je obsojenčev poziv dobavitelju k izpolnitvi obveznosti dne 2. 10. 2003 posledica samostojnega dela računovodkinje, da ni v spisu niti enega dokaza, ki bi ga policija pridobila od preiskovane pravne osebe M. ali njenega direktorja, da niti en sam dokaz ni bil pridobljen drugače kot iz spisa DURS, da v kazenskem spisu ni nobenega neposrednega materialnega dokaza in izvorne listine, da imajo v spisu zbrani dokazi enako dokazno vrednost kot zapis kazenske ovadbe brez spremljajočih dokazov, da je napačno stališče sodišča, da je bila izročitev kreditne pogodbe v davčnem postopku prostovoljna, da je sodišče nekritično sprejelo izjave obsojenca, ki jih je dal v davčnem postopku, ter da je bilo soglasje obsojenca za zaseg listin pridobljeno z zavajajočimi izjavami davčnega organa, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč s tem izraža nestrinjanje z dokazno presojo sodišča prve in druge stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

18Neutemeljena je tudi trditev obsojenčevih zagovornikov, da sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ni ugotovilo obsojenčevega direktnega naklepa. Sodišče prve stopnje se je do obsojenčevega naklepa obsežno opredelilo v 24. točki na 13. in 14. strani sodbe, v kateri je navedlo okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo, da je obsojenec pri storitvi kaznivega dejanja ravnal z direktnim naklepom. Sodišče je presodilo, da je bil odpis terjatve opravljen na podlagi sklepa, ki ga je obsojenec podpisal z namenom, da se delno izogne plačilu davka od dobička pravnih oseb. Vložnik zahteve z nesprejemanjem takšnih zaključkov sodišča ter obsežnim navajanjem, da v izpodbijani sodbi ni neposrednih oziroma vsaj posrednih dokazov v smeri obsojenčeve subjektivne odgovornosti, da ima obsojenec končano srednjo šolo elektrotehnične smeri in je strokovnjak za področje strojne in programske računalniške opreme, pravne in finančno-računovodske posle pa so mu opravljali drugi, da je sodišče obsojenčev naklep dokazovalo z dejanji, ki so zastarana ali pa niso v vzročni povezavi z obsojenčevim izvršitvenim ravnanjem, da računovodkinja A. F. kreditne pogodbe ni knjižila, ker jo je zaradi neizkušenosti spregledala, da se je za takšno ravnanje obsojencu opravičila, da se obsojenec ni zavedal, da bi se M. z njegovim ravnanjem lahko delno izognil plačilu davkov ter da ni podana vzročna zveza med ravnanjem obsojenca in prepovedano posledico, ponovno ne uveljavlja kršitve zakona, temveč na nedovoljen način izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.

19Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi neutemeljeno uveljavljajo kršitev materialnega zakona - ZDDPO, ker je bil s strani Ustavnega sodišča razveljavljen 12. člen tega zakona, zato v letu 2003 ni bilo mogoče na njegovi podlagi za nazaj obsojencu očitati nepravilno prikazovanje odhodkov. Na enako pritožbeno trditev je odgovorilo že višje sodišče v 13. točki na 9. in 10. strani razlogov sodbe, ter tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno presodilo, da uveljavljana kršitev ni podana. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti očitno prezre, da kazensko pravni očitek obsojencu ni bilo ravnanje v nasprotju z 12. členom ZDDPO, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, temveč ravnanje v nasprotju z 11. členom ZDDPO, ki je tudi po spremembi zakona, ki je bila posledica odločitve Ustavnega sodišča, ostal povsem enak.

20Vložniki zahteve uveljavljajo, da bi bili v obravnavanem primeru pravna in odgovorna oseba lahko odgovorni kvečjemu za prekršek po 56. členu ZDDPO, ne pa za očitano kaznivo dejanje.

21Prekršek po 56. členu ZDDPO je storil davčni zavezanec, če je v nasprotju z določbami tega zakona ob uveljavljanju davčne osnove in davčnih olajšav navedel v obračunu davka napačne podatke in je zaradi tega prišlo do znižanja davčne osnove oziroma višine obračunanega davka. Obsojencu očitano inkriminirano ravnanje v obravnavanem primeru bistveno presega abstraktni dejanski stan prekrška po 56. členu ZDDPO ter pomeni izpolnitev vseh zakonskih znakov poskusa kaznivega dejanja davčne zatajitve po tretjem in prvem odstavku 254. člena KZ. Obsojencu se namreč v obravnavanem primeru ne očita zgolj, da je navedel napačne podatke v skupinskem obračunu davka od dobička pravnih oseb, temveč da je na takšen način ravnal z namenom, da se družba M. d.o.o., deloma izogne plačilu davka od dobička pravnih oseb v višini 212.012,10 EUR. Vložnik zahteve, ki zatrjevano kršitev utemeljuje z navedbami, da je do inkriminirane situacije prišlo zaradi napake pri knjiženju in naknadno ugotovljenem neskladju z računovodskimi standardi, da je podjetje M. obveznosti iz naslova premalo plačanega davka poravnalo, da obsojenec ni deloval iz koristoljubja, saj si ne on ne podjetje M. nista pridobila premoženjske koristi, izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča in po vsebini ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

22Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo zagovorniki obsojenega R. S., zahteva pa je bila v precejšnji meri vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

23Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka in obsojenčevih premoženjskih razmer.