VSL sodba II Cp 2475/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji toženka plača odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 83.458,00 EUR s pp (točka I/1 izreka sodbe). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala odškodnino zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 14.500,00 EUR s pp in odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi kršitev osebnostne pravice do obveščenosti v znesku 5.500,00 EUR s pp (točka I/2 izreka sodbe). Hkrati je odločilo, da je tožnica dolžna plačati toženki stroške postopka v višini 1.045,46 EUR s pp ter stranskemu intervenientu stroške postopka v višini 835,18 EUR s pp (II. in III. točka izreka sodbe).

2Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnica je uveljavljala odškodnino na podlagi teoretskega koncepta katastrofalne škode, ta pa zajema vse tiste škodne oblike, ki jih zaradi velikosti nastanka škode in njihovega prehajanja iz ene v drugo obliko ni mogoče enostavno ločevati. Znotraj omenjenega teoretskega koncepta katastrofalne škode je torej tožnica, poleg duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, uveljavljala tudi telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, strah ter duševne bolečine zaradi posega v njene osebnostne pravice ob kršitvi pojasnilne dolžnosti. Glede ugovora zastaranja pritožnica pojasnjuje, da ni postavila novega tožbenega zahtevka in tožbe ni spremenila. Prvo sodišče je s tem, ko je njeno pripravljalno vlogo z dne 18. 2. 2009 štelo za spremembo tožbe, zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica je namreč le ponudila drugo pravno kvalifikacijo, ko je iz pravnega standarda katastrofalne škode izluščila nekaj njenih posameznih oblik. Ugotavljanje odškodnine za nepremoženjsko škodo je predvsem pravno vprašanje. Sodišče pa lahko na podlagi konkretiziranih dejanskih trditev tožnice samo loči posamezne oblike nepremoženjske škode in določi pravično odškodnino za vsako obliko nepremoženjske škode. Pritožba nadalje meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njen ponovni predlog za izločitev izvedencev P. M. in V. Š. Izvedenca pri tožnici nista opravila kliničnega, sploh pa ne nevrofiziološkega pregleda, ki bi pokazal celoten obseg posledic po navedeni operaciji. Predvsem pa izvedenca nista znala pojasniti oziroma konkretizirati procentualne ocene zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice. Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovorov in argumentov tožnice, da je bilo izvedeniško mnenje izdelano na podlagi odsotnosti vročitve celotne medicinske dokumentacije, ki je dosegljiva v KC Ljubljana. Odločitev sodišča tako temelji na spreminjajočih, dopolnjujočih in pogosto nasprotujočih se izjavah obeh izvedencev, za katere se zdi, da želita le braniti svoje stališče iz prvega izvedenskega mnenja. Do ugovorov tožnice in do njenih opozoril glede razhajanja v navedenem izvedenskem mnenju, kakor tudi glede nasprotujočih si izjav glede na zapisano v izvedenskem mnenju in pri zaslišanju izvedencev, se sodišče ni opredelilo. Tožnica je v konkretnem primeru dokazala protipravnost ravnanja tožene stranke. Operacija je bila opravljena prepozno, zato torej v nasprotju s pravili medicinske stroke, ki v primerih, kot je tožničin, zahtevajo takojšnjo operacijo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tožnica v tožbi navaja, da ji je zaradi prepozno opravljene operacije zaradi hernije discusa, kjer so ji naredili hemilaminektomijo od LIV – SI levo, odstranili nekaj večjih sekvestrov izpod korena L5 in S1 ter centralno pod ligamentom, nastala škoda. Ne more se več ukvarjati z nobeno rekreacijo, naredi lahko le nekaj korakov, potem pa jo začneta boleti križ in noga, ne more hoditi po stopnicah in je nesposobna za vsakršno delo. Ves čas mora nositi steznik, ki preprečuje bolečine. Vse bolezni, zaradi katerih sedaj boleha tožnica in sicer gastrointestinalna alergija, sekundarna eksokrina insuficienca pankreasa, kronično vnetje tankega črevesja, plevritis in perikarditis, so nastale po opravljenem posegu.

5Tožnica torej zatrjuje, da ji je zaradi protipravnega ravnanja zdravnikov tožene stranke (zaradi prepozno opravljenega operativnega posega) na njenem zdravju nastala škoda. Pravna podlaga presoje tožbenega zahtevka je v 154. in 170. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami), ki se v skladu s 1060. členom Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, uporablja za rešitev obravnavane zadeve.

6Sodišče prve stopnje je v zadostnem obsegu in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in se opredelilo do vseh bistvenih navedb tožnice. Razlogi sodbe so jasni in si niso med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobeno od v pritožbi zatrjevanih kršitev ter je o tožbenem zahtevku materialnopravno pravilno odločilo. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omajajo in so tudi sicer neprepričljivi ter nimajo materialnopravne podlage v zbranem spisovnem gradivu. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

7Pritožbeno sodišče je v svoji razveljavitveni odločbi opr. št. II Cp 2686/2011 z dne 21. 9. 2011 že pojasnilo, da je odločitev prvega sodišča, ko je uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega, štelo za spremembo tožbe, pravilna. Pooblaščenec tožnice je na naroku z dne 17. 1. 2011 jasno navedel, da zahtevek za telesne bolečine v višini 14.500,00 EUR ter zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostne pravice do obveščenosti v višini 5.500,00 EUR uveljavlja poleg že obstoječega zahtevka v višini 20.000.000,00 SIT.

8Prav tako se je višje sodišče že opredelilo do pritožbene navedbe, da bi moralo prvo sodišče uveljavljano tožničino odškodnino obravnavati na podlagi teoretskega koncepta katastrofalne škode ( razveljavitvena odločba opr. št. II Cp 1560/2010 z dne 2. 6. 2010). V konkretnem primeru pri tožnici ne gre za tako hudo invalidnost, ko bi telesne bolečine ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti lahko predstavljale kvalitativno celoto, ki prerašča možnost izoliranja posameznih oblik škod in njihovo ločeno ocenjevanje.

9Tožnica je za obseg škode vedela že 1. 12. 1996, in ker je šele z vlogo z dne 18. 2. 2009 uveljavljala odškodninski zahtevek iz naslova telesnih bolečin ter duševnih bolečin zaradi kršitve pravice do obveščenosti, je pravilna odločitev prvega sodišča, da je odškodninski zahtevek iz naslova telesnih bolečin ter duševnih bolečin zaradi kršitve pravice do obveščenosti, na podlagi 376. člena ZOR, zastaral.

10Pritožba tudi zmotno meni, da bi moralo prvo sodišče na podlagi konkretiziranih dejanskih trditev tožnice samo ločiti posamezne oblike nepremoženjske škode in (v okviru celotnega uveljavljanega tožbenega zahtevka) določiti pravično odškodnino za vsako obliko nepremoženjske škode. Predmet odločanja je utemeljenost tožbenega zahtevka, ki ga postavi tožeča stranka. V konkretnem primeru je tožnica postavila določen zahtevek in sicer je uveljavljala odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 20.000.000,00 SIT (glej list. št. 3) in prvo sodišče je o tako postavljenem zahtevku tudi odločalo. Sodišče ne sme namesto povsem določnega zahtevka za eno obliko nepremoženjske škode priznati odškodnine za drugo obliko nepremoženjske škode, za katero stranka odškodnine izrecno ne uveljavlja (glej odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 55/2001).

11Za odgovornost tožene stranke morajo sočasno biti izpolnjene naslednje predpostavke: protipravno ravnanje; vzročna zveza med kršitvijo in nastalo škodo; škoda kot negativna posledica kršitve; in krivda. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnica, niti ob uporabi merila mejnega praga zadostne verjetnosti, ni uspela izkazati vzročne zveze med zatrjevano prepozno opravljeno operacijo in vtoževano škodo. Ugotavljanje vzročne zveze je v primerih škod pri zdravljenju zapleteno strokovno vprašanje. Ker sodišče ne razpolaga s potrebnim medicinskim znanjem, je neizogibno dokazno sredstvo za razjasnitev pravno relevantnih dejstev, ne samo v zvezi s strokovno napako, ampak tudi glede vzročne zveze med kršitvijo in nastalo škodo, postavitev izvedenca kot posebnega pomočnika sodišča. Sodišče prve stopnje se je glede tega vprašanja zato pravilno oprlo na izvedeniško mnenje. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja Medicinske fakultete, Univerze v Zagrebu, ki je za izvedenca v zadevi določila P. M., specialista nevrokirurga, in V. Š., specialistko nevrologinjo, tožnica boluje zaradi degenerativne bolezni ledvenega predela hrbtenice z nevrokirurško komplikacijo (stranskohrbtni izstop LIV - LV levo), ki je bila operacijsko zdravljena v letu 1996. Mnenje pojasnjuje, da je degenerativna bolezen medvretenčne ploščice ledvenega predela hrbtenice najpogostejši vzrok bolečin znakov ledvenega predela hrbtenice: bolečine križa (lumbalgija) in izžarevajoče bolečine v nogah (ishialgija). Z nevrokirurškega stališča je možno razlikovati osteohondroze, kjer se spremenijo struktura in lastnosti medvretenčne ploščice, toda brez razmaknitve tkiva ploščice v kanal hrbtenice, ter poškodbe medvretenčne ploščice, pri katerih večja ali manjša količina tkiva pride v kanal hrbtenice in pritiska strukture, ki se nahajajo v ledvenem predelu hrbtenice. Glede na količino tkiva ločimo majhne izbokline (protruzija), večje izbokline (prolaps) in velike količine tkiva ploščice v kanalu hrbtenice (ekstruzija). Tožnica je imela ob sprejemu na nevrološko kliniko v L. na dan 26. 11. 1996 klinično sliko levostranske lumboishialgije, povzročene z dorzolat. prolapso medvretenčne ploščice LIV – LV, kar je potrdila kasneje opravljena L – S radikulografija. Tožnica je imela bolezen medvretenčne ploščice tipa prolapsa, ki se je odražala kot levostranska razbolelost bedrnega živca in lažjo otrplostjo korenine L 5. Takšna bolezen medvretenčne ploščice najpogosteje zahteva operacijsko kirurško zdravljenje, vendar ni potrebno hitro zdravljenje. Sodišče je oba izvedenca še dodatno zaslišalo na naroku dne 25. 10. 2010 in na naroku dne 4.12.2012, kjer sta izvedenca dodatno pojasnila, da je tožnica bolehala za prolapso medhrbteničnega ledvenega diska in da je njeno zdravstveno stanje posledica degenerativne bolezni ledvene hrbtenice in ni posledica operacijskega zdravljenja. V primeru poškodbe, kot jo je imela tožnica, po mnenju izvedencev potek časa ne vpliva na uspeh operacije. Pri večini bolnikov, ko se pri operaciji očisti kanal hrbtenjače, se bolečine po operaciji zmanjšajo, sama operacija pa dolgoročno hrbtenjače ne ozdravi, temveč rešuje samo del problema, odpravi le kirurško komplikacijo degenerativne spremembe hrbtenjače. Da pri tožeči stranki ni šlo za ekstruzijo, temveč za prolaps diska LIV – LV, izhaja tudi iz obvestila zdravnika z dne 31. 12. 1996 - odpustno pismo (priloga A 6), kjer je navedeno, da je pri tožnici šlo za odstranitev hernije disci LIV – LV.

12Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da poznavanje izvedencev na strokovni ravni in občasno sodelovanje na poklicnem področju ni izločitveni oziroma odklonitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP.

13Ponovitev dokazovanja s postavitvijo novega izvedenca ustrezne stroke je v ZPP predvideno le, kadar sodišče oceni, da je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami in se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev (drugi odstavek 254. člena ZPP), ali da so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se je po dopolnitvi in zaslišanju izvedencev prepričalo, da je izvedensko mnenje prepričljivo ter strokovno in je zato predlog za postavitev novega izvedenskega organa utemeljeno zavrnilo. Glede pritožbene navedbe, da izvedenca nista razpolagala z vso medicinsko dokumentacijo, dosegljivo na KC Ljubljana, je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, da si je izvedenski organ na podlagi obstoječe zdravstvene dokumentacije lahko ustvaril mnenje, saj ni terjal dodatne dokumentacije (drugi odstavek 252. člena ZPP).

14Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožnica izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora v skladu s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 165. člena ZPP sama kriti stroške pritožbenega postopka.