VSL sklep IV Cp 3107/2013

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Pravdni stranki se v tej zadevi pravdata glede vprašanja, pri kom naj bo njuna hčerka L., ki je bila rojena 2. 10. 2005. Sodišče je očetov zahtevek, naj se L. dodeli v varstvo in vzgojo njemu, zavrnilo. Posledično je zavrnilo tudi odločitev o stikih ter o preživninski obveznosti. Z II. točko izreka je odločilo o pravdnih stroških.

2Proti sodbi vlaga pritožbo tožnik. Sklicuje se na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1) ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku ugodi, če tega ne bo storilo, naj jo vsaj razveljavi. Pritožba je obširna, sklicuje se na številne predpise (zakon, Ustava, Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah, Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah). Poleg tega, da tožnik vztraja pri svoji dejanski tezi, meni, da sodišče ni ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo otrokove izjave o tem, pri kom želi živeti. Ravno s takšnim ravnanjem je po prepričanju pritožnika sodišče kršilo prej navedene predpise. Sodišču očita, da je o L. izjavi samo izvajalo vrednostne sodbe, namesto da bi pribavilo mnenje izvedenca pedopsihiatrične stroke. Trdi, da se je za postavitev izvedenca pedopsihiatrične stroke zavzel tudi sam izvedenec psihološke stroke. Tudi sicer napada sam način dokazovanja z izvedencem in sicer iz več razlogov.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5V procesnem gradivu, ki je ustrezno predstavljeno tudi v izpodbijani sodbi, so dejanske prvine, ki govorijo v prid dodelitvi otroka očetu ter prvine, ki govorijo v prid zavrnitvi zahtevka (kar posledično pomeni, da je otrok de iure v varstvu in vzgoji pri materi). Nekatere od teh dejanskih prvin so v medsebojnem nasprotju tiste vrste, da ga je treba razrešiti z dokazno oceno. Osrednje vprašanje te vrste je, ali je L. s strani očeta indoktrinirana ter ali vidi očeta kot žrtev in ga zato s svojo izjavo, da želi živeti pri njem, podzavestno ščiti. Vendar: prav za ugotavljanje primeroma navedenih dejstev je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). K temu, za odločitev pritožbenega sodišča osrednjem problemu, se bo pritožbeno sodišče vrnilo v nadaljevanju.

6Nekatere druge dejanske prvine pa niso sporne, vendar ene govorijo v prid temu, da bi za hčerko primarno skrbel oče, druge pa, da bi bila to mati. Vse dejanske okoliščine, tako tiste, ki govorijo v prid ugoditvi, kot tiste, ki govorijo zoper ugoditev tožbenemu zahtevku, mora nazadnje sodišče pravno presoditi v luči otrokove koristi (z vidika zdravega telesnega in duševnega razvoja) in končno odločiti o zahtevku.

7Vse to je sodišče prve stopnje tudi storilo. Dokazna ocena (predvsem 8. točka izpodbijane sodbe) sama zase ne učinkuje neprepričljivo in tudi ne nerazumno. Nasprotno, učinkuje zgledno. A vendar ima eno napako: pritožbeno sodišče je ne more preizkusiti, saj je njeno argumentacijsko vezivo izrazito strokovne (psihološke in pedopsihiatrične) narave.

8Da bi pritožbeno sodišče to nazorneje pojasnilo, bo v nadaljevanju povzelo, kakšno je osrednje procesno gradivo in na to navezalo osrednji del dokazne ocene, ki je problematičen. V procesnem gradivu je izvedenčeva (psihologova) ocena, da sta oba starša primerna za vzgojo hčerke (8. stran izvedenskega mnenja - list. št. 55). Nesporno dejstvo je, da je hčerka že dlje časa pri očetu. Očeta kot skrbnega starša, ki za hčerko zgledno skrbi v urejenem okolju, podpirata tudi stara starša po materini strani, kar je pomenljiv podatek, ter pritrjujeta njegovi dejanski tezi, da se je mati, ko je spoznala novega partnerja, do hčerke vedla neodgovorno. S preteklim ravnanjem toženke (ki ga ta zanika) se sodišče podrobneje ni ukvarjalo, marveč se je osredotočilo na projekcijo njenega bodočega ravnanja ter na primernost njene osebnostne strukture. Takšna sodna selekcija znotraj življenjskega primera je lahko ekonomična in ni nujno napačna. Napačna bi bila le v primeru, če bi toženkino preteklo ravnanje presegalo okvire običajnih življenjskih spodrsljajev - še posebej, če se pripetijo v čustveno burnem in zato življenjsko težavnem obdobju - ter kazalo na morebitno pomanjkljivost v izvedenčevi (in kasneje sodni) projekciji toženkine usposobljenosti in primernosti, da se ji dodeli otrok. V obravnavani zadevi očitno ne gre za tovrsten negativni presežek, vsaj izvedenec ga ni prepoznal. Se pa vendarle zastavlja vprašanje, ali ni prav to toženkino preteklo ravnanje (če je sploh resnično) vplivalo na njun odnos s hčerko ter na hčerino sedanjo izjavo, pri kom želi živeti. Zastavlja se tudi vprašanje, kaj je tisto, kar predstavlja in povzroča izrazito čustveno stisko pri L.

9V procesnem gradivu je nadalje zapisnik o razgovoru razpravljajoče sodnice z L. (list. št. 70). Ta zapisnik je pritožbeno sodišče na seji odpečatilo in vanj vpogledalo. Njeno bistvo je sodišče prve stopnje pravilno povzelo na 7. strani sodbe. L. izjava je jasna: želi biti pri očetu, mater ima sicer rada, trdi pa, da ne mara njenega novega partnerja.

10Edini resen argument, ki govori zoper ugoditev zahtevku, je v resnici izvedenčevo stališče, da daje prednost materi, ker naj bi bolje predelala partnerski odnos kot tožnik. Zato naj bi bila komunikacijsko bolje pripravljena za omogočanje izvrševanja stikov z očetom kot obratno. Od tu sodišče prve stopnje črpa spoznavoslovne argumente, s katerimi nato samostojno strokovno oceni spoznavoslovni pomen L. izvajanja na neformalnem razgovoru 17. septembra 2012. Tak pristop po prepričanju pritožbenega sodišča glede na težo psiholoških težav hčerke pravdnih strank presega spoznavoslovno področje sodišča in je v nasprotju z 243. členom ZPP. To velja tem bolj, ker sodišče ni izvedlo sicer predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca pedopsihiatrične stroke.

11Zastavlja se vprašanje, kako bi sodišče presodilo o zahtevku ob enakem procesnem gradivu ter ob hkrati predpostavki, da je L. izjava želje, kje želi živeti ter njeno izrekanje glede toženkinega novega partnerja v resnici samonikla in pristna oziroma vsaj ne plod indoktrinacije s tožnikove strani, marveč posledica čustvene stiske iz razlogov, ki jih navaja sama punčka? Glede na to, da je oče skrben starš in za punčko že dve leti tudi skrbi, je odgovor najbrž na dlani: upoštevalo bi izraženo željo osemletne šolarke (tretji odstavek 105. člena ZZZDR (2)) ter hkrati poskrbelo za ustrezen režim stikov z materjo. Tega režima bi se bil tožnik dolžan držati ter hčerko na stike ustrezno pripravljati (drugi odstavek 106. člena ZZZDR), saj bi v nasprotnem primeru sodišče lahko ravnalo v skladu z določbo šestega odstavka 106. člena ZZZDR.

12Ker je tako, je na dlani tudi to, kako odločilnega pomena je strokovna analiza L. izjave in njenega mnenja nasploh ter kako pomembno bi bilo v zvezi s tem strokovno pretresti vso globino njene (zelo velike) čustvene stiske, ki je po trditvah tožnika in starih staršev z materine strani tako intenzivna, da se pri punčki pojavljajo hudi občutki krivde, ki jih preveva strah pred kaznijo (zapor) in celo samomorilne misli. Izvedenec psihološke stroke je sam povedal, da ta vprašanja presegajo njegovo strokovno področje ter da bi nanje lahko odgovoril izvedenec pedopsihiatrične stroke. Prav tak dokazni predlog je podal tudi tožnik.

13Pritožbeno sodišče na načelni ravni spoštuje pogumno (in v večini primerov tudi ustrezno) stališče, da se v neki točki družinske pravde napravi konec kopičenju procesnega gradiva (vključno s kopičenjem izvedenskih mnenj) - saj je v nasprotnem primeru lahko nesorazmerno ogrožena ustavna pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave), ogrožena pa je tudi otrokova korist.

14A žal je prav ta primer tak, da se je treba glede na vse okoliščine primera (ki nakazujejo že na patološke psihične posledice pri punčki L.) do njenega notranjega stanja, razlogov zanj in njenega mnenja (tretji odstavek 105. člena ZZZDR) spoznavoslovno opredeliti s pomočjo strokovnjaka pedopsihiatrične stroke. Ker sodišče tega ni storilo, marveč se je do otrokovega mnenja opredelilo samo (to pa je osrednji, ključni del dokazne ocene), je ravnalo v nasprotju z 243. členom ZPP ter z napačno zavrnitvijo dokaznega predloga glede postavitve izvedenca pedopsihiatrične stroke storilo procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev vsebinsko (torej brez navedbe zakonske podlage) uveljavlja tudi pritožnik.

15Opisan položaj je pritožbenemu sodišču narekoval, da pritožbi ugodi ter na podlagi procesnega pooblastila iz 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje postavilo izvedenca pedopsihiatrične stroke.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo ter še nekatere poznejše spremembe tako prečiščenega predpisa).

(2) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 15/1976 do Ur.l. RS, št. 84/2012).