VSK sodba II Kp 52008/2011

Pritožba zagovornika obtoženega D.P. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 375,00 EUR.

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obtoženi D.P. kriv kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 in mu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 123. člena KZ-1 določilo kazen sedem mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke oškodovanca in nagrado njegovega pooblaščenca, kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom in sodno takso v višini 250,00 EUR. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil obtoženčev zagovornik. Izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP in v celoti, ter višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti vseh obtožb, podrejeno pa predlaga, da sodišče popolnoma razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zahteva tudi, da se obtoženca in zagovornika obvesti o seji senata.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki je kazenska postopka, ki sta se na podlagi dveh obtožnih aktov najprej vodila ločeno, združilo v enoten postopek s sklepom II Ks 1.

Kot je razvidno iz spisovnih podatkov, je Okrožno državno tožilstvo v Kopru, Zunanji oddelek v Kopru zoper obtoženega vložilo obtožni predlog Kt 2 zaradi storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, po zaslišanju izvedenca pa je okrožna državna tožilka spremenila obtožnico tako, da se obtožencu očita storitev kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 nakar se je Okrajno sodišče v Postojni izreklo za stvarno nepristojno ter odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa spis odstopljen v reševanje Okrožnemu sodišču v Kopru. Zoper takšno odločitev je zagovornik obtoženca vložil pritožbo, ki jo je pritožbeni senat Višjega sodišča v Kopru s sklepom II Kp 52008/2011 z dne 19. septembra 2012 kot neutemeljeno zavrnil, nakar je bil spis dne 10.10.2012 odstopljen Okrožnemu sodišču v Koper. Za isto kaznivo dejanje je Okrožno državno tožilstvo v Kopru, še preden je bil spis Okrajnega sodišča v Postojni odstopljen na Okrožno sodišče v Kopru, vložilo obtožnico pod opr. št. Kt 3 (Okrožno sodišče jo je prejelo 11.10.2012) zoper obtoženega D.P. v smeri kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 (ne da bi se sklicevalo na Kt ODT v Kopru, Zunanjega oddelka v Postojni; omenja ga le v obrazložitvi, brez navedbe opravilne številke), zadeva pa je bila zavedena pri Okrožnem sodišču v Kopru pod novo opr. št. I K 4, saj spisa Okrajnega sodišča v Postojni še ni prejelo (prejelo ga je šele 7.11.2012). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je nato s sklepom II Ks 1 odločil, da se obe zadevi združita in se zoper obtoženca izvede enoten postopek pod opr. št. I K 5 in izda ena sama sodba, ugovor zagovornika zoper obtožbo pa zavrgel.

Pritožbeni senat se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da gre v obeh obtožnih aktih za isti historični dogodek in enako pravno kvalifikacijo, prišlo pa je do napake, saj sta bili „združeni“ dve zadevi, za kar določba 7. odstavka 32. člena ZKP, na katero se sklicuje zunajobravnavni senat, ne daje podlage, pa tudi sicer te potrebe ni bilo, saj gre vseskozi dejansko za eno samo zadevo v kateri je po prvotno vloženem obtožnem predlogu prišlo do pravne prekvalifikacije kaznivega dejanja iz lahke v hudo telesno poškodbo ter zaradi tega do spremembe obtožnega akta z vložitvijo obtožnice, pri čemer pa sta zaradi časovnega zamika pri pošiljanju spisa z Okrajnega sodišča v Postojni na Okrožno sodišče v Kopru pomotoma bila osnovana dva kazenska spisa. Da je prišlo do spremembe obtožnega akta, je bilo obtožencu na predobravnavnem naroku pri Okrožnem sodišču v Kopru dne 1. oktobra 2013 pojasnjeno. Glede na to, da je sprememba obtožnice sledila obtožnemu predlogu, tako ni dvoma, da se obtožencu očita dejanje, ki je opisano v obtožnici. Očitek, da obtoženi vseskozi ni mogel vedeti kakšnega ravnanja se ga obtožuje in da se posledično ni mogel kvalitetno opredeliti do vseh obtožb, zato ni utemeljen.

Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo opis kaznivega dejanja po obtožbi s tem, ko je navedlo, da je do storitve kaznivega dejanja prišlo v juniju 2011 v nočnem času. Sodišče prve stopnje je pojasnilo razloge za spremembo opisa kaznivega dejanja, ki se nanaša na čas storitve, v 11. točki izpodbijane sodbe. Kot je navedlo, je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je do kaznivega dejanja prišlo v nočnem času iz 17. na 18. junij 2011. Ker na podlagi izpovedi prič ni bilo mogoče jasno in nedvoumno ugotoviti, kdaj natančno oziroma ob kakšni uri je do kaznivega dejanja prišlo, je opis dejanja spremenilo tako, da je dan storitve in uro iz opisa dejanja izpustilo. Tudi po presoji pritožbenega senata pa je s tem še vedno obtožencu očitano kaznivo dejanje dovolj natančno časovno opredeljeno in konkretizirano. S tem obtožba ni bila prekoračena niti zaradi navedene spremembe sodba ni postala nerazumljiva, saj se obtožencu ne očita, da bi znotraj navedenega obdobja storil še kakšno tovrstno kaznivo dejanje.

Pritožba je neutemeljena tudi kolikor se zagovornik ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila z dejanjem obtoženca oškodovancu povzročena huda telesna poškodba. Po določbi prvega odstavka 123. člena KZ-1 stori kaznivo dejanje hude telesne poškodbe kdor koga tako telesno poškoduje ali mu prizadene tako škodo na zdravju, da bi bilo lahko zaradi tega v nevarnosti življenje poškodovanca, ali je uničen ali za vselej in znatno oslabljen kakšen del njegovega telesa ali kak organ ali je začasno in znatno oslabljen pomemben del telesa ali pomemben organ ali je zaradi tega poškodovani začasno nezmožen za vsakršno delo ali je njegova zmožnost za delo za vselej zmanjšana ali je bila začasno precej zmanjšana ali je bil začasno skažen ali mu je začasno hudo ali za vselej v manjši meri okvarjeno zdravje. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je obtoženi s svojim dejanjem oškodovancu povzročil zlom glavice pete dlančnice desne roke, zaradi česar je nastala funkcionalna motenost v sklepu med glavico dlančnice in zgornjim členkom mezinca in je sklep za vselej in znatno oslabljen. Glede na takšno posledico, ki je zagovornik obtoženega v bistvu niti ne izpodbija, so tudi po presoji pritožbenega senata v opisani posledici podani vsi zakonski znaki hude telesne poškodbe. Razloge za takšno presojo je sodišče prve stopnje navedlo v točkah 12 in 13 izpodbijane sodbe. Sodba sodišča prve stopnje je tudi v tem delu prepričljivo in razumno obrazložena in je zagovornik s ponujanjem drugačne dokazne ocene ni uspel izpodbiti. Izvedenec je podal izvid in mnenje pisno in nato še ustno na glavni obravnavi, na kateri je odgovoril tudi na vprašanja obtoženčevega zagovornika. Ob podajanju svojega mnenja je izvedenec zgolj kot primer navedel mnenje pokojnega profesorja M., ki naj bi se nanašalo na identično poškodbo. Da je roka, katere del je tudi glavica pete dlančnice, pomemben del telesa, ni dvoma, izvedenec pa je tudi prepričljivo pojasnil, v čem se kaže trajna in znatna oslabljenost le-te. Glede na to, da tudi pritožbeni senat ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obtoženi storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe, je neutemeljena tudi pritožba, ko zagovornik izpodbija pravno opredelitev obtožencu očitanega kaznivega dejanja. Očitek, da je bil kršen kazenski zakon, torej ni utemeljen.

Pritožba tudi ni utemeljena ko zagovornik sodišču prve stopnje očita zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Nasprotno od zagovornika pritožbeni senat ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno sprejelo tako, kot mu nalaga določba drugega odstavka 355. člena ZKP. Vestno je pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi take presoje storilo sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne, za svoje zaključke pa v sodbi navedlo prepričljive in razumne razloge. Zagovornik zato zgolj s poudarjanjem, da so izpovedbe oškodovanca in prič E.I. ter S.Š. najmanj zanesljive, saj da so vsi trije povedali, da so bili vinjeni, ne more biti uspešen. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo tudi do izpovedi obtožencu naklonjenih prič (M.P. in S.S.) ter navedlo (v točkah 8 do 10 sodbe) prepričljive razloge zakaj jim ne verjame. K temu kar je navedlo, v bistvu ni kaj dodati.

Neutemeljena je tudi pritožba glede zavrnitve dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca medicinske stroke ter zaslišanja obtoženčevega dekleta S.V.. Zagovornik razen pavšalne trditve, da bi se s postavitvijo novega izvedenca medicinske stroke prvostopenjsko sodišče lahko prepričalo, da pri poškodbi oškodovanca ne gre za znatno oslabljenost pomembnega dela telesa, svojega predloga ni v ničemer utemeljil. Glede na to, da je izvedenec na vprašanja sodišča, pa tudi vprašanja zagovornika odgovoril, razlogov za postavitev novega izvedenca medicinske stroke ni videti. Tudi očitek, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem obtoženčevega dekleta S.V. ni utemeljen. Kot navaja zagovornik, bi se lahko sodišče z zaslišanjem priče prepričalo o tem, da oškodovanec obtoženca po dogodku neprestano izziva, kar pa ne predstavlja relevantnega dokaza glede obtožencu očitanega kaznivega dejanja.

Ob uporabi določbe 385. člena ZKP je pritožbeni senat izpodbijano sodbo preizkusil tudi glede odločitve o kazenski sankciji. Ugotovil je, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo ter svojo odločitev, da obtožencu izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo sedmih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, primerno obrazložilo. Zagovornikove navedbe v katerih se sklicuje na časovno oddaljenost od kritičnega dogodka, nekaznovanost obtoženca in poškodbe obtoženca v dogodku, nimajo takšne teže, da bi privedle do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje in utemeljilo v 16. točki obrazložitve sodbe. Obtožencu je bila v pogojni obsodbi določena zaporna kazen, ki je blizu spodnje meje zaporne kazni predpisane za takšno kaznivo dejanje (predpisana je kazen zapora od šestih mesecev do petih let), zato je po prepričanju pritožbenega senata sodišče prve stopnje olajševalne okoliščine, kot so nekaznovanost obtoženca in da je bil v obravnavanem dogodku obtoženec tudi sam telesno poškodovan, primerno ovrednotilo. Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega senata izrečena pogojna obsodba z določeno zaporno kaznijo in dolžino trajanja preizkusne dobe primerna in pravična.

Iz navedenih razlogov je pritožbeni senat, potem ko je še ugotovil, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zagovornika kot neutemeljeno zavrnil in potrdil sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Ker obtoženec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeni senat na podlagi 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP kot strošek pritožbenega postopka naložil plačilo sodne takse v znesku 375,00 EUR (tarifna številka 7122 v zvezi s tarifnimi številkami 7112 in 71113 Zakona o sodnih taksah – ZST-1), ki jo mora plačati v 15 dneh od vročitve poziva za plačilo takse.