UPRS sodba I U 948/2011

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Upravna enota Sežana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano dopolnilno odločbo priznala pokojnemu A.A. kot upravičencu odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. (v nadaljevanju SOD) v višini 84.180,46 DEM oziroma 43.040,78 EUR za podržavljeno nepremičnino, del parcele št. 4214 k.o. …, ki danes predstavlja nepremičnino s parcelno št. 4214/1 v izmeri 3.142 m2, za zavezanko za odškodnino pa določila SOD. Organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je bila nepremičnina s parcelno št. 4214 k.o. … prejšnjemu lastniku A.A. podržavljena z Zakonom o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ), na podlagi odločbe OLO Sežana z dne 26. 12. 1959 pa je bil prejšnji lastnik navedeno nepremičnino dolžan izročiti v posest in uporabo Občini Sežana. Predmetna nepremičnina s parcelno št. 4214/1 k.o. … je nastala z delitvijo podržavljene parcele št. 4214, kar je bilo ugotovljeno z identifikacijskim potrdilom geodetskega organa z dne 29. 11. 2005 in na ustni obravnavi 7. 12. 2005, in ta okoliščina med strankami ni sporna. Upravni organ je na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kopru P 370/2004 z dne 6. 1. 2006 ugotovil, da je lastnica parcele 4214/1 B.B. Iz navedene sodbe izhaja, da je bilo ugodeno stvarnopravnemu zahtevku B.B. za priznanje lastninske pravice po pogodbi z dne 30. 6. 1989, sklenjeni z Občino Sežana. Sodišče je razsodilo, da je Občina Sežana - tedanja zemljiškoknjižna lastnica parcele št. 4214/1 - na temelju prodajne pogodbe z dne 30. 6. 1989 dolžna izstaviti B.B. listino, sposobno za vpis lastninske pravice na stavbnem zemljišču s parcelno št. 4214/1 v roku 15 dni pod izvršbo. O predhodnem vprašanju lastnine na zemljišču parcelna št. 4214/1 je sodišče splošne pristojnosti torej že pravnomočno odločilo. Glede na to je organ, ki vodi upravni postopek, na tako odločitev vezan. Upravni organ je v postopku ugotovil tudi vrednost dela podržavljene parcele 4214, ki je predmet postopka, v višini 84.180,46 DEM (zemljišče je vrednotil kot nezazidano stavbno zemljišče). Dalje je ugotovil, da prejšnjemu lastniku izplačana odškodnina znaša 2,09 % vrednosti nacionalizirane parcele; glede na to se v skladu s prvim odstavkom 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ne upošteva. Ker zaradi ovire po tretjem odstavku 16. člena ZDen prejšnjemu lastniku nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, in ker je Občina Sežana zavrnila možnost sklenitve sporazuma o nadomestni nepremičnini v smislu tretjega odstavka 42. člena ZDen, je organ prejšnjemu lastniku priznal odškodnino v obliki obveznic SOD, v višini ugotovljene vrednosti podržavljene nepremičnine oziroma njenega dela, ki je predmet postopka.

Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 30. 3. 2011 zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijano dopolnilno odločbo. Drugostopenjski organ je odločitvi prvostopenjskega organa in razlogom za odločitev v celoti pritrdil. Dodatno pa je še navedel, da določba 32. člena ZDen preprečuje vrnitev podržavljenih nezazidanih stavbnih zemljišč, če so bila ta zemljišča ob uveljavitvi ZDen že izročena občini ali komu drugemu v skladu z zakonom in oddana za gradnjo. Iz upravnih spisov v zadevi pa izhaja, da je Občina Sežana B.B. s (pred)pogodbo, sklenjeno 30. 6. 1989, oddala zemljišče oziroma pravico uporabe zemljišča parcelna št. 4214/1 k.o. … za gradnjo stanovanjskega objekta v skladu s tedaj veljavnim Zakonom o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, v nadaljevanju ZSZ/84). Iz spisa tudi izhaja, da je B.B. kupnino, ki je bila s pogodbo določena, v roku in v celoti plačala Občini Sežana, ta pa kot prodajalec na pristojno zemljiškoknjižno sodišče ni vložila predloga za knjižbo pravice uporabe v korist B.B., kot se je zavezala s 3. členom pogodbe, in je posledično temu z uvedbo postopka denacionalizacije, ki ga je začela tožnica, postalo sporno vprašanje lastništva navedene parcele. Iz obrazložitve pravnomočne sodbe P 370/2004 izhaja, da sodišče ne dvomi v lastninsko pravico B.B. na parceli 4214/1, ker predpogodba o oddaji stavbnega zemljišča parcela 4214/1 vsebuje vse bistvene sestavine glavne pogodbe in ker sta pogodbeni stranki to tudi realizirali. Zemljišče je bilo B.B. dejansko izročeno v posest, pridobila pa je tudi lokacijsko dovoljenje. Zato je po presoji drugostopenjskega organa prvostopenjski organ utemeljeno štel, da je sodišče ugotovilo, da je B.B. lastnica parcele 4214/1 (42. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). To smiselno izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 476/2007 z dne 29. 1. 2009, v kateri navedeno sodišče ugotavlja, da je o predhodnem vprašanju lastništva sodišče s splošno pristojnostjo že pravnomočno odločilo ter da bo v ponovnem upravnem postopku moral upravni organ to odločitev upoštevati ter o denacionalizaciji odločiti ponovno, upoštevajoč pri tem tretji odstavek 16. člena ZDen. Drugostopenjski organ pa je kot neutemeljeno presodil tudi pritožbeno navedbo tožnice, da se prvostopenjski organ ni opredelil do njenih navedb, ki jih je podala z vlogo z dne 13. 10. 2009. Tožnica je imela možnost izreči se o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, iz vsebine poročila, izdanega na podlagi 65. člena ZDen, pa je razbrati tudi stališče upravnega organa do navedb tožnice, ki izhajajo iz njene vloge z dne 13. 10. 2009.

Tožnica vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnih predpisov, nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 476/2007 z dne 29. 1. 2009 naložilo zgolj, da se mora odločitev pravdnega sodišča upoštevati, ne pa tudi, na kakšen način se mora upoštevati. V skladu s tretjim odstavkom 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) bi se upravni organ v ponovnem upravnem postopku moral v predmetni zadevi osredotočiti zgolj na izrek sodbe P 370/2004, iz katerega izhaja, da je pravdno sodišče odločilo, da predpogodba z dne 30. 6. 1989 izpolnjuje vse pogoje veljavne pogodbe, zaradi česar je Občina Sežana dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo B.B. S tem je sodišče odpravilo pomanjkljivost predpogodbe z dne 30. 6. 1989, ki navedenega dovolila ni vsebovala. Izrek sodbe tako vsebuje zgolj obligacijsko obveznost Občine Sežana, da izroči za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino. Takšen zahtevek ima obligacijsko naravo in ne stvarnopravne, kot organ v izpodbijani odločbi povzema zmotne navedbe v obrazložitvi sodbe. V sodni praksi je zakoreninjeno stališče, da zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ni stvarnopravni, temveč obligacijski, zato na podlagi takšnega zahtevka na primer ni mogoče zaznamovati sporov v zemljiški knjigi. Tako na primer sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2533/2010 med drugim navaja: zavezovalni pravni posel predstavlja le pravni naslov za pridobitev lastninske pravice, lastninska pravica pa se na podlagi pravnega posla skladno z določbo 49. člena SPZ pridobi le z vpisom v zemljiško knjigo. Na podlagi sodbe P 370/2004 B.B. tako ni pridobila lastninske pravice na predmetni nepremičnini. Oba upravna organa sta v postopku zmotno navedla, da je na sodišču potekal postopek za ugotovitev lastninske pravice v korist B.B. Ko rečeno je potekal zgolj postopek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Pravno nesprejemljivo pa je s strani drugostopenjskega organa nadaljnje komentiranje obrazložitve sodbe P 370/2004, saj obrazložitev nima učinkov pravnomočnosti. Zato upravni organ z dopolnjevanjem izreka sodbe pravdnega sodišča z obrazložitvijo iz te sodbe ne more doseči učinka ugotovitve lastništva. Drugostopenjski organ šteje sodbo P 370/2004 za podlago nastanka lastninske pravice, kljub temu, da v omenjeni pravdi tožnica ni sodelovala kot stranka, zato se nanjo sodba ne nanaša. Učinkovanje sodbe na tožnico pa je ključnega pomena za rešitev predhodnega vprašanja v predmetni zadevi, glede na to, da je prav tožnica trenutno vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica. Na podlagi sodbe P 370/2004 B.B. z gotovostjo ne bo postala lastnica sporne nepremičnine, saj na podlagi načela pravnega prednika iz drugega odstavka 9. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) ta sodba ne učinkuje zoper osebo, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot imetnik pravice, na katero se vpis nanaša. V izpodbijani odločbi ni odgovorjeno na bistveno vprašanje, to je kdaj naj bi B.B. postala lastnica sporne nepremičnine. Najmanj kar standard obrazloženosti odločbe zahteva, je opredelitev do bistvenih okoliščin, ki utemeljujejo odločitev. B.B. domnevne lastninske pravice z gotovostjo ni pridobila leta 1989, ko je bila sklenjena pogodba z Občino Sežana, saj je bila nepremičnina v družbeni lastnini. Drugostopenjski organ navaja, da je B.B. pridobila lastninsko pravico s pravnomočno sodno odločbo. Ta pa je postala pravnomočna šele v letu 2006, torej po uveljavitvi ZDen. Glede na to B.B. lastninske pravice ni pridobila pred začetkom denacionalizacijskega postopka oziroma pred uveljavitvijo ZDen. Zato je treba predmetno nepremičnino vrniti prejšnjemu lastniku v naravi, saj ne gre za primer iz tretjega odstavka 16. člena ZDen. Zmotnost zaključkov v zvezi z rešitvijo predhodnega vprašanja lastništva predmetne nepremičnine potrjuje tudi postopek P 822/2008 pred Okrožnim sodiščem v Kopru, ki ga B.B. vodi zoper tožnico. V navedeni pravdi je B.B. od tožnice zahtevala ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v zemljiški knjigi in vzpostavitev prejšnjega stanja ter podrejeno ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in izstavitev zemljiškoknjižne listine. B.B. je na prvi stopnji z omenjenim zahtevkom dne 1. 12. 2010 izgubila, kar pomeni, da do tožnice nima lastninskih upravičenj. Že to dejstvo pa izpodbije zaključke izpodbijane odločbe, ki temelji na predpostavki, da je vprašanja lastninske pravice v predmetni zadevi rešeno. Iz postopka P 822/2008 namreč izhaja, da temu ni tako. Iz te sodbe izhaja povsem drugačna obrazložitev v zvezi s priposestvovanjem nepremičnine in samim izvrševanjem posesti nad sporno nepremičnino; sodišče tako ugotovi, da je bila nepremičnina že več let do skrajnosti zapuščena in zamazana, kar pomeni, da B.B. ni izvrševala posesti na sporni nepremičnini. Poleg tega pa tudi ni bila v opravičljivi zmoti, da je nepremičnina njena, glede na to, da ji na podlagi pogodbe z dne 30. 6. 1989 ni bila priznana lastninska pravica na nepremičnini. Končno pa tudi ni bila vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR). Tožnica sodišču predlaga, naj vpogleda v sodbo P 822/2008 z dne 1. 12. 2010 ter pribavi in vpogleda v vse listine v tem spisu. Tožnica dodaja, da se Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 476/2007 z dne 29. 1. 2009 ni spuščalo v samo vsebino pravice, ki naj bi izključevala vračilo nepremičnine v naravi, temveč je zgolj določilo, da se mora upravni organ do navedb B.B. opredeliti kot do predhodnega vprašanja. V skladu z navedenim bi moral upravni organ opraviti dokazni postopek, v katerem bi rešil predhodno vprašanje, ki je na podlagi vsega povedanega še vedno sporno. Tožnica meni, da bi upravni organ moral ugotoviti, da B.B. ni lastnica zemljišča s parcelno št. 4214/1, niti ni lastninske pravice pridobila na podlagi sodne odločbe, zaradi česar se nepremičnina vrne tožnici v naravi. Upravni organ je napačno uporabil materialno pravo, zato je izpodbijana odločba nezakonita. Tožnica vztraja, da je prvostopenjski organ zagrešil kršitev pravil postopka, s tem ko se ni opredelil do njenih navedb, ki jih je podala z vlogo z dne 13. 10. 2009. Drugostopenjski organ je tako pritožbeno navedbo tožnice nepravilno presodil kot neutemeljeno. Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo kot prizadetim strankam poslalo v odgovor SOD, Občini Sežana in B.B. Odgovorila je B.B.; tožbene navedbe prereka in pritrjuje odločitvi prvostopenjskega organa. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je podana ovira za vrnitev v last in posest dela podržavljene nepremičnine s parc. št. 4214 k.o. …, po sedanjem zemljiškokatastrskem stanju s parc. št. 4214/1.

Iz spisne dokumentacije upravnih spisov v zadevi je razvidno, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovnem postopku, po tem ko je drugostopenjski organ z odločbo z dne 18. 3. 2009 na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 476/2007 z dne 29. 1. 2009 odpravil v prejšnjem postopku izdano prvostopenjsko odločbo z dne 5. 8. 2003, s katero je bila nepremičnina s parc. št. 4214/1 prejšnjemu lastniku vrnjena v naravi. Vrhovno sodišče je v tej sodbi presodilo, da sporno vprašanje lastnine nepremičnine s parc. št. 4214/1 predstavlja v predmetnem denacionalizacijskem postopku predhodno vprašanje. Ob ugotovitvi, da je o navedenem predhodnem vprašanju sodišče splošne pristojnosti že odločilo – s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru P 370/2004 z dne 6. 1. 2006 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 375/2006 z dne 12. 12. 2006) – je podalo pravno mnenje, da bo v ponovnem postopku treba to odločitev upoštevati ter o denacionalizaciji ponovno odločiti, upoštevaje pri tem določbo tretjega odstavka 16. člena ZDen. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je prvostopenjski organ v skladu z navedenim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča glede uporabe materialnega prava tudi odločil ter prejšnjemu lastniku priznal denacionalizacijo v odškodnini.

Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, iz sodbe P 370/2004 z dne 6. 1. 2006 izhaja, da je z njo razsojeno, da je Občina Sežana na temelju prodajne pogodbe z dne 30. 6. 1989 dolžna izstaviti B.B. listino, sposobno za vpis lastninske pravice na stavbnem zemljišču s parc. št. 4214/1 k.o. …. Taka pravnomočna sodba je podlaga za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo (5. točka 1. odstavka 40. člena ZZK-1, drugi odstavek 49. člena SPZ); pravnomočna sodba nadomešča razpolagalni pravni posel, s tem pa implicira tudi ugotovitev o veljavnem zavezovalnem pravnem poslu za prenos lastninske pravice. Zato je na tej podlagi prvostopenjski organ mogel zaključevati o pravnomočno rešenem vprašanju lastnine glede predmetne nepremičnine. Tudi kolikor vpis po stanju zemljiške knjige na podlagi sodbe P 370/2004 z dne 6. 1. 2006 ni (bil) dovoljen (zaradi načela pravnega prednika iz 9. člena ZZK-1), kot navaja tožnica v tožbi (kar je sicer res, saj niso bile odpravljene pravne posledice, ki so nastale iz odpravljene nezakonite odločbe prvostopenjskega organa z dne 5. 8. 2003, vendar tožnica sama navaja v tožbi, da je v teku sodni postopek na podlagi izbrisne tožbe, ki jo je zoper njo vložila B.B.), pa ta okoliščina za obravnavano zadevo ni pravno pomembna, saj prvostopenjski organ pri odločanju o denacionalizaciji ni (bil) vezan na konstitutiven učinek vpisa lastninske pravice (kot sodišče obrazloži v naslednji točki obrazložitve).

Iz obrazložitve sodbe P 370/2004 z dne 6. 1. 2006 namreč izhaja, da odločitev sodišča temelji na njegovih zaključkih, da zapis pogodbe z dne 30. 6. 1989 predstavlja veljaven pravni naslov za pridobitev lastninske pravice (ki ga opira na ugotovitve, da dne 30. 6. 1989 v pisni obliki sklenjena predpogodba vsebuje vse bistvene sestavine glavne pogodbe - ceno zemljišča, določno opredeljen predmet, tj. zemljišče z navedbo parcelne številke in okvirne kvadrature - in da je bila tudi realizirana s plačilom kupnine ter izročitvijo zemljišča v posest, ter določbe 45., 73. in 99. člena ZOR), in da je B.B. na podlagi 2. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) pridobila na predmetnem zemljišču lastninsko pravico, ker je na podlagi 1. člena predpogodbe in 5. člena tedaj veljavnega Zakona o prometu z nepremičninami (Uradni list SRS, št. 19/76) pridobila pravico uporabe na predmetnem zemljišču, saj je bil za to potreben le pravni naslov, pisna pogodba, ne pa tudi vpis v zemljiško knjigo - Zakon o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini, Uradni list SRS, št. 43/73, v nadaljevanju ZVNDL - glede na izročitev zemljišča v posest pa je bil prenos pravice uporabe tudi dejansko opravljen. Tudi če postane pravnomočen le izrek sodbe, pa tudi obrazložitev „sodeluje“ v pravnomočnosti izreka, kolikor je to potrebno za identifikacijo vsebine sodbe (ZPP s komentarjem, 3. knjiga, str. 156). Iz sodbe pa izhaja, da je pogodba z dne 30. 6. 1989 veljaven pravni naslov za pridobitev lastninske pravice v korist B.B., in da je ta na podlagi navedene pogodbe (z njeno sklenitvijo) na predmetnem zemljišču pridobila pravico uporabe, ker vpis v zemljiško knjigo po tedaj veljavnem zakonu za to ni bil potreben. Z oddajo stavbnega zemljišča za gradnjo po določbah ZSZ/84 so se namreč prenesla lastninsko pravna upravičenja pravice uporabe stavbnega zemljišča (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 490/1993 z dne 26. 1. 1994). Tudi po stališču Ustavnega sodišča (ki ga je to sicer zavzelo v zvezi z zadevami, katerih dejansko in pravno stanje je bilo drugačno kot v obravnavani zadevi, kar pa ne pomeni, da za obravnavano zadevo ni relevantno) pa je imetnik pravice uporabe užival varstvo, analogno varstvu lastninske pravice, in glede pravnega varstva med lastninsko pravico in pravico uporabe, ki so jo na družbeni lastnini imele fizične osebe, ni bilo bistvenih razlik; v denacionalizacijskem postopku pa je obstoj ovir za vračanje v naravi treba presojati tudi z vidika vprašanja, kdo je ob uveljavitvi ZDen imel pravico uporabe na zemljiščih, ki so predmet denacionalizacije (odločba Up-2677/08 z dne 15. 4. 2010). Zato na drugačno presojo sodišča tudi ne more vplivati okoliščina, da je lastninjenje nepremičnin, na katerih so imele fizične osebe pravico uporabe, uredil šele ZLNDL, ter so te osebe pridobile lastninsko pravico na podlagi tega zakona z dnem njegove uveljavitve (prvi odstavek 2. člena, 7. člen). Brezpredmeten je tako tožbeni ugovor, da B.B. ni mogla postati lastnica nepremičnine ob sklenitvi pogodbe leta 1989, ker je bila tedaj nepremičnina v družbeni lastnini.

Ob vsem povedanem po presoji sodišča tožnica nima podlage za zatrjevanje, da bi prvostopenjski organ moral – po njenem mnenju še nerešeno vprašanje lastnine – reševati (ponovno), tako da bi ugotavljal obstoj lastninske pravice B.B., ob tem ko na taki ugotovitvi izrek sodbe P 370/2004 z dne 6. 1. 2006 temelji. Po presoji sodišča je tako organ na podlagi pravnomočne sodbe (in ob vezanosti nanjo na podlagi tretjega odstavka 147. člena ZUP) mogel zaključevati o obstoju ovire iz tretjega odstavka 16. člena ZDen. Pri tem tudi ni odločil v nasprotju s pravnim mnenjem glede uporabe materialnega prava, ki ga je Vrhovno sodišče podalo v sodbi X Ips 4476/2007 z dne 29. 1. 2009, kot zmotno zatrjuje tožnica v tožbi (namreč da naj bi iz sodbe Vrhovnega sodišča ne izhajalo, na kakšen način mora organ sodbo P 370/2004 z dne 6. 1. 2006 upoštevati).

Sodišče tožnici pritrjuje (in izhaja tako tudi že iz povedanega), da je drugostopenjski organ nepravilno razlogoval, da je B.B. pridobila lastninsko pravico na predmetni nepremičnini s pravnomočno sodbo P 370/2004 z dne 6. 1. 2006 (kot z odločbo državnega organa, na podlagi 42. člena SPZ). Ob takem stališču sodišča pa to pomeni, da tožnica ne more uspeti z ugovorom, da tedaj, ker je to po uveljavitvi ZDen, pridobljena lastninska pravica ne more predstavljati razloga za ugotovitev obstoja ovire po tretjem odstavku 16. člena ZDen.

V zvezi s tožbenimi navedbami, da je prvostopenjski organ kršil pravila postopka, ker ni presodil navedb tožnice, ki jih je podala v svoji vlogi z dne 13. 10. 2009 (iz te izhaja, da po njenem mnenju na podlagi sodbe P 370/2004 z dne 6. 1. 2006 B.B. ni pridobila lastninske pravice, saj se ta na podlagi pravnega posla pridobi z vpisom v zemljiško knjigo, lastninske pravice pa tudi ni pridobila pred uveljavitvijo ZDen, zaradi česar ovira po tretjem odstavku 16. člena ZDen ni podana), pa sodišče odgovarja, da ne gre za bistvene kršitve pravil postopka. Iz obrazložitve odločbe prvostopenjskega organa jasno izhaja, da je svojo odločitev na oprl na sodbo in njene razloge, s tem pa je navedbe tožnice implicitno presodil kot neutemeljene. Sodba pa je (kot dokaz) sestavni del spisne dokumentacije upravnih spisov v zadevi, tožnici je bila znana, kar izhaja iz njenih navedb v upravnem postopku in tožbi, ter zaradi pomanjkljive obrazložitve, ki jo je drugostopenjski organ nato sicer dopolnil, tožnici ni bilo onemogočeno učinkovito varstvo njenih pravic.

V zvezi s sklicevanjem tožnice na postopek v zadevi P 822/2008 pred Okrožnim sodiščem v Kopru, češ da ta potrjuje zmotnost zaključkov v zvezi z rešitvijo predhodnega vprašanja lastništva predmetne nepremičnine, saj B.B. na prvi stopnji s tožbo ni uspela, sodišče odgovarja, da navedbe tožnice na odločitev v obravnavani zadevi ne morejo vplivati. Okoliščina, ali so izpolnjene predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, je za obravnavno zadevo nerelevatna, saj izpodbijana odločba ne temelji na ugotovitvi, da bi B.B. lastninsko pravico na predmetni nepremičnini pridobila s priposestvovanjem. Prav tako ni relevantna za obravnavano zadevo odločitev o izbrisni tožbi. Če bo B.B. po pravnomočno končanem postopku z njo uspela, se bo na podlagi pravnomočne sodbe P 370/2004 z dne 6. 1. 2006 uspela tudi v zemljiško knjigo vpisati kot lastnica (kar pa glede na povedano ne pomeni, da bo šele tedaj postala lastnica predmetne nepremičnine). Če pa izbrisa vknjižbe lastninske pravice, ki je z odpravo v prejšnjem denacionalizacijskem postopku izdane odločbe z dne 5. 8. 2003 izgubila veljavno podlago, ne bi dosegla (na kar pa bi tej tožbi priložena sodna odločba še ne kazala, saj ni pravnomočna, niti v l. 2008 vloženi izbrisni tožbi še ni bilo mogoče zatrjevati in izkazovati kot razloga odprave odločbe z dne 5. 8. 2003 – saj je bila ta odločba odpravljena na podlagi revizijske sodbe X Ips 476/2007 z dne 29. 1. 2009 šele z odločbo z dne 18. 3. 2009), lahko varuje svojo lastninsko pravico še v drugih sodnih postopkih. Zato tožnica ob sklicevanju na sodbo P 822/2008 z dne 1. 12. 2010 ne more graditi zaključka o tem, da sodba P 370/2004 z dne 6. 1. 2006 ne bi mogla biti podlaga izpodbijani odločbi.

Sicer pa se sodišče tudi strinja z drugostopenjskim organom, da je ob takem stanju stvari podana ovira za vrnitev predmetnega zemljišča tudi po prvem odstavku 32. člena ZDen (po katerem se podržavljena nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila izročena občini ali komu drugemu v skladu z zakonom zaradi uresničitve prostorskega izvedbenega načrta, ne vračajo, če so bila ob uveljavitvi tega zakona že oddana za gradnjo).

Ker je po povedanem sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka pa je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.