UPRS sodba in sklep I U 2046/2011

1. Tožbi se ugodi in se odločba Agencije za pošto in elektronske komunikacije

Republike Slovenije št. 38113-159/2011/7 z dne 28. 10. 2011 odpravi ter zadeva vrne tej agenciji v ponovni postopek.
2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.
3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku
350,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi,
ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila; v preostalem se
stroškovni zahtevek tožeče stranke zavrne.

Tožeča stranka je 28. 11. 2011 vložila tožbo zoper odločbo tožene stranke o spremembi odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc št. 657565 z dne 14. 4. 2008 tako, da se v polju opomba besedilo: "- Satelitski sprejem je v skladu z dokumentom ITU RR AP 30 zaščiten z vrednostmi v smereh sprejema satelita - 138 dB (W/(m2.27 MHz)) in v ostalih smereh - 108 dB (W/(m2.27 MHz))" zamenja z besedilom: "- Satelitski sprejem mora biti zaščiten v skladu z vrednostmi iz dokumenta ITU RR AP 30. Največja dovoljena gostota pretoka moči MMDS je: V smereh sprejema satelitov - 138 dB (W/(m2.27 MHz)). V smereh vsaj 14,45º izven sprejema satelitov - 102,5 dB (W/(m2.27 Mhz))". V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da odločbo z dne 14. 4. 2008 spreminja na podlagi 3., 4. in 5. tč. 1. odstavka 53. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom) po uradni dolžnosti, čeprav je v zvezi s spremembo odločbe prejela tudi predlog. Predlog za spremembo odločbe glede pogojev uporabe radijskih frekvenc je prejela 7. 7. 2011 s strani Združenja kabelskih operaterjev (v nadaljnjem besedilu: vložnik). Agencija je proučila to vlogo, obstoječe pogoje uporabe radijskih frekvenc, predpisane z odločbami o dodelitvi radijskih frekvenc in pogoje, ki jih predpisuje dokument ITU RR AP30 (Mednarodna telekomunikacijska zveza – Pravilnik o radijskih komunikacijah, dodatek 30). Njena pristojnost za izdajo odločbe izhaja iz 118. člena ZEKom. Parametri oddajanja na predmetnih frekvencah se ugotavljajo na podlagi predpisov in uradnih evidenc agencije, zato je odločba na podlagi 2. tč. 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) izdana v skrajšanem postopku.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh razlogov, navedenih v 1. odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da je tožena stranka odločbo z dne 14. 4. 2008 spremenila na podlagi določb 3., 4. in 5. točke 1. odstavka 53. člena ZEKom, ki pa niso dopustna podlaga za spremembo odločbe. Z odločbo z dne 14. 4. 2008 je bilo tožeči stranki naloženo, da zaradi možnosti motenja radiokomunikacijskih storitev s svojim oddajanjem (gostoto pretoka moči) ne sme presegati v odločbi določenih mejnih vrednosti. Čeprav iz izreka odločbe to izrecno ne izhaja, je odločba zapovedovala tožeči stranki, da mejne vrednosti ne smejo biti presežene na državni meji oziroma njenih relevantnih odsekih; taka razlaga odločbe je v skladu s predpisom ITU RR AP 30. Tožena stranka pa si je odločbo razlagala tako, da mejne vrednosti ne smejo biti presežene znotraj meja Republike Slovenije. Izpodbijana odločba pa tožeči stranki zapoveduje, da njeno oddajanje (gostota pretoka moči) ne presega v odločbi določenih mejnih vrednosti znotraj državnih meja Republike Slovenije, torej že neposredno ob samem oddajniku tožeče stranke, kjer vrednosti gostote pretoka moči občutno presegajo v odločbi dovoljene mejne vrednosti. Glede na navedeno izpodbijane odločbe ni mogoče izvršiti, saj ne določa, v kakšni razdalji od oddajnika mejne vrednosti ne smejo biti presežene. Glede na to je izpodbijana odločba nična po 3. točki 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožeča stranka dalje navaja, da je izpodbijana odločba v nasprotju z aktom, na podlagi katerega je izdana, to je ITU RR AP 30 (Mednarodna komunikacijska unija, Pravilnik o radijskih komunikacijah, dodatek 30). S pomočjo razpoložljivih razlagalnih metod aneksa 3 dodatka 30 k Pravilniku o radiokomunikacijah ITU je mogoče ugotoviti, da je za primerjavo vrednosti interferenčnega potenciala prizemeljskega oddajnika (tožeče stranke) in radiodifuzne satelitske storitve (drugega operaterja) ključna državna meja, ne pa prostor znotraj državne meje. Tožeča stranka se ob tem sklicuje na pravno mnenje, 24. in 25. točko. Dalje navaja, da bi drugačna razlaga aneksa 3 pripeljala do absurdnega rezultata, da bi se kot najslabša točka štela točka, ki je neposredno pred oddajnikom ali v njegovi bližini. Če bi tožeča stranka oziroma drugi operaterji MMDS želeli zadostiti temu pogoju, potem obratovanje sistema praktično ne bi bilo več mogoče. V tej zvezi bi se lahko postavilo vprašanje smotrnosti plačil tožeče stranke za uporabo dodeljenih radijskih frekvenc pod takšnimi pogoji in visoki finančni vložki tožeče stranke v infrastrukturo oziroma opremo. Delovanje sistema MMDS pa je v skladu s strategijo razvoja širokopasovnih omrežij RS, sprejeto v letu 2008 ter z namenom ZEKom, določenim v 1. odstavku 2. člena tega zakona. Dalje navaja, da je zanjo izpodbijana odločba sporna tudi zato, ker njeno oddajanje ponekod presega v izpodbijani odločbi določene mejne vrednosti (globoko) znotraj meja RS. Vendar kljub temu v dosedanjem večletnem obratovanju MMDS niso bile nikoli očitane škodljive motnje na sprejemnikih uporabnikov sistema radiodifuznih satelitskih storitev. Ker radiofrekvenčni spekter predstavlja omejen naravni vir, bi se morala tožena stranka pri njegovem upravljanju poleg tehnične učinkovitosti (zatiranje škodljivega motenja) osredotočiti tudi na ekonomsko učinkovitost tega spektra v skladu s 1. odstavkom 2. člena ZEKom. Pomembno je ugotoviti, kaj se sploh šteje za škodljivo motenje radiokomunikacijskih storitev. Največja dovoljena interferenčna gostota pretoka moči, kot jo določa aneks 3, in njeno preseganje, v praksi ne pomeni nujno, da obratovanje pod takšnimi pogoji ne bo mogoče, kajti presežena vrednost ne pomeni, da gre za škodljivo motenje, razumeti jo je potrebno predvsem v smislu določitve tako imenovane a priori varne zone. Tožeča stranka v zvezi s tem predlaga postavitev izvedenca za fiziko oziroma telekomunikacije. Dalje navaja, da pogoji obratovanja, kot jih določi tožena stranka, ne bi smeli biti strožji, kot je potrebno, da se varuje pred škodljivim motenjem. Biti bi morali sorazmerni. Ukrep v izpodbijani odločbi tožene stranke pa je v nasprotju z načelom sorazmernosti, določenim v 3. odstavku 15. člena Ustave RS. Tožeča stranka dalje navaja, da je ukrep tožene stranke v izpodbijani odločbi v nasprotju s 1. odstavkom 6. člena Direktive 2002/20/ES, ki dopušča uporabo samo posameznih pogojev, ki pa morajo biti objektivno utemeljeni glede na omrežje ali storitev, nediskriminacijski, sorazmerni in transparentni. Po 3. odstavku 7. člena Direktive pa države članice, kadar je treba podelitev pravic uporabe radijskih frekvenc omejiti, podelijo take pravice na podlagi izbirnih meril, ki morajo biti objektivna, transparentna, nediskriminacijska in sorazmerna. Ukrep tožene stranke pa ne zagotavlja sorazmernosti, tožeči stranki ni bila dana možnost, da se o ukrepu izjavi, ukrep pa tudi ne vsebuje razlogov za njegovo izdajo, kar je v nasprotju s 1. odstavkom 7. člena Direktive. Po 1. odstavku 53. člena ZEKom se po uradni dolžnosti lahko spremeni odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc, če je to potrebno zaradi učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra v javno korist, če se ni mogoče drugače izogniti škodljivemu motenju ali ni doseženo radiofrekvenčno zaščitno razmerje, če to zahtevajo mednarodno pravni akti, uveljavljeni v Republiki Sloveniji. Pogoj, ki ga določa izpodbijana odločba, pa zgolj omejuje fleksibilnost, ki jo dopušča predpis ITU RR AP 30, zato ne zagotavlja učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra v javno korist, temveč kvečjemu omejuje učinkovitost delovanja sistema MMDS tožeče stranke. Ni izpolnjen tudi kriterij, da se ni mogoče drugače izogniti škodljivemu motenju ali da ni doseženo radiofrekvenčno zaščitno razmerje. Predpis ITU RR AP 30 jasno določa, da je mogoča koordinacija med administracijami sosednjih držav in da upoštevanje teh vrednosti nikakor ni edini način, da bi se lahko izognili škodljivemu motenju. Ni izpolnjen tudi razlog, da se z ukrepom tožene stranke zagotavlja uskladitev z mednarodnopravnimi akti, uveljavljenimi v RS. V takem primeru bi namreč zadostovalo, da bi tožena stranka v izreku odločbe citirala predpis ITU RR AP 30. S tem ko pa je tožena stranka dodala še dodaten pogoj, je dejansko zožila kriterije iz navedenega predpisa. Tak kriterij pa je za reguliranje telekomunikacijskih storitev znotraj meja države nepomemben, saj se tu država svoji suverenosti ni odpovedala. Tožeča stranka še navaja, da je pomanjkljiva tudi obrazložitev izpodbijane odločbe, saj iz nje ne izhaja, zakaj je sprememba upravičena. Odločbe se tako ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP. Ker bi morala tožena stranka najti pravo razmerje med ekonomsko izkoriščenostjo radiofrekvenčnega spektra in zatiranjem škodljivega motenja, bi morala tožeči stranki omogočiti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe. S tem ko je izdala odločbo po skrajšanem postopku, je tako zakrivila tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. V tožbi tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Hkrati s tožbo je tožeča stranka vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. V tej se v celoti sklicuje na navedbe v tožbi. Dodatno navaja, da bi z uveljavitvijo izpodbijane odločbe tožeči stranki nastala težko popravljiva škoda, saj izpodbijana odločba tožeči stranki omejuje oziroma onemogoča delovanje sistema MMDS, posledično pa tudi onemogoča uporabo sistema približno 4.000 njenih uporabnikov. Ker v dosedanjem večletnem obratovanju MMDS niso bile nikoli očitane škodljive motnje na sprejemnikih uporabnikov sistema radiodifuznih satelitskih storitev, sta izpolnjena tudi pogoja za izdajo začasne odredbe, da ne bo prizadeta javna korist oziroma korist prizadetih strank. Tožeča stranka sodišču predlaga, da v skladu z 2. odstavkom 32. člena ZUS-1 izda začasno odredbo, da se pravni učinek izpodbijane odločbe odloži do pravnomočne odločitve sodišča v predmetni zadevi. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka za odločitev o zahtevi za izdajo začasne odredbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe meni, da tožeča stranka v zahtevi ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode, saj svojih trditev v ničemer ne argumentira in tudi ne utemelji z dokazi, pri čemer s stopnjo verjetnosti ne izkaže niti, da bo do zatrjevane škode prišlo zaradi izpodbijane odločbe, niti da se bo z izdajo začasne odredbe ta škoda odvrnila. Škodo, materialno in nematerialno, zatrjuje z navedbami, da bi ji v primeru izvršitve izpodbijane odločbe bilo omejeno oziroma onemogočeno delovanje sistema MMDS, posledično pa tudi onemogočena uporaba tega sistema za približno 4.000 njenih uporabnikov, vendar nobene teh škod podrobno ne opredeli, niti ne navede, zakaj naj bi bila morebitna škoda nenadomestljiva oziroma težko popravljiva; navedbe tožeče stranke so povsem splošne in pavšalne in tudi nimajo opore v ostalih tožbenih trditvah, prav tako pa tudi niso v ničemer obrazložene in izkazane. V skladu z ustaljeno sodno prakso pa morajo biti v primeru zatrjevanja materialne škode poleg višine škode izkazane še druge okoliščine, ki bi kazale na ogroženost poslovanja tožnika (na primer sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 1111/2006 z dne 20. 7. 2006), katerih pa tožeča stranka prav tako ni izkazala. Ne drži namreč navedba tožeče stranke, da ji je z izdajo izpodbijane odločbe omejeno oziroma onemogočeno delovanje sistema MMDS, preko katerega oddaja televizijske programe. MMDS je digitalni distribucijski TV sistem, ki je praviloma alternativa kabelski, IP ali drugi redistribucijski televiziji; pri tem sistemu gre za brezžičen prenos več TV programov od centrale operaterja preko oddajnikov, to je po zraku, do sprejemne antene uporabnika; pri tem se uporablja enaka tehnologija kot pri satelitskih programih. Tožena stranka še navaja, da sprememba odločbe pomeni, da je tožeči stranki dovoljeno oddajanje signala z večjo gostoto pretoka moči njegovega prizemnega sistema kot prej, vendar delovanje tožeče stranke zaradi te spremembe ne bo ogroženo niti onemogočeno, bi pa bil v nasprotnem primeru z nadaljnjih delovanjem tožeče stranke, če ti parametri ne bi bili spremenjeni in usklajeni z določili Pravilnika ITU, moten satelitski signal oziroma sprejem na sprejemnikih uporabnikov sistema radiodifuznih satelitskih storitev. Tožena stranka še navaja, da je treba v primeru, kadar je predmet tožbe v upravnem sporu posamični upravni akt, v katerem se materialna podlaga odločanja opira tudi na evropsko pravo, pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe primerno upoštevati tudi interese EU. Smiselno enako velja navedeno tudi za mednarodnopravne akte, uveljavljene v Republiki Sloveniji. Ti predpisi v okviru področja upravljanja z radiofrekvenčnim spektrom Slovenijo zavezujejo tudi, da zagotovi pravilno distribucijo in delovanje MMDS sistema in zaščiti nemoteno delovanje zemeljskih satelitov, ki z delovanjem drugih posameznih operaterjev in njihovim prizemnim delovanjem preko sistema MMDS ne smejo biti moteni. Tožena stranka dalje dodaja, da je s predmetno spremembo v celoti sledila določilom Pravilnika ITU RR A 30, zato bi bila morebitna izdaja začasne odredbe v nasprotju z javno koristjo. Namen spremembe je bil zagotoviti nemoten sprejem satelitskega signala za njegove uporabnike, zato se uskladitev pogojev za distribucijo oddajanja prizemnega digitalnega signala preko sistema MMDS posledično neposredno izraža tudi v koristih in pravicah teh končnih uporabnikov. Navedeno nedvomno predstavlja cilj, ki je v javno korist in popolnoma v skladu z zakonodajalčevimi nameni, opredeljenimi v 2. členu ZEKom, kot tudi s pristojnostmi in nalogami tožene stranke, da zagotavlja učinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra in prepreči škodljivo motenje, pri čemer mora ustrezno upoštevati tudi zahteve mednarodnopravnih aktov, uveljavljenih v Republiki Sloveniji. Tožena stranka sodišču predlaga, da zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe zavrne, skupaj s stroškovnim zahtevkom.

K tč. 1 izreka:

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da je v zadevi postopalo po 1. odstavku 37. člena ZUS-1, ki določa, da če ima akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, sme sodišče akt s sodbo odpraviti, ne da bi poslalo tožbo v odgovor.

Izpodbijana odločba pa po presoji sodišča take bistvene pomanjkljivosti ima. Odločba namreč nima (že) dejanskega stanja, čeprav bi ga po predpisih o postopku, ki veljajo za izdajo odločbe, morala imeti.

Po 1. odstavku 118. člena ZEKom agencija vodi postopek ter izdaja odločbe in druge posamične akte po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni drugače določeno. Da bi toženi stranki, kadar po uradni dolžnosti spremeni odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc, ne bilo potrebno postopati po določbah ZUP, iz 53. člena ZEKom ne izhaja. Iz 1. odstavka 36. člena ZEKom pa izhaja, da agencija izda odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Tudi glede na zadnje navedeno določbo je tako treba razlagati, da tudi postopek za spremembo odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc agencija vodi po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Sicer pa se tožena stranka v izpodbijani odločbi na 1. odstavek 118. člena ZEKom in tudi na določbe (144. člena) Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) sklicuje.

Če pa je tako, to pomeni, da je postopek za izdajo izpodbijane odločbe po določbah ZUP tožena stranka morala voditi. To pa tudi pomeni, da je bila dolžna spoštovati 214. člen ZUP, ki določa vsebino, ki jo mora obsegati obrazložitev odločbe (ob tem ko ne gre za primer iz 4. odstavka, ko je dopustna skrajšana obrazložitev). Obrazložitev odločbe pa glede na navedeno določbo mora obsegati (med drugim) ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto (3. tč. 1. odstavka) ter razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. tč. 1. odstavka). Izpodbijana odločba ugotovljenega dejanskega stanja ne navaja. Tožena stranka navaja zgolj, da je proučila predlog vložnika za spremembo odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc in obstoječe pogoje uporabe radijskih frekvenc, predpisane z odločbami o dodelitvi radijskih frekvenc (ne da bi navedla, katera dejstva je ugotovila ter jih kot pravno relevantna upoštevala) ter da je parametre oddajanja na predmetnih frekvencah ugotovila na podlagi predpisov in uradnih evidenc, ki jih vodi (ne da bi navedla, katere uradne podatke, ki jih ima, je upoštevala). Tudi razlogov, ki narekujejo takšno odločbo, tožena stranka ni navedla, saj se v odločbi zgolj sklicuje na pogoje, ki jih predpisuje dokument ITU RR AP30 (ne da bi navedla, kateri so ti in kako so na njeno odločitev vplivali), in na 3., 4. in 5. tč. 1. odstavka 53. člena ZEKom (ne da bi navedla razloge, s katerimi bi utemeljila, da je te določbe uporabila, in iz katerih bi izhajalo, da narekujejo odločitev, kot izhaja iz izreka odločbe). Uporaba določb 3., 4. in 5. tč. 1. odstavka 53. člena ZEKom (po katerih agencija odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc lahko spremeni, če: (3) je to potrebno zaradi učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra v javno korist, (4) se ni mogoče drugače izogniti škodljivemu motenju ali ni doseženo radiofrekvenčno zaščitno razmerje, (5) to zahtevajo mednarodnopravni akti, uveljavljeni v Republiki Sloveniji), za katere tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je na njihovi podlagi po uradni dolžnosti spremenila obstoječo odločbo z dne 14. 4. 2008, pa terja najprej opredelitev abstraktnega zakonskega dejanskega stanu (kot izhaja iz navedenih določb), glede na to oblikovanje konkretnega dejanskega stanu, in nato ugotovitev, da konkretni dejanski stan ustreza abstraktnemu ter narekuje sprejeto odločitev o spremembi odločbe. Da je na podlagi citiranih določb ZEKom, na katere kot materialno podlago opira svojo odločitev, tožena stranka mogla sprejeti odločitev o spremembi odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, je (bi) torej morala ugotoviti relevantno dejansko stanje v zadevi, in bi ga v obrazložitvi odločbe morala tudi argumentirano navesti in prav tako razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo spremembo odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, in to prav tako, kot izhaja iz izreka odločbe – to še toliko bolj, ker iz uporabljenih določb 53. člena ZEKom izhaja, da predstavljajo pravno manj vezano podlago za odločanje (iz njih eksplicitno ne izhaja, v čem in kako agencija odločbo sme spremeniti).

Zaradi opisanih bistvenih pomanjkljivosti izpodbijane odločbe ni mogoča presoja njene zakonitosti. Pomanjkljivost odločbe, zaradi katere ni mogoč preizkus njene materialne zakonitosti, pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka (7. tč. 2. odstavka 237. člena ZUP), kot utemeljeno zatrjuje tudi tožeča stranka, in je po ZUS-1 razlog za odpravo odločbe. Zaradi navedenih pomanjkljivosti izpodbijane odločbe namreč sodišče ne more presoditi tožbenih navedb, podanih v smeri, da je odločba materialno nezakonita.

Sodišče je tako tožbi ugodilo na podlagi 3. tč. 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi 3. ter v smislu 4. odstavka tega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Pri tem še dodaja, da odločba, ki se opira na materialne določbe, ki predstavljajo pravno manj vezano podlago za odločanje, ne more biti izdana v skrajšanem postopku.

Sodišče dodaja, da je toženi stranki sicer tožbo že poslalo v odgovor (ni pa ga še prejelo, niti ni iztekel rok zanj in tudi ne za predložitev upravnih spisov v zadevi). Vendar ta okoliščina ni razlog, da bi izpodbijane odločbe ne moglo odpraviti ob postopanju po 1. odstavku 37. člena ZUS-1. Ob ugotovljenih bistvenih pomanjkljivostih izpodbijanega upravnega akta, zaradi katerih ni mogoče presoditi, ali je (materialno) zakonit ali ne, je namreč s citirano določbo sodišču dopuščen odstop od načela kontradiktornosti. Poleg tega pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega akta ni mogoče odpraviti z odgovorom na tožbo (tako tudi Vrhovno sodišče, sodna odločba I Up 111/2011 z dne 9. 3. 2011). Le če odločba (ki posega v tožnikove pravice) vsebuje navedbo konkretne dejanske in pravne podlage za odločitev, je namreč zagotovljena ustavna pravica do učinkovitega sodnega varstva.

K tč. 2 izreka:

Po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Iz citiranih določb 32. člena ZUS-1 izhaja, da je vložena tožba procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe. Ker je s sodbo v predmetni zadevi odločanje o tožbi izčrpano, procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe ni več podana. Zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

K tč. 3 izreka:

Sodišče je tožniku priznalo povrnitev stroškov postopka na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1, v višini v skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007). Tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka za izdajo začasne odredbe pa je zavrnilo, saj za priznanje povrnitve takih stroškov v ZUS-1 ni podlage.