123. člen KZ

Vložnikova razlaga dopolnilnega pogoja za uporabo Kazenskega zakonika po prvem odstavku 123. člena KZ ne ustreza njegovemu pravemu pomenu. Res je, da v zakonskem opisu navedeni glagol zalotiti napeljuje k odkritju, prijetju ipd. storilca pri kaznivem dejanju, vendar je takšna razlaga po pravilni presoji nižjih sodišč preozka. Že sodišče prve stopnje je po opravljeni analizi veljavne zakonske ureditve v času storjenega kaznivega dejanja, v 3. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe utemeljeno opozorilo na smisel navedenega pogoja, ki je v preprečitvi sojenja v storilčevi odsotnosti, pa je zato po umestni ugotovitvi sodišča druge stopnje v 7. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe dejansko vseeno, na kakšen način se je storilec fizično znašel na ozemlju Republike Slovenije.

Namen določbe po 123. členu KZ (ki je bil zavarovati naše državljane, ki so v tujini žrtve ali oškodovanci zaradi kaznivih dejanj, ki so jih izvršili tuji državljani oziroma varovati pravne dobrine lastne RS) si je treba razlagati širše in ne samo izključno z jezikovno (ozko) razlago. Pritožnik kot pogoj "zalotenja" za uporabo jurisdikcije RS zoper obtoženega kot tujega državljana, razlaga navedeni pojem izključno kot je opredeljen v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (zalotiti - dobiti koga pri nedovoljenem dejanju, na laži; sinonim - zasačiti), torej, da ni mogoče šteti, da je bil obtoženi v obravnavanem primeru zaloten ob domnevnem kaznivem dejanju na območju RS, saj je sam prostovoljno na vabilo sodišča prišel na zaslišanje v preiskavi, medtem ko drug pogoj (izročitev) tudi ni bil izpolnjen. Pritožbeno sodišče soglaša z izpostavljenim teoretičnem stališčem prof. dr. Ivana Beleta v komentarju splošnega dela KZ prvostopenjskega sodišča, da si je treba kot "zalotenje" zamišljati priložnosti, ko pristojni organi domače jurisdikcije lahko neposredno opravijo dejanja kazenskega pregona zoper storilca na svojem ozemlju, torej tudi v primeru, ko storilec po storitvi kaznive

Same notranje zgradbe obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje zakon ne določa, saj je to stvar subjektivnega pristopa predsednika senata. Vendar pa mora prvostopenjska sodba vsebovati razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki morajo biti logični in skladni, kar v danem primeru zlasti velja za zaznana razhajanja v izpovedi oškodovane B. B., ki v obravnavani zadevi predstavlja ključno obremenilno pričo.

Določba 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1 za zavrnitev predaje zahtevane osebe zaradi zastaranja kazenskega pregona zahteva presojo ne le zastaranja kazenskega pregona, kot to zatrjuje pritožba, temveč tudi presojo pristojnosti slovenskega sodišča v konkretnem primeru.

Obtoženi je s svojim dejanjem oškodovancu povzročil zlom glavice pete dlančnice desne roke, zaradi česar je nastala funkcionalna motenost v sklepu med glavico dlančnice in zgornjim členkom mezinca in je sklep za vselej in znatno oslabljen. Glede na takšno posledico so podani vsi zakonski znaki hude telesne poškodbe.

Dejstvo, da ima osumljenec stalno bivališče v Republiki Madžarski, ki je članica Evropske zveze, samo po sebi ne odpravlja pripornega razloga begosumnosti.

Preiskovalni sodnik identiteto norme v postopku odločanja o priporu (ki je nujno hiter in ni obremenjen s formalnostmi) lahko ugotovi iz neuradno prevedenih listin italijanskih organov pregona, v katerih je opisano osumljenčevo ravnanje in kjer je govora o ropu in pregonu storilcev, v obrazložitvi sklepa pa mora pojasniti, s kakšnimi dokaznimi sredstvi oziroma na kakšen način je ugotovil identiteto norme, da je obrambi omogočeno vsebinsko izpodbijanje njegove ugotovitve.

Ne oziraje se na naravo ugotovljenih bioloških in psiholoških pogojev, bistveno zmanjšana prištevnost, za razliko od neprištevnosti, krivde, četudi v njeni najvišji obliki, ne izključuje.