VSRS Sodba I Ips 11622/2012-68

I. Zahtevama za varstvo zakonitosti se ugodi in se spremeni I. točka izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 11622/2012 z dne 29. marca 2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 11622/2012 z dne 4. decembra 2013, tako da se obsojenemu S. C., ob upoštevanju kazni:

9 (devet) let in 11 (enajst) mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 1801/2004 z dne 27. 5. 2005, pravnomočna z dnem 7. 6. 2005,

11 (enajst) mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 187/2006 z dne 29. 3. 2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 61/2006 z dne 4. 7. 2006, pravnomočna z dnem 4. 7. 2006,

17 (sedemnajst) let in 8 (osem) mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 2907/2010 z dne 1. 6. 2010, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 2907/2010 z dne 12. 4. 2011, pravnomočna z dnem 4. 5. 2011,

in

1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 12986/2010 z dne 19. 4. 2011, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 12986/2010 z dne 9. 2. 2012, pravnomočna z dnem 23. 2. 2012,

na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika-1 (KZ-1)

izreče

enotna kazen

20 (dvajset) let zapora.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo II Ks 11622/2012 z dne 29. 3. 2013 na podlagi zahtev obsojenca S. C. in Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani za združitev kazni odločilo tako, da je upoštevaje pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 1801/2004 z dne 27. 5. 2005, Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 187/2006 z dne 29. 3. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 61/2006 z dne 4. 7. 2006, Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 2907/2010 z dne 1. 6. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 2907/2010 z dne 12. 4. 2011 in Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 12986/2010 z dne 19. 4. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 12986/2010 z dne 9. 2. 2012, na podlagi 2. točke drugega odstavka Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1) obsojencu izreklo enotno kazen 29 let in 6 mesecev zapora. V to kazen je sodišče prve stopnje vštelo v celoti prestano kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 1801/2004 z dne 27. 5. 2005, ki jo je obsojenec prestal dne 11. 6. 2005, v celoti prestano kazen po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 187/2006 z dne 29. 3. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 61/2006 z dne 4. 7. 2006, ki jo je obsojenec prestal dne 9. 2. 2007, deloma prestano kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 2907/2010 z dne 1. 6. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 2907/2010 z dne 12. 4. 2011, ki jo obsojenec prestaja od 9. 2. 2012 in pripor po navedeni sodbi od 10. 2. 2007 dalje ter pripor po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 12986/2010 z dne 19. 4. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 12986/2010 z dne 9. 2. 2012, od dne 9. 6. 2005 do dne 14. 6. 2005. V ostalem delu je sodišče prve stopnje odločilo, da ostanejo navedene pravnomočne sodbe nespremenjene.

2Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 11622/2012 z dne 4. 12. 2013 pritožbo obsojenca S. C. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je odločilo, da se obsojenca oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

3Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta obsojenec in njegov zagovornik vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Obsojenec je v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 7. 2. 2014 uveljavljal kršitev kazenskega zakona, saj naj bi sodišče prve stopnje pri izreku enotne kazni nepravilno, nepošteno in nezakonito upoštevalo pravila za izrek enotne kazni v steku. Obsojenec navaja, da bi sodišče moralo pri izreku enotne kazni uporabiti zakon, ki je veljal v času storitve, oziroma zakon, ki je zanj milejši, česar pa sodišče naj ne bi storilo, temveč bi naj uporabilo najstrožji zakon. Po pravilih za izrek enotne kazni bi naj bilo obsojencu možno določiti enotno kazen v višini največ 20 let zapora, saj mu je bila izrečena samo ena kazen nad 10 let zapora, pri čemer bi za izrek enotne kazni 30 let zapora bile potrebne vsaj tri posamezne kazni nad 10 let zapora. Obsojenec navaja, da mu je sodišče prve stopnje združilo kazni tudi po pravnomočnih sodbah, za katere sam sploh ni predlagal izreka enotne kazni. Poleg tega se obsojenec na splošno sklicuje tudi na absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, zaradi katere bi se naj porajal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so ugotovljena s sodbo, vendar takšne zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka obsojenec konkretno nikjer ne utemelji. Obsojenec navaja, da bi naj mu z izpodbijano sodbo bile kršene tudi ustavne pravice (po 14., 22., 23., 24., 25., 26., 28., 29. in 30. členu Ustave RS). Obsojenec predlaga, da Vrhovno sodišče RS njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojencu izreče enotno kazen 20 let zapora, oziroma da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4Iz zahteve za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika z dne 4. 3. 2014 izhaja, da prav tako uveljavlja kršitev kazenskega zakona, pri čemer navaja, da je razlaga sodišča druge stopnje, s katero naj bi le-to jezikovno razlago 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izpodbilo z zgodovinsko, sistematično in logično razlago, neutemeljena. Pri tem je po mnenju zagovornika potrebno upoštevati, da vloga kazenskega materialnega prava ni v pozitivnem normiranju družbene represije, temveč predvsem v (negativnem) normiranju omejitve kaznovalne oblasti države. Za zagovornika ni sporno, da je v obravnavanem primeru v zvezi z vprašanjem združitve pravnomočno izrečenih kazni potrebno uporabiti določila 53. člena KZ-1 (2008), vendar pa bi naj bilo sporno, da sodišče popolnoma jasno določilo interpretira v škodo obdolženca tako, da vsebino nedvoumnega določila spremeni s pomočjo kar treh pravnih razlag (zgodovinske, sistematične in logične). Vse navedene razlage lahko sicer govorijo v smeri, da je zakonodajalec pri oblikovanju navedenega besedila storil napako, kot to pojasnjuje pritožbeno sodišče, vendar pa prav to utemeljuje prepričanje zagovornika, da z vidika načela zakonitosti takšnemu določilu z uporabo raznih razlag ni mogoči dati nove vsebine in s tem sanirati napake zakonodajalca. Po mnenju zagovornika lahko napako sanira samo zakonodajalec sam, sodišče pa mora, dokler napaka obstaja, zakon uporabiti tako, kot glasi, oziroma začeti postopek pred Ustavnim sodiščem RS skladno s pooblastilom iz 156. člena Ustave RS. Vsako drugačno postopanje po stališču zagovornika posega v načelo zakonitosti in ustavna jamstva posameznika. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišča RS njegovi zahtevi ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče enotno kazen po navedenih pravnomočnih sodbah ob pravilni in zakoniti uporabi določila 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 (2008).

5Vrhovna državna tožilka je v odgovoru z dne 14. 3. 2014 na zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenca in njegovega zagovornika, ki ga je podala v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), navedla, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. Stališče o očitni napaki zakonodajalca pri določbi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, na kar opozarja zagovornik, naj bi bilo po mnenju vrhovne državne tožilke sicer res nepravilno, vendar pa bi naj sodišče v nadaljevanju utemeljitve pravilno povzelo, da je upoštevalo zgodovinsko razlago nastanka oziroma oblikovanja te pravne norme, ko se tudi iz sukcesivnih zakonodajnih sprememb sklepa na resnični zakonodajalčev namen, ko je v določbi o kaznivih dejanjih v steku določil pravila za izrek enotne kazni (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 58203/2011). Stališče obeh zahtev za varstvo zakonitosti o le jezikovni razlagi določbe 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 je po mnenju vrhovne državne tožilke neutemeljeno.

6Tako obsojenec kot njegov zagovornik sta se izjavila glede odgovora vrhovne državne tožilke. Zagovornik je navedel, da kljub temu, da se sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 58203/2011 nanaša na istovrstni primer, na področju kazenskega prava morebitne napake zakonodajalca ni mogoče odpraviti z nobeno razlagalno metodo ali celo kombinacijo teh, kadar bi takšna razlaga pripeljala do odločitve v škodo obdolžencu/obsojencu. Če bi bilo drugače, ne bi bilo potrebe, da se napaka odpravi v okviru novele KZ-1B meseca novembra 2011. Drugačno stališče bi po mnenju zagovornika pomenilo, da ima sodna oblast pravico prevzeti vlogo zakonodajne, kar bi bilo v očitnem nasprotju z Ustavo RS. Obsojenec je v svojih izjavah, prejetih dne 27. 3. 2014, 1. 4. 2014 in 4. 4. 2014, navedel, da je odgovor vrhovnega državnega tožilca nezakonit, nepošten in nepravilen ter da sta zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeni, pri tem je navedel smiselno enake argumente kot že v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti.

B-I.

7Skladno z določilom prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti po končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča RS mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Glede na to, da se zahtevi za varstvo zakonitosti nanašata na pravnomočno sodbo, s katero je sodišče prve stopnje obsojencu na podlagi 407. člena ZKP izreko enotno kazen v okviru t. i. neprave obnove kazenskega postopka, torej na drugo odločbo v smislu prvega odstavka 420. člena ZKP, je Vrhovno sodišče RS najprej presodilo, ali so izpolnjeni procesni pogoji za obravnavo zahtev za varstvo zakonitosti.

8Vrhovno sodišče RS je ugotovilo, da je pri obravnavanju zahtev za varstvo zakonitosti mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava, in sicer v zvezi z razlago določbe 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, kot je veljala pred uveljavitvijo novele KZ-1B. Vrhovno sodišče RS je o tem vprašanju sicer že odločalo, vendar je zaradi zagotovitve pravne varnosti in enotne uporabe prava pri tem potrebno dodatno obrazložiti različne položaje pri razlagi navedene določbe, kar izhaja tudi iz napačnega sklicevanja na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sodbo I Ips 58203/2011 z dne 6. 12. 2012) sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi. Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče RS zahtevi za varstvo zakonitosti sprejelo v obravnavo.

B-II.

9Kršitve določb kazenskega postopka, ki jih obsojenec uveljavlja z navajanjem, da mu je sodišče prve stopnje združilo kazni tudi po pravnomočnih sodbah, za katere sam sploh ni predlagal izreka enotne kazni, niso podane. Kot je obsojencu bilo pojasnjeno že s strani sodišča druge stopnje, lahko tako imenovano nepravo obnovo kazenskega postopka v smislu prvega odstavka 407. člena ZKP poleg obsojenca predlaga tudi državni tožilec, če je postopek tekel na njegovo zahtevo (peti odstavek 407. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku odločalo o odmeri enotne kazni samo glede tistih pravnomočnih sodb, za katere je bil podan predlog obsojenca in državnega tožilca, zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero se obsojenčeve navedbe po svojem smislu nanašajo.

B-III.

10Neutemeljeno je sklicevanje obsojenca, da bi sodišče moralo pri izreku enotne kazni uporabiti zakon, ki je veljal v času izvršitve kaznivega dejanja, oziroma zakon, ki je zanj milejši. Res se v skladu s prvim odstavkom 7. člena KZ-1 za storilca uporablja zakon, ki je veljal ob izvršitvi kaznivega dejanja. Če se po izvršitvi kaznivega dejanja zakon (enkrat ali večkrat) spremeni, je v skladu z drugim odstavkom 7. člena KZ-1 treba uporabiti zakon, ki je za storilca milejši. Vendar se določba 7. člena KZ-1 nanaša na uporabo zakona v zvezi s presojo ravnanja, kazenske odgovornosti in izrekom kazenskih sankcij vse do pravnomočnosti sodne odločbe. Tudi morebitna sprememba zakona po pravnomočnosti sodbe odločbe o glavni stvari nima vpliva na pravnomočno končane postopke. Pri izrekanju enotne kazni obsojencu v okviru tako imenovane neprave obnove kazenskega postopka na podlagi 407. člena ZKP ne pride v poštev uporaba določbe 7. člena KZ-1, saj se pri nepravi obnovi kazenskega postopka ne posega v dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočnih obsodilnih sodbah, niti v pravno kvalifikacijo kaznivih dejanj. Zato je pri tako imenovani nepravi obnovi kazenskega postopka treba uporabiti kazenski zakon, ki je veljal v času, ko so nastopili pogoji za izrek enotne kazni, to je z nastopom pravnomočnosti zadnje sodbe (sodba Vrhovnega sodišče RS I Ips 21381/2011 z dne 10. 1. 2013).

11Sodišči prve in druge stopnje sta pri odločanju o izreku enotne kazni uporabili zakon, ki je veljal v času, ko so nastopili pogoji za izrek enotne kazni, torej z nastopom pravnomočnosti zadnje sodbe dne 23. 2. 2012, to je KZ-1 pred uveljavitvijo novele KZ-1B, zato zatrjevana kršitev glede uporabe zakona ni podana.

B-IV.

12V skladu s 1. točko prvega odstavka 407. člena KZ-1 se sme pravnomočna sodba spremeniti tudi brez obnove kazenskega postopka, če je bilo v dveh ali več sodbah zoper istega obsojenca pravnomočno izrečenih več kazni, pa niso bile uporabljene določbe o odmeri enotne kazni za dejanja v steku. Sodišče mora v tem primeru prej izrečene kazni upoštevati kot določene ter obsojencu izreči enotno kazen upoštevaje pravila za izrek enotne kazni za kazniva dejanja v steku iz 53. člena KZ-1. Glede na to, da so obsojencu po prejšnjih pravnomočnih sodbah bile izrečene izključno zaporne kazni, je za izrek enotne kazni bilo potrebno uporabiti določbo 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, kot je veljala v času pravnomočnosti zadnje sodbe 23. 2. 2012, torej pred uveljavitvijo novele KZ-1B. Besedilo določbe 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 je pred uveljavitvijo novele KZ-1B glasilo, da mora biti enotna kazen zapora večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči dvajsetih let zapora.

13Takšno besedilo določbe 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 je z vidika splošne najvišje meje kazni zapora tridesetih let, kot je določena v prvem odstavku 46. člena KZ-1, nenavadno. Navedena določba namreč na ravni jezikovne razlage omogoča, da je storilcu izrečena enotna kazen za kazniva dejanja v steku, ki je lahko občutno nižja kakor kazen, ki mu je bila določena za posamezno kaznivo dejanje, kar je v nasprotju z objektivnim namen določb o izreku enotne kazni za kazniva dejanja v steku, saj je izhodiščno pravilo za odmero enotne kazni za kazniva dejanja v steku pravilo asperacije, v skladu s katerim mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni (L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, Kazensko pravo: splošni del, Uradni list RS, Ljubljana 2013, str. 404).

14Zaradi teh razlogov je Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 58203/2011 z dne 6. 12. 2012 upoštevaje zgodovinsko, sistematično in logično razlago določbo 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, kot je bila v veljavi pred uveljavitvijo novele KZ-1B, razlagalo tako, da enotna kazen ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči tridesetih let zapora, torej splošne najvišje meje kazni zapora iz prvega odstavka 46. člena KZ-1, kadar je vsaj ena od posameznih kazni bila določena na 30 let zapora. Vendar je Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 21381/2011 z dne 10. 1. 2013 štelo, da enotna kazen v skladu z 2. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1, kot je veljala pred uveljavitvijo novele KZ-1B, ne sme preseči 20 let zapora, kadar posamezne določene kazni niso presegale 20 let zapora.

15Zaradi navideznega nasprotja med stališčema iz sodb I Ips 58203/2011 in I Ips 21381/2011 je Vrhovno sodišče RS odločilo, da ponovno pojasni pravilno razlago in uporabo določbe 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, kot je veljala pred uveljavitvijo novele KZ-1B. Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 58203/2011 se je namreč nanašala na primer, ko je obsojencu ena od posameznih kazni bila določena na 30 let zapora, zato je sodišče v tem primeru izjemoma odstopilo od jezikove razlage določbe 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 ter dalo prednost zgodovinski, sistematični in logični razlagi. Situacija je drugačna, kadar so obsojencu odmerjene posamezne kazni, ki ne presegajo 20 let zapora. Za takšen primer gre v obravnavani zadevi in v zadevi, na katero se je nanašala sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 21381/2011. V tem primeru enotna kazen ne sme presegati 20 let zapora. Vrhovno sodišče RS je pri tem upoštevalo, da v pravni dogmatiki ni sporno, da je jezikovna metoda temeljna metoda razlage pravnih norm, saj možen jezikovni pomen zakonskega besedila določa zunanjo mejo, ki je z drugimi metodami razlage ni dopustno prestopiti (M. Pavčnik, Teorija prava, 3. izdaja, Cankarjeva založba, Ljubljana 2007, str. 486). Tudi pri upoštevanju zakonskega konteksta gre za izbiro najustreznejše vsebine, vendar izključno znotraj možnih jezikovnih pomenov zakonskega besedila. Takšna omejitev pri razlagi pravnih norm izhaja iz ločenosti posameznih vej oblasti (3. člen Ustave RS) ter vezanosti sodišč na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS). V okviru kazenskega prava jo dodatno terja tudi načelo zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave RS). Iz načela zakonitosti v kazenskem pravu med drugim izhaja prepoved uporabe analogije pri razlagi pravnih norm (kazenski zakon mora biti lex stricta).

16Sodišče sicer ugotavlja, da je bila določba 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, kot je veljala pred uveljavitvijo novele KZ-1B, z vidika splošnega maksimuma kazni zapora iz prvega odstavka 46. člena KZ-1, nesistematična in tudi v nasprotju z objektivnim namenom določb o odmeri enotne kazni za kazniva dejanja v steku. Vendar je bilo besedilo 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 jasno, in sicer je bilo enotno kazen treba odmeriti tako, da mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči dvajsetih let zapora. Ker gre pri besedni zvezi »dvajsetih let« za sklicevanje na število let, se v zvezi z razlago te besedne zveze ne odpira več možnih jezikovnih pomenov. Sodišče mora določbo 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, kot je veljala pred uveljavitvijo novele KZ-1B, kljub njeni nesistematičnosti uporabiti tako, kot glasi. Tako kot v zadevi I Ips 21381/2011 tudi v obravnavani zadevi nobena od posameznih kazni, ki so bile določene obsojencu, ne dosega ali presega 20 let zapora, zato gre za drugačno dejansko situacijo kot v zadevi I Ips 58203/2011.

C.

17Iz navedenih razlogov je sodišče ugodilo zahtevama za varstvo zakonitosti obsojenca in njegovega zagovornika ter v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP I. točko izreka izpodbijane sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 11622/2012 z dne 29. 3. 2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 11622/2012 z dne 4. 12. 2013, spremenilo tako, da je obsojencu v skladu z 2. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1, kot je veljala pred uveljavitvijo novele KZ-1B, izreklo enotno kazen 20 let zapora.