VSL sklep I Ip 5523/2013

I. Pritožbi prve upnice X. zoper del I. točke izreka, kolikor se nanaša na stroške druge upnice Republike Slovenije, se ugodi in se sklep v tem delu spremeni tako, da se stroški druge upnice znižajo za 116,40 EUR; pritožba druge upnice R.S. zoper zavrnili del I. točke izreka sklepa, kolikor se nanaša nanjo, pa se zavrne in sklep v tem delu potrdi.

II. Pritožbi prve upnice X. zoper del II./1. točke izreka, kolikor se nanaša na stroške druge upnice R.S., se ugodi in se sklep v tem delu spremeni tako, da se stroški znižajo za 116,40 EUR, v preostalem se njena pritožba zoper II. točko izreka zavrne.

Pritožbi druge upnice R.S. zoper II. točko izreka sklepa pa se ugodi in se sklep v II./1. in II./2. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi:

„Iz kupnine 31.988,50 EUR se poplačajo:
1. stroški izvršilnega postopka In 132/2010 v znesku 1.033,99 EUR, stroški izvršilnega postopka In 23/2011 v znesku 629,65 EUR ter stroški izvršilnega postopka VL 117980/2011 v znesku 89,04 EUR;
2. prednostna terjatev:
- iz naslova davka na promet nepremičnin v znesku 627,23 EUR in davka od premoženja v znesku 41,44 EUR;
- iz naslova prispevkov za socialno varnost, in sicer za zaposlovanje v višini 212,81 EUR in za starševsko varstvo v višini 212,60 EUR;
- iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 20.273,52 EUR in
- iz naslova prispevkov za zdravstveno varstvo 8.868,22 EUR.“;

v II/3. točki izreka pa se sklep razveljavi.

III. Pritožbi prve upnice X. zoper III. točko izreka sklepa se delno ugodi in se sklep spremeni tako, da se ustavi le izvršba na nepremičnine.

IV. Prva upnica X. sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, dolžnik pa je dolžan drugi upnici Republiki Sloveniji v 8 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 62,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. dne dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prvi upnici X. v zadevi opr. št. In 132/2010, priznalo in odmerilo nadaljnje izvršilne stroške v znesku 808,04 EUR, drugi upnici Republiki Sloveniji, - DURS, DU Brežice v zadevi opr. št. In 23/2011, je priznalo in odmerilo nadaljnje izvršilne stroške v višini 746,05 EUR, tretjemu upniku Y. v zadevi opr. št. VL 117980/2011 pa je odmerilo stroške višini 89,04 EUR; v presežkih je upnikom priglašene stroške zavrnilo (I. točka izreka sklepa).

Odločilo je, da se iz kupnine v znesku 31.988,50 EUR poplačajo:

1stroški izvršilnega postopka In 132/2010 v znesku 1.033,99 EUR, stroški izvršilnega postopka In 23/2011 v znesku 746,05 EUR in stroški izvršilne zadeve VL 117980/2011 v znesku 89,04 EUR,

2prednostne terjatve

- iz naslova davka na promet nepremičnin v znesku 627,23 EUR ter davka od premoženja v znesku 41,44 EUR;

- iz naslova prispevkov za socialno varnost, in sicer za zaposlovanje v višini 141,48 EUR ter za starševsko varstvo 141,26 EUR;

- iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 17.509,61 EUR ter

- iz naslova prispevkov za zdravstveno varstvo 9.662,19 EUR,

3iz preostanka kupnine v znesku 1.996,20 EUR se poplača prva upnica tega izvršilnega postopka X. (II. točka izreka sklepa).

Sodišče prve stopnje je v III. točki izreka sklepa ustavilo izvršilni postopek.

2Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencih pritožuje prva upnica X. iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je z odločitvijo o razdelitvi kupnine sodišče prvi upnici kršilo ustavne pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, pa tudi pravico do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena 1. Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravico do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije. Pojasnjuje, da je navedeni izvršilni postopek posledica postopka razdružitve solastnine, kjer sta kot udeleženca nastopala prva upnica in dolžnik, sporna nepremičnina je bila dodeljena dolžniku, prva upnica pa je pridobila pravico do poplačila v višini 51.159,00 EUR ter zakonito zastavno pravico na delu nepremičnine v zavarovanje poplačila svoje terjatve. Navaja, da je sodišče s tem, ko je upnici priznalo le preostanek kupnine v znesku 1.996,20 EUR, poseglo v njene pravice, saj tako Ustavno sodišče RS kot tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) domet pravice do zasebne lastnine oziroma pravice do mirnega uživanja premoženja širita in razlagata izrazito ekstenzivno, varovalni učinek se namreč razteza na vse pravne položaje, ki imajo za posameznika na podoben način kot lastninska pravica premoženjsko vrednost in ki mu omogočajo svobodo ravnanja na premoženjskem področju ter s tem svobodno in odgovorno oblikovanje lastne usode. Pojasnjuje, da je ustavno sodišče v odločbi Up-77/04 pojasnilo, da se varstvo pravice do zasebne lastnine širi tudi na zahtevek v povezavi s pričakovalnimi pravicami, za tako situacijo pa gre tudi v predmetni zadevi, saj je pravnomočno priznano in zavarovano pričakovalno pravico do poplačila mogoče opredeliti kot pravico, ki uživa varstvo po 33. členu Ustave. Sklicuje se tudi na prakso ESČP, po kateri se pričakovalne pravice uvrščajo v domet varstva pravice do mirnega uživanja premoženja, saj obstoj take obveznosti dalje upravičeno pričakovanje, da bo obveznost spoštovana, zato spada v naslovnikovo premoženje. Meni, da poseg v pravico do poplačila, ki uživa varstvo tako po Ustavi kot po protokolu, ne zadosti zahtevam strogega testa sorazmernosti, saj je s sklepom o delitvi kupnine prišlo skoraj do popolne izvotlitve upničinih pravic, ker je bila poplačana le v zanemarljivem delu, medtem ko je bila s preostankom poplačana RS, ki je do dolžnika imela terjatve, ki so nastale in zapadle v plačilo šele potem, ko je bila upnici že pravnomočno priznana pravica do poplačila. Navaja, da se je na ta način upničina pravica do poplačila morala umakniti prednostni pravici do poplačila države, tak poseg v njeno pravico pa je ne le nesorazmeren, temveč tudi arbitraren, saj upnico pušča v popolni negotovosti glede dejstva, ali in v kolikšni meri bo njena terjatev sploh poplačana. Upnica meni, da poseg v njene pravice ne zadosti niti pogoju nearbitrarnosti po praksi ESČP, govoriti pa tudi ni mogoče, da je bilo doseženo pravo ravnovesje med splošnimi interesi javnosti in zahtevo po varstvu posameznikovih pravic, saj so splošni javni interesi popolnoma prevladali, upnici pa je bilo naloženo nesorazmerno breme. Pojasnjuje, da kršitve njenih ustavnih in konvencijskih pravic ne more upravičiti niti obrazložitev višjega sodišča, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, to je, da 197. in 198. člen ZIZ drugačnega postopanja niti ne omogočata. Navaja, da so sodišča namreč v prvi vrsti vezana na Ustavo, to pa pomeni, da če je višje sodišče ugotovilo, da je navedeni določbi mogoče interpretirati le na način, ki privede do že pojasnjenih kršitev temeljnih pravic in svoboščin, je treba postopek odločanja o pritožbi prekiniti in sprožiti postopek za oceno ustavnosti navedenih določb ZIZ. Upnica navaja, da sta ji bili z navedenim postopanjem kršeni tudi pravici iz 14. in 22. člena Ustave, saj je bila postavljena v neenakopraven, v primerjavi z drugimi upniki bistveno slabši položaj, za tako neenakopravno obravnavo pa ni bilo upravičenih razlogov. Meni, da je različno urejanje položaja prve upnice nasproti državi, katere terjatve so opredeljene kot privilegirane, v konkretnem primeru samovoljno, saj je prva upnica postavljena v položaj, ko ne v trenutku postavitve zahtevka ne v trenutku pridobitve izvršilnega naslova ne more oceniti, ali bo sploh poplačana, saj jo lahko glede na čas trajanja izvršilnega postopka prehitijo kasneje nastale privilegirane terjatve drugih upnikov. Navaja, da je z vidika načela zaupanja v pravo popolnoma nesprejemljivo, da je ob sprožitvi ustreznih postopkov prva upnica v popolni negotovosti, ali bo lahko prišla do poplačila, tudi če dolžnik ima določeno premoženje, državi pa ni treba niti dokazovati, da je do poplačila svojih terjatev do dolžnika že poskušala priti na drug način. Meni, da je pravna negotovost toliko večja tudi zaradi okoliščin konkretnega primera, saj je odločitev o solastnini v polju proste presoje solastnikov, o načinu delitve pa sodišče lahko odloči na več načinov - pravna negotovost se tako razteza že na trenutek vložitve samega predloga, saj prva upnica v primeru odločitve, kakršna je bila v konkretni zadevi, tvega, da po koncu ostane tako brez solastniškega deleža kot tudi brez ustreznega poplačila, saj ne ve, ali bodo morda nastale ali zapadle terjatve, ki bodo imele status prednostnih terjatev in bodo onemogočile poplačilo njenih terjatev. Navaja, da taka pravna negotovost pomeni tudi kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva. Upnica zato predlaga ustavno presojo določb 197. in 198. člena ZIZ tudi z vidika njune skladnosti s 14., 22. in 23. členom Ustave, v kolikor seveda teh določb ni mogoče razlagati na način, ki bi upnici omogočil spoštovanje njenih ustavnih in konvencijskih pravic. Upnica navaja še, da je sodišče njen ugovor upoštevalo le delno, saj se je oprlo le na prvi odstavek 197. člena ZIZ, prezrlo pa je drugi odstavek, ki določa, da se privilegirane terjatve upoštevajo le, če so pravočasno priglašene in dokazane z izvršilnim naslovom. Meni, da terjatve RS niso dokazane z izvršilnim naslovom, zato jih sodišče sploh ne bi smelo upoštevati. Upnica vztraja pri prerekanju terjatve druge upnice tako po temelju kot po višini, saj predloženi seznami ne zadoščajo kriterijem, da bi se dalo ugotoviti, za katero terjatev gre, ne po višini ne po zapadlosti. Meni, da je kot odločilno treba upoštevati dejstvo, da je upnica prva v vrsti za poplačilo, poleg tega pa gre za specifično situacijo in ne za klasično izvršbo, zato je bila z izpodbijanim postopanjem postavljena v neenakopraven položaj, kršene pa so ji bile ustavne pravice, saj je izgubila solastniški delež in denarno odmeno zanj. Izpodbija odločitev sodišča, po kateri je logično, da upnica poplačuje dolžnikov dolg do države, ne da bi država prej svojo terjatev poskušala izterjati, ob tem pa je jasno, da do poplačila svoje terjatve nikoli ne bo prišla, saj dolžnik nima drugega premoženja, na katerega bi upnica lahko posegla. Meni, da bi bilo treba upoštevati dejstvo, da je upnica na nepremičninah pridobila zastavno pravico že 5. 10. 2010, druga upnica pa ima vrstni red varovan šele od 4. 3. 2011, do česar se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, zato sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter še pred tem prekinitev odločanja o pritožbi in sprožitev postopka za oceno ustavnosti določb 197. in 198. člena ZIZ, priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3Pravočasno pritožbo vlaga tudi druga upnica Republika Slovenija zaradi napačne uporabe materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Glede pritožbenih stroškov navaja, da ji je sodišče prve stopnje priznalo stroške v znesku 461,60 EUR, presežek do zneska 763,80 EUR pa je zavrnilo. Meni, da je taka odločitev napačna, saj je upnica upravičena do obračuna stroškov od višine terjatve, ki jo ima do dolžnika, to pa je po sklepu o izvršbi 201.734,18 EUR, kar pomeni, da je upnica po tar. št. 3468 pravilno priglasila stroške v višini 763,80 EUR. Glede obdobja priglašene terjatve pa upnica navaja, da je sodišče nepravilno obrazložilo, da je upnica neupravičeno priglasila del terjatve, in sicer v vseh posameznih postavkah v delu, ki presega čas enega leta pred dnem razdelitvenega naroka, in da so vse terjatve, ki so zapadle pred 3. 10. 2012, neupravičene. Meni, da je tak zaključek nepravilen, saj iz določbe tretjega odstavka 197. člena ZIZ izhaja, da se čas iz 2. in 3. točke prvega odstavka istega člena šteje od dneva, ko je bil izdan sklep o izročitvi nepremičnine kupcu. Navaja, da je bil v predmetni zadevi ta sklep izdan 10. 7. 2012, zato je upnica na razdelitveni narok, razpisan za 3. 10. 2012, pravilno priglasila prednostne terjatve, ki so zapadle v plačilo v obdobju od 10. 7. 2011 do 10. 7. 2012, sodišče pa ji je priznalo terjatve le za čas od 17. 10. 2011 dalje, kar je napačno, saj je kot čas za prednostne terjatve v nasprotju z ZIZ upoštevalo datum izdaje prvega sklepa o razdelitvi kupnine. Meni, da je svoje terjatve pravilno priglasila, zato bi sodišče moralo tudi preostanek kupnine v znesku 1.996,20 EUR priznati za poplačilo prednostnih terjatev druge upnice. Predlaga spremembo sklepa tako, da se ji prizna v poplačilo tudi znesek 1.996,20 EUR, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

4Pritožbi sta delno utemeljeni.

5Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje po razveljavitvi sklepa z dne 17. 10. 2012 v skladu z navodili Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu I Ip 385/2013 z dne 8. 4. 2013 ponovno odločilo o priglašenih stroških upnikov in o razdelitvi kupnine, pridobljene s prodajo dolžnikove nepremičnine, po vrstnem redu, kot ga določata 197. in 198. člen ZIZ. Iz pridobljene kupnine je tako poplačalo stroške izvršilnega postopka ter prednostne terjatve druge upnice Republike Slovenije (iz naslova davka na promet nepremičnin ter davka od premoženja, iz naslova prispevkov za socialno varnost, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter prispevkov za zdravstveno varstvo), ostanek kupnine v znesku 1.996,20 EUR pa je namenilo za poplačilo prve upnice X..

7Prva upnica X. meni, da so ji bile s tako odločitvijo kršene ustavno in konvencijsko varovane pravice, vendar takim navedbam ni mogoče slediti. Svoje trditve dolžnica izpeljuje iz izhodišča, da ji je bila z izpodbijano odločitvijo kršena pravica v pričakovanju, in se sklicuje na odločitev Ustavnega sodišča RS Up-77/04. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče RS sicer res navedlo, da mora biti pričakovalno upravičenje konkretno in utemeljeno na veljavnem pravu, vendar prva upnica prezre, da se tako pričakovanje nanaša na pridobitev lastninske pravice, enako kot v drugem primeru, na katerega se sklicuje, in sicer na zadevo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) Sypchenko proti Rusiji z dne 1. 6. 2007 (tudi tu gre za pričakovanje pravice v zvezi z nepremičnino, in sicer za zagotovitev primernega stanovanja). Višje sodišče ugotavlja, da upnica v predmetni zadevi nima lastninske pravice v pričakovanju. Kot je bilo že pojasnjeno v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 385/2013 z dne 8. 4. 2013, ima prva upnica zoper dolžnika zgolj navadno, klasično denarno terjatev, saj iz izvršilnega naslova izhaja, da ji je dolžnik dolžan plačati prodajno ceno njenega solastninskega deleža v višini 51.159,00 EUR z obrestmi, v roku treh mesecev, skupaj z obrestmi, po kateri se v kraju, kjer leži nepremičnina, obrestujejo bančni depoziti za dobo treh mesecev, od dneva pravnomočnosti do plačila. Prvi upnici je bilo tudi že pojasnjeno, da navedenega ne more spremeniti specifičnost postopka, iz katerega izvira izvršilni naslov. Izvršilni naslov prve upnice zoper dolžnika v predmetni zadevi zadevi je sklep o delitvi solastnine Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 466/2010 z dne 31. 3. 2010, s katerim je bil spremenjen sklep Okrajnega sodišča v Krškem št. N 22/2009, z njim pa je Višje sodišče v Ljubljani solastno premoženje prve upnice in dolžnika razdelilo tako, da je dolžnik pridobil v last in posest nepremičnine, prvi upnici pa je dolžan plačati prodajno ceno njenega solastninskega deleža v višini 51.159,00 EUR s pripadki. V predhodnem nepravdnem postopku je torej prišlo do tako imenovane delitve solastnine z izplačilom preostalih solastnikov po petem odstavku 70. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), tak sklep o delitvi stvari z izplačilom pa ima takojšnji oblikovalni učinek. Solastnina tako preneha že s pravnomočnostjo sklepa samega, ko eden od solastnikov postane izključni lastnik stvari, preostali solastniki pa pridobijo s sklepom denarno terjatev do prevzemnika, ki jim je dolžan izplačati njihove deleže najkasneje v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, skupaj z obrestmi (šesti odstavek 70. člena SPZ) (1). V primeru izvršbe za izterjavo njihovih nastalih klasičnih denarnih terjatev imajo ti preostali solastniki na voljo vsa izvršilna sredstva, kot jih pozna ZIZ za poplačilo denarne terjatve (drugi razdelek ZIZ), nimajo pa več nobene pričakovalne pravice do pridobitve lastnine oziroma solastnine. Glede na navedeno je pritožbeno izvajanje o neupravičenem posegu v pričakovalne pravice neutemeljeno. Višje sodišče še dodaja, da je sodišče v izvršilnem postopku na izvršilni naslov vezano (načelo stroge formalne legalitete) in se zato ne v pravilnost ne v specifičnost izvedenega postopka, v katerem je bil izvršilni naslov izdan, ne more spuščati.

8Slediti tudi ni mogoče pritožbenim navedbam o nesorazmernosti in arbitrarnosti določb 197. in 198. člena ZIZ in posledično tudi izpodbijane odločitve. Samo dejstvo, da je druga upnica, katere privilegirane terjatve so se v skladu s 197. členom ZIZ poplačale, v predmetni zadevi Republika Slovenija, še ne pomeni, da gre že v osnovi za prevlado javnih interesov nad zasebnimi, saj 197. člen ZIZ v 3. točki prvega odstavka kot privilegirane terjatve ne določa zgolj terjatev države iz naslova prispevkov, temveč tudi druge terjatve, in sicer iz naslova zakonite preživnine, iz naslova odškodnine za škodo, nastalo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ali zmanjšanja oziroma izgube delovne zmožnosti, iz naslova odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal, ter terjatve delavcev iz delovnega razmerja z dolžnikom. Čeprav je v konkretnem primeru zaradi visokega zneska privilegiranih terjatev res prišlo do situacije, da prva upnica iz kupnine za nepremičnine ni prišla do poplačila, to še ne pomeni, da je zakonska ureditev nesorazmerna, arbitrarna in kot taka protiustavna, kot navaja prva upnica. Res je treba upoštevati tudi položaj hipotekarnega upnika, ki se ob ustanovitvi zastavne pravice na bremen prosti nepremičnini lahko zanese (le) na podatke zemljiške knjige, podatki o obstoju morebitnih privilegiranih terjatev ali postopkov, ki tečejo v zvezi z njimi, pa niso znani (niti enako javno dostopni kot stanje v zemljiški knjigi), da bi lahko npr. ocenil, ali vrednost nepremičnine zadošča za zavarovanje njegove terjatve, če bi bil v primeru prisilne prodaje dolžnikove nepremičnine poplačan šele po poplačilu (vseh) privilegiranih terjatev. Ker mora hipotekarni upnik vedno računati s prednostnim poplačilom privilegiranih terjatev iz 197. člena ZIZ, je zakonodajalec za izenačitev in varstvo njegovega položaja poskrbel s tem, da je poplačilo vseh zakonsko določenih privilegiranih terjatev omejeno na zadnje leto pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine (prim. tretji odstavek 197. člena ZIZ ter VSL sklep I Ip 1405/2010 z dne 18. 11. 2010). Pri tem že zakon jasno določa, da imajo te privilegirane terjatve pri poplačilu prednost pred terjatvami ostalih upnikov ne glede na dobro vero ali vrstni red pridobitve zastavne pravice, tudi pred tistimi z zastavno pravico v najboljšem vrstnem redu (prim. 198. člen ZIZ), kar praktično pomeni, da so te terjatve zavarovane s posebno obliko zakonite zastavne pravice (2), publiciteto pa zagotavlja že sama zakonska norma 197. člena ZIZ.(3) Neutemeljeno je zato pritožbeno izvajanje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati dejstvo, da je prva upnica hipoteko pridobila, še preden so terjatev druge upnice sploh nastale oziroma zapadle, sodišču pa se do tega tudi ni bilo treba posebej opredeljevati, zato sklep ni obremenjen z zatrjevano kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

9Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe prve upnice o neenakem obravnavanju in kršitvi pravice do sodnega varstva. Prva upnica meni, da bi ji zaradi okoliščin konkretnega primera sodišče moralo dati prednost pri poplačilu pred poplačilom privilegiranih terjatev druge upnice, s tem pa dejansko ne zahteva svoje enake obravnave z drugimi upniki, temveč svojo privilegirano obravnavo, ki z načelom enake obravnave enakih položajev ne more biti varovana (prim. Sklep Ustavnega sodišča RS Up-129/09, U-I-24/09 z dne 30. 9. 2010). Ravno tako v predmetni zadevi ni prišlo do kršitve pravice do sodnega varstva, ki poleg pravice od sodišča zahtevati meritorno, vsebinsko odločitev v nekem sporu zagotavlja tudi pravico zahtevati, da se doseže izvršitev sodne odločbe, s katero je sodišče odločilo o kakšni pravici ali obveznosti. Navedena pravica ob tem ne zajema tudi pravice do ugodne odločitve oziroma uspešnega izida postopka, zato zatrjevana pravna negotovost v obliki nezmožnosti predvidevanja, ali se bo terjatev iz kupnine, pridobljene iz prodane nepremičnine, lahko poplačala, ne more vplivati na ustavno skladnost zakonskih določb o prednostnem poplačilu nekaterih terjatev. Ni mogoče slediti niti pritožbenim navedbam, da je z neuspešnostjo poplačila iz prodanih nepremičnin prva upnica izgubila tako lastninsko pravico kot pravico do poplačila in da na ta način poplačuje dolžnikove dolgove do države. Upnica terjatev do dolžnika še vedno ima, saj še ni bila poplačana, in jo bo še vedno lahko izterjala, sicer ne več iz nepremičnine, na kateri je bila v njeno korist vknjižena hipoteka, ostala pa ji je pravica do poplačila te terjatve z drugimi izvršilnimi sredstvi (zatrjevanje, da dolžnik nima nobenega drugega premoženja, na to ne more vplivati). Določbe o prednostnem poplačilu privilegiranih terjatev torej prvi upnici dokončno ne odrekajo pravice do poplačila v rednem izvršilnem postopku, s tem pa je zadoščeno tudi pravici do sodnega varstva (prim. sklep Ustavnega sodišča RS Up-129/09, U-I-24/09 z dne 30. 9. 2010).

10Zavrniti je treba tudi pritožbene navedbe prve upnice, da druga upnica za priglašene privilegirane terjatve nima izvršilnega naslova. Že sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je druga upnica svoje terjatve izkazala s predložitvijo ustreznih prilog, višje sodišče pa le še dodaja, da predloženi seznami izvršilnih naslovov v skladu z določbo 9. točke drugega odstavka 145. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) predstavljajo izvršilne naslove, saj so v njih za posamezen izvršilni naslov navedeni datum izvršljivosti ter znesek obveznosti in zamudnih obresti za vsako vrsto obveznosti posebej.

11V zvezi s pobudo prve upnice za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti 197. in 198. člena ZIZ pa višje sodišče ob že zgoraj navedenem ponovno pojasnjuje, da na tovrstne predloge strank ni vezano, če meni, da je zakon ustavno skladen. Po presoji višjega sodišča zatrjevana neustavnost omenjenih določb ZIZ ni podana, saj izpodbijani določbi prvi upnici ne odrekata dokončnega poplačila njene terjatve, sodišče prve stopnje ju je tudi pravilno uporabilo (vsaj glede temelja, glede višine priznanih zneskov pa bodo razlogi podani v nadaljevanju), zgolj neuspešnost nepremičninske izvršbe pa na ustavno skladnost določb o prednostnih terjatvah ne more vplivati.

12V II. točki izreka sklepa je sodišče prve stopnje izvršilni postopek ustavilo, saj je ugotovilo, da so bile nepremičnine prodane, izkupiček razdeljen, končana pa naj bi bila tudi premičninska izvršba. Višje sodišče je ob vpogledu v spis ugotovilo, da je bila izvršba v predmetni zadevi predlagana in dovoljena na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet (OPP), na dolžnikove nepremičnine in premičnine, na dolžnikovo plačo ter na delež družbenika. Izvršba na denarna sredstva pri OPP je bila pravnomočno ustavljena s sklepom z dne 29. 3. 2011, izvršba na delež družbenika pa s sklepom z dne 20. 9. 2011. Glede premičninske izvršbe je sodišče prve stopnje sicer zaključilo, da je končana, saj je izvršitelj sodišču sporočil, da dolžnik nima rubljivih predmetov oziroma so rubljivi predmeti že zarubljeni s strani davčne uprave, vendar pa višje sodišče ugotavlja, da zgolj na podlagi takega dopisa izvršbe na premičnine ni mogoče ustaviti. Dejstvo, da so stvari že zarubljene, namreč ne predstavlja ovire za ponovni rubež (prim. 87. člen ZIZ), prva upnica X. pa umika predloga za izvršbo na premičnine ni podala, niti iz spisa ni razvidno, da bi bili podani pogoji za ustavitev po 88. členu ZIZ. Ravno tako v predmetni zadevi še vedno teče izvršba tudi na dolžnikovo plačo, zato so izpolnjeni le pogoji za ustavitev izvršbe na dolžnikove nepremičnine.

13Višje sodišče je v okviru pritožbe prve upnice X. obravnavalo tudi odločitev glede stroškov pritožbe zoper sklep z dne 17. 10. 2012. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot vrednost spornega predmeta, od katerih jih je obračunalo, sicer res napačno vzelo vrednost terjatve prve upnice, torej 51.159,00 EUR, vendar pa ne glede na to ni mogoče slediti niti pritožbenemu izvajanju druge upnice Republike Slovenije, da bi moralo kot vrednost spornega predmeta vzeti vrednost celotne terjatev druge upnice, torej 201.734,18 EUR. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je druga upnica odločitev sodišča prve stopnje z dne 17. 10. 2012 izpodbijala glede razdelitve kupnine v znesku 31.988,50 EUR, s pritožbo pa je v celoti uspela, saj je dosegla, da se iz kupnine v navedenem znesku ne poplača zgolj prva upnica, temveč tudi druga upnica in tretji upnik, pri čemer je večinski del te kupnine pripadel drugi upnici, kot bo razvidno iz nadaljevanja tega sklepa. Vrednost, glede katere se je s pritožbo odločalo, je torej vrednost dobljene kupnine, zato je treba pritožbene stroške tudi odmeriti od tega zneska. Za pritožbo zoper sklep z dne 17. 10. 2012 je tako druga upnica upravičena do stroškov v znesku 324,60 EUR za sestavo pritožbe po tar. št. 3468 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) ter 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT, skupaj torej 344,60 EUR (in ne priglašenih 783,80 EUR ter tudi ne priznanih 461,60 EUR). Pravilen znesek stroškov, ki se v poplačilu priznajo drugi upnici, je tako že prej priznanih 285,05 EUR za vlogo z dne 1. 10. 2012 in 344,60 EUR za pritožbo, skupaj torej 629,65 EUR. Pritožba prve upnice X. je v tem delu torej utemeljena, pritožba druge upnice Republike Slovenije, ki skuša doseči višje priznane stroške, pa je neutemeljena.

14Druga upnica Republika Slovenija v svoji pritožbi poleg že obravnavane odločitev glede pritožbenih stroškov uveljavlja tudi, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je bil del njene privilegirane terjatve priglašen neupravičeno, ter pri tem opozarja na napačno uporabo materialnega prava v zvezi z določitvijo datuma za čas priznanja navedenih terjatev.

15Višje sodišče glede tega ugotavlja, da je sodišče prve stopnje res napačno uporabilo določbo tretjega odstavka 197. člena ZIZ in posledično napačno presodilo čas, za katerega se terjatve priznajo. V skladu z navedeno določbo se namreč čas enega leta šteje nazaj od dneva, ko je bil izdan sklep o izročitvi nepremične kupcu, in ne od dneva razdelitvenega naroka, kot je napačno štelo sodišče prve stopnje. V predmetni zadevi to pomeni, da je druga upnica pravilno priglasila prednostne terjatve za obdobje od 10. 7. 2011 do 10. 7. 2012 (dan izdaje sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu) in bi jih bilo treba drugi upnici tudi priznati, sodišče prve stopnje pa je napačno zaključilo, da so terjatve iz obdobja od 10. 7. 2011 do 3. 10. 2011 priglašene neupravičeno.

16Zaradi napačnega izhodišča sodišče prve stopnje poplačila ni izvedlo pravilno, zato je višje sodišče ponovno napravilo obračun in odločilo o poplačilu prijavljenih terjatev ob upoštevanju zgoraj navedenih datumov (potek izračuna je razviden iz prilog, ki so sestavni del tega sklepa). Iz kupnine 31.988,50 EUR se tako poplačajo:

1stroški izvršilnega postopka In 132/2010 v znesku 1.033,99 EUR, stroški izvršilnega postopka In 23/2011 v pravilnem znesku 629,65 EUR ter stroški izvršilnega postopka VL 117980/2011 v znesku 89,04 EUR;

2prednostna terjatev:

- iz naslova davka na promet nepremičnin v znesku 627,23 EUR in davka od premoženja v znesku 41,44 EUR;

- iz naslova prispevkov za socialno varnost, in sicer za zaposlovanje v višini 212,81 EUR in za starševsko varstvo v višini 212,60 EUR;

- iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 20.273,52 EUR in

- iz naslova prispevkov za zdravstveno varstvo 8.868,22 EUR (drugi upnici bi sicer iz tega naslova šlo 14.272,35 EUR, vendar pa je razpoložljive kupnine le še 8.868,22 EUR).

17Iz izreka glede na navedeno izpade del, v katerem je sodišče prve stopnje preostanek kupnine dodelilo za poplačilo terjatve prve upnice X., saj preostanka kupnine po pravilnem poplačilu druge upnice Republike Slovenije več ni.

18Glede na navedeno je višje sodišče na podlagi 2. in 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi X. zoper del I. točke izreka, kolikor se nanaša na stroške Republike Slovenije, ugodilo in sklep v tem delu spremenilo tako, da se stroški znižajo za 116,40 EUR; pritožbo Republike Slovenije zoper zavrnili del I. točke izreka sklepa, kolikor se nanaša nanjo, pa je zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo. Pritožbi X. zoper del II./1. točke izreka, kolikor se nanaša na stroške Republike Slovenije, je ugodilo in sklep v tem delu spremenilo tako, da se stroški znižajo za 116,40 EUR, v preostalem pa je njeno pritožbo zoper II. točko izreka sklepa zavrnilo. Pritožbi Republike Slovenije zoper II. točko izreka sklepa je ugodilo in sklep v II./2. točki izreka spremenilo tako, da se pravilno glasi, kot izhaja iz izreka tega sklepa (zaradi jasnosti je višje sodišče izrek v tem delu v celoti na novo oblikovalo); II/3. točko izreka sklepa pa je razveljavilo. Pritožbi X. zoper III. točko izreka sklepa je delno ugodilo in sklep spremenilo tako, da se ustavi le izvršba na nepremičnine.

19Prva upnica X. je s svojo pritožbo sicer delno uspela, vendar pa končnega uspeha glede razdelitve kupnine iz prodane nepremičnine ni dosegla, zato je višje sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, peti odstavek 38. člena ZIZ). Druga upnica je s svojo pritožbo izpodbijala razdelitev preostanka kupnine v znesku 1.996,20 EUR in s tem v celoti uspela, zato ji je višje sodišče glede na vrednost tega dela kot potrebne priznalo stroške za sestavo pritožbe po tar. št. 3468 ZOdvT v znesku 52,20 EUR (in ne priglašenih 763,80 EUR) ter nagrado za materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT v znesku 10,44 EUR, skupaj torej 62,64 EUR, ki ji jih mora dolžnik povrniti v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. dne dalje do plačila.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Rijavec, V., „Sklep o delitvi solastnine v nepravdnem postopku“, Podjetje in delo, št. 5, letnik 2011, GV Založba, Ljubljana, 2011.

(2) Keresteš, T., v Juhart, M. in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 647.

(3) Prav tam, str. 648.