80. člen ZMZ-UPB2

Če je pritožnik samovoljno zapustil azilni dom po izdani sodbi 1. stopnje, zoper sodbo je vložil pritožbo, v dom pa se ni vrnil, se šteje, da nima pravnega interesa za pritožbo, zato je pritožba nedovoljena.

Ker je prosilka (tožnica) samovoljno zapustila azilni dom (že po vložitvi pritožbe zoper sodbo prve stopnje), ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo.

Ker tožniki očitno nimajo namena prositi oziroma počakati na konec postopka mednarodne zaščite, saj so samovoljno zapustili azilni dom in se vanj niso vrnili, ter so s tem kršili svoje obveznosti po ZMZ, je Vrhovno sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa njihovo pritožbo zoper izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 346. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, kot nedovoljeno zavrglo. Po določbi četrtega odstavka 343. člena ZPP, pritožba namreč ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo.

Ker se tožnik ne nahaja več v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, po presoji sodišča ne izkazuje več pravnega interesa za upravni spor.

Ker niti ZMZ niti kak drug zakon glede finančne pomoči prosilcem za mednarodno zaščito nima določb o tem, da se ob spremembi višine take pomoči, ki je določena s Pravilnikom, lahko poseže v pravnomočno določeno pravico in višino te pomoči, bi bil poseg v tako pravnomočno določeno pravico v nasprotju s 155. in 158. členom Ustave RS, zato je nedopusten, odločba, ki v tako pravico posega, pa nezakonita.

Glede na to, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se v njem ne nahaja več, ter ob upoštevanju z zakonom predpisane sankcije v primeru samovoljne zapustitve azilnega doma, po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazan tožnikov pravni interes za pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo, saj si svojega položaja ne more izboljšati. Tudi če bi bilo njegovi pritožbi ugodeno in bi bila odločitev o zavrnitvi njegove prošnje za mednarodno zaščito odpravljena, ne bi bil njegov pravni položaj spremenjen, saj bi bilo treba postopek v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito tudi v takem primeru ustaviti v skladu s 50. členom ZMZ.

Kot izhaja iz predloženih spisov (odgovor na tožbo tožene stranke z dne 28. 8. 2012 in njen dopis z dne 10. 10. 2012), je v obravnavani zadevi tožnik dne 23. 8. 2012 samovoljno zapustil azilni dom in se v njem ne nahaja več. Sodišče prve stopnje pa v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da tožnika ni več v Sloveniji. Teh ugotovitev tožnik v pritožbi ne izpodbija. Ne glede na to, da je imel tožnik v postopku zastopnico (svetovalko za begunce), je bila njegova dolžnost, da počaka na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v azilnem domu. Čeprav ZMZ za primere, kot je obravnavani, nima izrecne določbe, pa glede na navedeno tožnik po presoji pritožbenega sodišča (kljub vloženi pritožbi) ne izkazuje pravovarstvene potrebe za reševanje njegove pritožbe, s tem pa tudi ne pravnega interesa za pritožbo, saj si svojega položaja v zvezi s svojo prošnjo za mednarodno zaščito ne more izboljšati. Tudi če bi bilo tej njegovi pritožbi ugodeno in bi bila odločitev glede njegove prošnje odpravljena, njegov pravni položaj ne bi bil spremenjen, saj bi bilo treba postopek v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito ustaviti v skladu s 50. členom ZMZ.