VSRS Sodba I Ips 1839/2013-479

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 850,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega V. P. pod točko 1. izreka sodbe, spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), posilstva po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 170. člena KZ-1, spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1, zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1, posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 in omogočanja uživanja prepovedanih drog po prvem odstavku 187. člena KZ-1. Za navedena kazniva dejanja so mu bile določene kazni eno leto in pet mesecev zapora za prvo, eno leto in šest mesecev zapora za drugo, šest mesecev za tretje, eno leto in tri mesece za četrto, eno leto za peto in en mesec za šesto kaznivo dejanje. Na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 je bila nato izrečena enotna kazen pet let in šest mesecev zapora. V izrečeno kazen zapora je bilo odločeno, da se všteje čas, ki ga je obsojenec prebil v priporu. Na podlagi drugega odstavka 74. člena KZ-1 je bila obsojencu vzeta premoženjska korist, pridobljena s kaznivima dejanjema zlorabe prostitucije, v višini 2.000,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 so bili obsojencu odvzeti zaseženi mobilni telefoni. Na podlagi drugega odstavka Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati oškodovanki K. L. 14.000,00 EUR, za razliko uveljavljenega premoženjskopravnega zahtevka v višini 28.000,00 EUR pa je bila oškodovanka napotena na pravdo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je bilo odločeno, da se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP; po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je bilo odločeno, da bremeni nagrada obsojenčevega zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, proračun. Pod točko II. izreka sodbe je sodišče prve stopnje na podlagi 1. točke 358. člena ZKP obsojenca oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1. V tem delu je bilo odločeno, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, obremenjujejo proračun.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje so vložili pritožbe obsojenec, zagovornik obsojenega in okrožna državna tožilka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbama obsojenca in njegovega zagovornika deloma ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o premoženjskopravnemu zahtevku, tako da je bila oškodovana K. L. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napotena na pravdo. V ostalem sta bili pritožbi navedenih, kot tudi v celoti pritožba okrožne državne tožilke, zavrnjene kot neutemeljene ter v nespremenjenih delih potrjena sodba sodišča prve stopnje. Odločeno je bilo, da se obsojenec oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, nagrada obsojencu postavljenega zagovornika po uradni dolžnosti pa bremeni proračun.

3Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in v njej uvodoma uveljavljal bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlagal je, da se zahtevi ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

4Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki je navedla, da so navedbe zagovornika neutemeljene in da ima izpodbijana sodba vse potrebne sestavine.

5Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, da se o njem opredelita. Obsojenec se je na ta odgovor odzval z obširno pisno izjavo, v kateri podrobno pojasnjuje in dodatno utemeljuje svoj zagovor in izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 424. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zato tudi ni mogoče upoštevati tistih navedb, ki jih v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke navaja obsojenec in ki ne pomenijo opredelitve glede same vsebine odgovora, temveč ponavljajo obrambne navedbe obsojenca, ki jih je podal že med kazenskim postopkom in s katerimi širi razloge, ki so uveljavljani v zahtevi za varstvo zakonitosti.

7Zagovornik obsojenega v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sodba nima navedenih odločilnih dejstev glede obsojenčeve impotence, zaradi česar naj ne bi bil sposoben izvršiti dveh očitanih mu kaznivih dejanj posilstva in kaznivega dejanja spolnega nasilja. V tej zvezi je obramba predlagala postavitev izvedenca urologa, ki bi te navedbe lahko potrdil ali jih ovrgel, vendar je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo in se „samo postavilo v vlogo izvedenca“. Na ta način je bila kršena obsojenčeva pravica do izvajanja dokazov, ki so mu v korist in posledično še načelo iskanja materialne resnice po drugem odstavku 17. člena ZKP. Vložnikove navedbe so v tem delu neutemeljene, saj so iz obrazložitve sodišča prve stopnje, posebej pa še iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, jasno razvidni razlogi, zakaj je sodišče ocenilo, da izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca urologa ni potrebna. Že iz obrazložitve prvostopenjske sodbe (točka 18) izhaja ugotovitev, da je imel obsojenec določene težave z erekcijo, vendar ga to ni oviralo v taki meri, da očitanih dejanj ne bi mogel storiti. Upravičeno je bilo v tej zvezi opozorjeno že na njegovo lastno navedbo, da je imel z oškodovano K. L. krajši nekajminutni prostovoljni odnos (točka 17 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, točka 13 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje) ter da si je pri teh težavah pomagal tudi z uživanjem viagre. Predvsem pa je sodišče oprlo svojo dokazno oceno na prepričljivi izpovedbi obeh oškodovank, ki jima je sodišče utemeljeno verjelo in to ustrezno obrazložilo; oškodovana L. je tudi pojasnila, da je imel obsojeni težave z erekcijo, tako da do ejakulacije nikoli ni prišlo (povzeto v točki 16 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), kar pa je bilo še posebej pri kaznivem dejanju spolnega nasilja povsem irelevantna okoliščina. Glede na ugotovljena dejstva v zvezi s storitvijo obsojencu očitanih kaznivih dejanj posilstev in spolnega nasilja, je bilo tudi po oceni Vrhovnega sodišča pravilno odločeno, ko se je navedeni dokazni predlog obrambe zavrnil kot odvečen.

8V zahtevi je izraženo stališče da je bila storjena kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, tako da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, saj naj bi obsojenec prisilil oškodovanko k spolnemu občevanju oziroma k oralni zadovoljitvi z „grožnjami, da bo na CSD prijavil s čim se ukvarja, zaradi česar ji bo CSD odvzel otroke“, kar naj ne bi držalo, saj naj bi bil oškodovanki takrat otrok že odvzet in bil dan v vzgojo in varstvo očetu. Ta navedba vložnika zahteve je prav tako neutemeljena, ker tega nasprotja med obrazložitvijo in izrekom izpodbijane sodbe dejansko ni. V obrazložitvi se namreč navajajo razlogi prav za to dejstveno navedbo v opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe (točka 16 obrazložitve). Kolikor pa se v zahtevi nadalje oporeka zavrnitvi dokaznega predloga obrambe za opravo poizvedb na Centru za socialno delo glede okoliščine odvzema otroka, je sodišče v tem delu utemeljeno zavrnilo ta dokazni predlog, saj ni imelo razlogov, da ne bi verjelo jasni izjavi oškodovane K. L., ko je pojasnila, da ji otroci niso bili odvzeti, temveč so živeli pri očetu, skladno z njunim dogovorom (list. številka 849). Ob tem je dodati, da je iz opisa kaznivega dejanja v točki I/2a) izreka sodbe sodišča prve stopnje razvidno, da je omemba „socialne službe“ v sklopu še drugih (policije, oškodovankinih staršev in njenih otrok), katerim naj bi obsojenec povedal o oškodovankinem nudenju spolnih storitev in zato ta navedba niti ni mogla biti odločilna pri presoji dejansko izrečene grožnje obsojenca in njenega vpliva na oškodovankino „privolitev“ v spolne odnose z njim.

9Zahteva za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika nadalje oporeka odločitvi sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, da bi presodil stanje prištevnosti obsojenca v času izvršitve očitanih mu kaznivih dejanj. Po oceni vložnika zahteve sodišče ni ustrezno obrazložilo zakaj temu dokaznemu predlogu ni ugodilo. Vendar se tudi v tem delu ni mogoče strinjati z vložnikom zahteve, saj je sodišče prve stopnje povsem določno obrazložilo zavrnitev tega dokaznega predloga (točka 5 obrazložitve); to odločitev je vsebinsko preverilo v pritožbenem postopku tudi sodišče druge stopnje (točka 15 obrazložitve sodbe) in odločitvi pritrdilo, tako da ima izpodbijana sodba tudi v tem delu navedene razloge in se zato vložnika zahteve napotuje nanje.

10Glede na navedeno, ko Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, je bila na podlagi 425. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjena kot neutemeljena.

11Na podlagi 98.a člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 850,00 EUR.