8. člen ZLNDL

ZLNDL določa, da vknjižba lastninske pravice po ZLNDL nima pravnih posledic za stranke v postopku denacionalizacije (8. člen ZLNDL). Že na podlagi te zakonske določbe je sklepati, da ima tako tožnica pravni interes za odločitev oz. pridobitev lastninske pravice na nepremičnini v postopku denacionalizacije.Upravni organ je glede tega napačno uporabil materialno pravo. Lastninska pravica tožnice je bila vpisana po ZLNDL, ki je bil sprejet v času veljavnosti ZTLR. Vknjižba brez pravne podlage ni pomenila pridobitve lastninske pravice in zato po drugem odstavku 45. člena ZTLR ni pomenila prenehanja lastninske pravice tistega lastnika, ki jo je pridobil brez vpisa. Dejstvo je, da imajo tisti, ki so ob uveljavitvi ZLNDL imeli pravico uporabe na nepremičninah zoper tistega, ki je vpisan kot lastnik, čeprav ob uveljavitvi ZNLDL ni imel pravice uporabe, materialno pravno upravičenje za vložitev lastninske tožbe, tožnica vsekako izkazuje pravni interes za izdajo odločbe o denacionalizaciji. Tožnica je uspela dokazati, da ima pravni interes za odločanje o postopku denacionalizacije, ker je pridobila lastninsko pravico na nepremičnini na podlagi procesnega sklepa (ki ji v primeru spor

Razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve v denacionalizacijskem postopku, je nično. Namen pravila je ustavitev prometa s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije, zaradi zavarovanja položaja denacionalizacijskih upravičencev. Sodišče pri odločanju o ničnosti ne upošteva dobre vere in načela zaupanja v zemljiško knjigo.

Predlagatelj je oseba tujega prava, zato ZLNDL za lastninjenje nepremičnin, ki so v uporabi le-teh, ni uporaben. Posebno materialnopravno podlago za lastninjenje nepremičnin, na katerih imajo tuje (hrvaške) osebe pravico uporabe, predstavlja Zakon o ratifikaciji Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjskopravnih razmerij.