VSRS Sklep I Up 137/2014

Pritožba se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-107/2013/14 (1312-12) z dne 14. 1. 2014. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi prve alineje 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila tožničino prošnjo za mednarodno zaščito.

2Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke. Sklicuje se na določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1 in zavrača tožbene ugovore.

3Tožnica po pooblaščenki uveljavlja kršitev postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Trdi, da je izkazala dejanje preganjanja, in tudi, da ji v primeru vrnitve grozi resna škoda. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, odpravi odločbo tožene stranke in ji vrne zadevo v ponovno odločanje.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni dovoljena.

6Iz celotne zasnove ZMZ in iz njegovih posameznih določb jasno izhaja, da ima prosilec za mednarodno zaščito, ko se odloča o njegovi prošnji, tudi določene dolžnosti in obveznosti. Če jih ne upošteva, so glede njegove prošnje za mednarodno zaščito predvidene določene odločitve procesne narave.

7Po določbi 80. člena ZMZ ministrstvo organizira za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito azilni dom. V njem mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo (tretja alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ), se v skladu z drugim odstavkom 50. člena ZMZ njegova prošnja šteje za umaknjeno. Navedene obveznosti prosilca veljajo po presoji pritožbenega sodišča tudi v primeru sodnega spora, ki ga sproži prosilec, saj ima pravne učinke le pravnomočna sodna odločitev.

8Enako stališče kot v obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče sprejelo že v več svojih sklepih, na primer I Up 476/2012, I Up 92/2013 in I Up 300/2013.

9Kot izhaja iz predloženih spisov (dopis tožene stranke z dne 31. 3. 2014), je v obravnavani zadevi tožnica samovoljno zapustila azilni dom in se v njem ne nahaja več, zato je bila izbrisana iz evidence 24. 3. 2014. Ne glede na to, da je imela tožnica v postopku odvetnico, je bila njena dolžnost, da počaka na pravnomočno odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito v azilnem domu. Čeprav ZMZ za primere, kot je obravnavani, nima izrecne določbe, pa glede na navedeno tožnica po presoji pritožbenega sodišča ne izkazuje pravnega interesa za pritožbo, saj si svojega položaja v zvezi s svojo prošnjo za mednarodno zaščito ne more izboljšati. Tudi če bi bilo tej njeni pritožbi ugodeno in bi bila odločitev glede njene prošnje odpravljena, njen pravni položaj ne bi bil spremenjen, saj bi bilo treba postopek v zvezi z njeno prošnjo za mednarodno zaščito ustaviti v skladu s 50. členom ZMZ.

10Po določbi četrtega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, pritožba ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Vsak, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

11Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.