VSL sodba I Cp 2269/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je neveljaven vpis imetnika pravice uporabe Dn. št. 1086/1992 na ime tožene stranke. Nadalje je pri nepremičninah parc. št. 261, 262/1, 262/2, 262/3 in 264/2, vl. št. 560 k.o. X. in parc. št. 732, vl. št. 735 k.o. Y. vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje, in sicer takšno, kot je obstajalo pred vpisom imetnika pravice uporabe v korist tožene stranke. Toženi stranki je naložilo v plačilo 3.570,28 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženka in predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Vztraja, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev tožbe, saj zahteva, da se v zemljiški knjigi kot imetnik pravice uporabe zavede Kmetijska zadruga B, ki pa je pravna prednica tožene stranke in ne tožeče (kar je tožeča stranka neuspešno zatrjevala v drugih postopkih). O nasledstvu Kmetijske zadruge B je bilo že pravnomočno odločeno, sprememba v nazivu pa je bila zaznamovana v zemljiški knjigi, za kar je tožeča stranka vedela. Sodišče bi moralo uporabiti zakon, ki je veljal v času, ko je tožena stranka podala predlog za spremembo naziva. Ker je bila tožena stranka naslednica Kmetijske zadruge, ni mogla biti nedobroverna. Sodišče prve stopnje je napačno utemeljilo interes tožeče stranke, saj slednja ne more pridobiti lastninske pravice na spornih nepremičninah, ker za to ne izpolnjuje zakonskih pogojev. Tožena stranka uveljavlja tudi stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka je na pritožbo podala pravočasni odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša pritožbene stroške.

4Naslovno sodišče je o pritožbi tožene stranke že odločilo z odločbo I Cp 1351/2009 z dne 5. 7. 2009, ki pa je bila po vloženi reviziji tožene stranke razveljavljena s sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 882/2009 in vrnjena sodišču druge stopnje v novo odločanje. Po napotku VSRS se je moralo sodišče v ponovljenem postopku opredeliti do pritožbenega očitka, da tožnica na spornih zemljiščih ni pridobila lastninske pravice in zato nima pravnega interesa za to pravdo.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo novi Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1), zaradi česar vložitev izbrisne tožbe ni bila prepozna. Kot je v svoji odločitvi zapisalo VSRS, trenutek vložitve predloga za vknjižbo, kar v pritožbi izpostavlja tožena stranka, ni okoliščina, ki bi vplivala na uporabo zemljiškoknjižnega zakona. Dejstvo je, da novi ZZK-1 ne vsebuje prehodne ureditve za izbrisno tožbo in torej učinkuje tudi za pravna razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo, vendar o njih še ni bilo razsojeno. Ker ZZK-1 izbrisne tožbe v primeru slabovernosti pridobitelja časovno ne omejuje, je obravnavana izbrisna tožba vložena pravočasno.

7Vrhovno sodišče je v svoji odločbi nadalje potrdilo odločitev nižjih sodišč, da sta obe pravdni stranki pravni naslednici Kmetijski zadrugi B (II Ips 882/2009, točka 19, 20). Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih listin pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni edina pravna naslednica Kmetijske zadruge B, ampak je to najmanj še tožeča stranka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi iz odločb Upravnega sodišča RS in VSRS, na katere se sklicuje pritožba, izhaja zgolj to, da je tožena stranka naslednica Kmetijske zadruge B, ne pa tudi, da je njena edina naslednica, ali da tožeča stranka ni njena naslednica. Pritožba je zato v tem delu neutemeljena.

8Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, ki izpodbijajo pravni interes tožeče stranke za vložitev obravnavane izbrisne tožbe. Glede na posestno stanje nepremičnin in listine v spisu (predvsem delitveni sporazum, s katerim so pravni predniki pravdnih strank uredili vsa premoženjskopravna razmerja na način, da nepremičnine ostanejo v posesti in uporabi tožeče stranke, ter listine, ki dokazujejo udeležbo tožnice v gradbenih postopkih za sporne nepremičnine) je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dejanska imetnica pravice uporabe na spornih zemljiščih (kar je potrdilo tudi VSRS).

9Glede na to, da je imela sporne nepremičnine ves čas v dejanski posesti tožeča stranka in jih tožena stranka ni nikoli uporabljala (razen v času sklenitve najemne pogodbe s tožečo stranko), je pravilen tudi zaključek izpodbijane sodbe (in posledično neutemeljena pritožba), da je bila tožena stranka očitno nedobroverna ob vpisu pravice uporabe v zemljiško knjigo.

10Kot je v svoji odločitvi obrazložilo VSRS, pa samo imetništvo dejanske pravice uporabe ni zadosten izkaz pravnega interesa tožeče stranke za vložitev obravnavane tožbe. Za ugotovitev obstoja pravnega interesa je ključnega pomena ugotovitev, ali je tožeča stranka na spornih nepremičninah pridobila lastninsko pravico na podlagi zakona. Tožnica je v postopku zatrjevala, da je kot dejanska imetnica pravice uporabe postala lastnica spornih nepremičnin na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Pritožba tožene stranke pa zatrjuje, da tožeča stranka ne izpolnjuje zakonskih pogojev za pridobitev lastninske pravice, saj priposestvovanje v primerih družbene lastnine ne pride v poštev, tožeča stranka pa tudi ni izkazala pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice.

11Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami najprej opozarja, da pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem ali s sklenitvijo pravnega posla nista edina možna pridobitvena načina. Pritožba spregleda, da se lastninska pravica lahko pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa (39. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ). V obravnavanem primeru pride v poštev pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona, zato je pritožbeno sodišče v skladu z napotilom VSRS ugotavljalo, po katerem zakonu je prišlo do lastninjenja spornih nepremičnin.

12Kljub opozorilu Vrhovnega sodišča RS, da se ZLNDL uporablja izrazito subsidiarno (torej zgolj v primerih, ko lastninjenja premoženja še ni uredil kakšen drug zakon), pritožbeno sodišče ugotavlja, da ZLNDL predstavlja relevantno materialnopravno podlago v konkretnem primeru. Glede na naravo premoženja (gre za nepremičnine) in organizacijsko strukturo pravdnih strank (pri čemer je tožeča stranka podjetje, tožena stranka pa zadruga) in njihove pravne prednice (ki je bila v določenem času tudi organizirana kot zadruga), je pritožbeno sodišče presojalo, ali je do lastninjenja v konkretnem primeru prišlo na podlagi prej sprejetega Zakona o zadrugah (ZZad, Ur. l. RS, št. 13-75/1992), vendar je ugotovilo, da ZZad ni olastninil spornih nepremičnin. V prehodnih določbah je ZZad namreč uredil lastninjenje sredstev oz. premoženja zadrug in delovnih organizacij kooperantov, temeljnih organizacij v zadrugah, katerih sklep o izločitvi ni postal veljaven, sestavljenih zadrug in zadružnih zvez, ki so obstajale ob uveljavitvi ZZad (torej dne 28. 3. 1992). Premoženje, s katerim so zadruge na dan uveljavitve ZZad razpolagale, je postalo last zadrug (prvi odstavek 74. člena ZZad). Iz listin v spisu - sklepov Temeljnega sodišča v Novem Mestu Srg 791/90 in Srg 620/89 (prilogi A7 in A8) izhaja, da sta dne 27. 9. 1990 ob delitvi pravne prednice nastali Kmetijska Zadruga Bb (tožena stranka) ter podjetje A. B., proizvodnja in trgovina (tožeča stranka). Ob uveljavitvi ZZad je bila tako zgolj tožena stranka organizirana kot zadruga. Kot izhaja iz zgornjih ugotovitev, so bile sporne nepremičnine v dejanski posesti tožeče stranke in toženka z njimi ni razpolagala, zato torej na njih tudi ni ni mogla pridobiti lastninske pravice na podlagi ZZad. Na spornih zemljiščih je tako tudi v letu 1992 še vedno obstajala družbena lastnina, njihovo lastninjenje pa je potekalo po l. 1997 sprejetem ZLNDL.

13Po prvem odstavku 3. člena ZLNDL postanejo nepremičnine, ki niso bile predmet lastninjenja po drugih zakonih, lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe. Ker je imela pravico uporabe na spornih zemljiščih vseskozi tožeča stranka, je ob uveljavitvi ZLNDL postala njihova lastnica. Glede na to, da so za sporne nepremičnine v teku tudi denacionalizacijski postopki, pritožbeno sodišče še dodaja, da vknjižba lastninske pravice po ZLNDL nima pravnih posledic za stranke postopkov po Zakonu o denacionalizaciji (8. člen ZLNDL) in torej ne posega v njihove pravice iz denacionalizacijskih postopkov.

14Glede na navedeno ima tožeča stranka pravni interes za vložitev predmetne izbrisne tožbe. Z uveljavitvijo ZLNDL je namreč po zakonu postala lastnica obravnavanih nepremičnin, vpis njene lastninske pravice v zemljiško knjigo pa preprečuje nepravilen vpis tožene stranke v zemljiško knjigi.

15Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku, čeprav delno iz drugačnih materialnopravnih razlogov. Do kršitev določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni prišlo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

16Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega in revizijskega postopka. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka (ker je pri odločitvi o stroških odločilno načelo končnega uspeha, je namreč nepomembno, ali je pravdna stranka uspela s posameznim pravnim dejanjem - revizijo(1)). Enako tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo in odgovora na revizijo, saj pri nastalih stroških ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP. Tožeča stranka s svojimi navedbami namreč ni v ničemer prispevala k razjasnitvi zadeve.

(1) Glej mag. Betetto, N. Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 63-64.