VDSS sklep Pdp 217/2014

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sklepa se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijanim sklepom z dne 10. 12. 2013 je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo (točka I izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

S sklepom z dne 24. 12. 2013 je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 372,50 EUR v roku 8 dni po prejemu tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper takšna sklepa se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pristransko, ko je opravilo prvi in drugi narok za glavno obravnavo, na njem izvajalo dokaze in sprejemalo dokazne sklepe, nato pa ob sklicevanju na odločitev pritožbenega sodišča v sodbi Pdp 163/2013 z dne 17. 5. 2013 tožnico pozvalo, da naj pojasni pravni interes za vodenje postopka v tem sporu. V kolikor bi sodišče prve stopnje ravnalo zakonito in nepristransko, bi tožbo zavrglo takoj po prejemu tožničine vloge z dne 5. 11. 2013, vendar pa sodišče ni ravnalo tako, temveč je strankam poslalo kopijo sodbe v zadevi Pdp 532/2013 z dne 5. 9. 2013. Takšno ravnanje je bilo tako nenavadno, neobičajno in nelogično, saj je tožnica na sodišče prve stopnje naslovila zaprosilo z dne 21. 11. 2013. Na navedeno zaprosilo pa sodišče prve stopnje ni moglo, znalo in očitno tudi ni hotelo odgovoriti, zato je sodišče prve stopnje obravnavo, predvideno za 20. 12. 2013 preklicalo in izdalo izpodbijani sklep o zavrženju tožbe, pri čemer sklep nosi datum 10. 12. 2013, obvestilo o preklicu obravnave pa datum 16. 12. 2013, oboje pa je tožnica prejela 17. 12. 2013. Iz kronologije je očitno, da je sodišče prve stopnje vse do prejema tožničinega zaprosila z dne 21. 12. 2013 zadevo obravnavalo vsebinsko. V kolikor bi sodišče prve stopnje ravnalo korektno in zakonito, bi moralo odgovoriti na zaprosilo tožnice. Sodišče prve stopnje navaja, da tožena stranka tožnice za leto 2008 sploh ni bila dolžna oceniti, saj je bila tožnica v tem letu zaradi bolezni odsotna več kot 6 mesecev. Že ta navedba kaže na to, da je tožnica imela pravni interes za izpodbijanje ocene tožene stranke z dne 20. 2. 2009 in sklepa tožene stranke z dne 16. 4. 2009. Sodišče prve stopnje bi moralo ugoditi tožničinemu zahtevku že zaradi tega, ker je bila tožnica deležna očitno nepotrebnega in nezakonitega ocenjevalnega postopka. Neobrazloženo je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica tudi v primeru uspeha z zahtevkom, ne bi mogla doseči boljše ocene. V 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje zmotno interpretira tožničine navedbe iz vloge z dne 5. 11. 2013, v kateri je še dodatno utemeljevala svoj pravni interes. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje o nepotrebnosti tega spora zaradi tega, ker tožnica ni več zaposlena pri toženi stranki. Napredovanje ni vezano na posamezni organ, ampak velja za vse javne uslužbence, ne glede na to, kje v javnem sektorju so zaposleni. Kljub temu, da je tožnica trenutno brez zaposlitve, je realno pričakovati, da se bo ponovno zaposlila, pri čemer ima še največ možnosti za zaposlitev v javnem sektorju. Sporna ocena močno kvari njeno povprečje in zmanjšuje možnosti za napredovanje in jo je tudi zaradi tega potrebno odpraviti. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, vendar pred drugim senatom.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijana sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnica sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni odgovorilo na zaprosilo tožnice z dne 21. 11. 2013 ni podana nobena kršitev določb pravdnega postopka, prav tako pa to ne izkazuje zatrjevane pristranosti predsednice senata prvostopenjskega sodišča. Za pisni poziv toženi stranki, da pojasni, na podlagi katerih kriterijev oziroma pravilnika je A.A. delovno uspešnost tožnice v obdobju od decembra 2007 do maja 2008 ocenila z 11 točkami, je sodišče prve stopnje imelo podlago v določbi prvega odstavka 286. a člena ZPP. Ta določa, da sodišče lahko strankam med ali pred glavno obravnavo naloži, da v roku, ki ga določi, odgovorijo na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, in podajo svoja pravna naziranja. V določbah ZPP pa, tudi ob upoštevanju načela odprtega sojenja, ni nobene podlage za to, da je sodišče strankama samoiniciativno hkrati poslalo tudi sodbo pritožbenega sodišča Pdp 532/2013 z dne 5. 9. 2013, ki se nanaša na povsem druge stranke in tudi drugačen tožbeni zahtevek. Vendar pa predsednici senata zaradi opisanega ravnanja ni možno očitati pristranskosti. Še toliko bolj pa je neutemeljen očitek pristranskosti, ker sodišče prve stopnje tožbe ni zavrglo že po prejemu tožničine vloge z dne 5. 11. 2013. Nenazadnje je sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa utemeljeno lahko imelo določene pomisleke, saj se v zvezi s pravnim interesom pri oblikovalnih tožbah odpirajo številna vprašanja. Končno je to razvidno tudi iz dejstva, da pritožbeno sodišče s tem sklepom razveljavlja odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa.

Pritožba utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da tožnica nima pravnega interesa za tožbo v tej zadevi. Tožba z zahtevkom za odpravo ocene delovne uspešnosti tožnice za leto 2008 in za odpravo sklepa tožene stranke z dne 14. 4. 2009, je oblikovalna tožba. Pravni interes je kot procesna predpostavka v drugem odstavku 181. člena ZPP izrecno predpisan le za ugotovitveno tožbo, vendar pa to ne pomeni, da pravni interes ni potreben tudi za oblikovalno oziroma dajatveno tožbo. Pravovarstvena potreba mora biti podana tudi pri oblikovalni in dajatveni tožbi, razlika je le v tem, da se pravni interes za navedeni tožbi domneva. Pravni interes za oblikovalno tožbo izhaja že iz dejstva, da se preoblikovanje (v konkretnem primeru ocene delovne uspešnosti) lahko doseže le s tožbo. Že zgolj s tem, da je tožba dovoljena (dopustna oziroma predvidena) je izkazan pravni interes tožnice za vložitev oblikovalne tožbe.

Po mnenju sodišča prve stopnje pravni interes tožnice za vložitev tožbe ni podan, ker tožnica celo v primeru, če bi sodišče ugodilo njenemu zahtevku, odpravilo izpodbijana akta ter toženi stranki naložilo, da ponovno oceni tožničino delovno uspešnost za leto 2008, tožnica ne bi mogla doseči boljše ocene, kot pa jo je dobila z izpodbijanima aktoma. Sodišče prve stopnje je pri tem pomešalo pravno korist, kot procesno predpostavko za vložitev tožbe in dejansko korist, ki bi se kazala v tem, da bi tožnica prejela višjo oceno delovne uspešnosti. Gre za dve različni stvari, ki ju ne kaže enačiti. Teza sodišča prve stopnje je, da tožena stranka tožnice za leto 2008 sploh ni bila dolžna oceniti (dejansko, da je sploh ne bi smelo oceniti), saj je bila tožnica pretežni del spornega obdobja odsotna z dela, pri čemer ni šlo za tiste odsotnosti, ki ne vplivajo na dolžnost, da se javnega uslužbenca oceni. Navedeno pomeni, da bi po stališču sodišča prve stopnje tožnica ob pravilni uporabi predpisov za leto 2008 ostala neocenjena, kar pa nikakor ni isto, kot če bi še naprej ostal v veljavi izpodbijani sklep, da se tožnici za leto 2008 določi ocena delovne uspešnost „dobro“. Pritožba utemeljeno opozarja, da že zgolj ta okoliščina kaže na obstoj pravne koristi tožnice za vložitev tožbe, saj bi bil že v primeru razveljavitve izpodbijane ocene delovne uspešnosti tožničin položaj drugačen, kot v primeru, da zaradi zavrženja tožbe ta ocena ostane v veljavi.

Iz poziva sodišča prve stopnje tožnici, da naj pojasni, v čem je njen pravni interes za vodenje tega postopka, je razvidno, da sodišče prve stopnje šteje, da je ta interes vprašljiv, ker je bilo medtem s sodbo Pdp 163/2013 z dne 13. 5. 2013 pravnomočno razsojeno, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Načeloma se sicer lahko zgodi, da je ob vložitvi oblikovalne tožbe podan pravni interes tožnika, da pa kasneje zaradi spremenjenih okoliščin takšen interes preneha. Vendar pa zgolj to, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo in da je bil zavrnjen reintegracijski zahtevek tožnice ne pomeni, da je s tem prenehal tudi pravni interes za izpodbijanje zanjo neugodne ocene delovne uspešnosti za leto 2008. Pravni interes tožnice za ta spor je podan že zgolj zaradi tega, ker je bila tožnici izdana po njenem mnenju neustrezna ocena delovne uspešnosti in ker ima tožnica možnost, da to oceno izpodbija v sodnem sporu.

Vse navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje tožbo neutemeljeno zavrglo kot nedovoljeno, češ da tožnica zanjo nima pravnega interesa. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbeno sodišče pri tem ni sledilo predlogu tožnice, da naj odredi, da se nova glavna obravnava opravi pred spremenjenim senatom. Sodišče prve stopnje je sicer napačno uporabilo določbo prvega odstavka 274. člena ZPP o zavrženju tožbe v primeru, ko ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe. Vendar pa zmotna presoja sodišča prve stopnje glede tega vprašanja ne pomeni, da je predsednici senata možno očitati pristranskost. Izven primerov, ko je podan izločitveni razlog, se pritožbeno sodišče za spremembo senata odloči, ko ima resne pomisleke o nepristranskosti prvostopenjskega sodnika, ali pa ko je očitno, da bi ponovno sojenje pred istim senatom ogrozilo učinkovit potek sojenja, ker prvostopenjski senat vztraja na svojih, po mnenju pritožbenega sodišča, napačnih pravnih stališčih, kar pride v poštev predvsem pri večkratnih zaporednih razveljavitvah sodnih odločb v istem sporu. Nobeden od navedenih primerov v tej zadevi ni podan, zato pritožbeno sodišče ni sledilo tožničinemu predlogu, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim senatom.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje tožničin zahtevek moralo obravnavati po vsebini, kar je delno storilo že v izpodbijanem sklepu, ko je presojalo ali je tožena stranka izpodbijana akta izdala v skladu z Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008).

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.