VSRS Sodba IV Ips 147/2013

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Prekrškovni organ, Policijska postaja Novo mesto je z odločbo o prekršku z dne 5. 9. 2012 storilca prekrška, samostojnega podjetnika „P.“ B. K. s.p. spoznal za odgovornega prekrškov po prvem odstavku 40. člena in prvem odstavku 57. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi (v nadaljevanju ZDCOPMD) in po šestem odstavku 42. člena Zakona o motornih vozilih (v nadaljevanju ZMV). Na podlagi določbe drugega odstavka 27. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) mu je izrekel enotno globo v višini 3.600 EUR. Okrajno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 28. 3. 2013 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno. Prekrškovni organ in sodišče sta storilcu prekrška naložila plačilo sodne takse.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. V obrazložitvi zahteve trdi, da odločba o prekršku in sodba ne vsebujeta potrebnih razlogov v zvezi z v zahtevi za sodno varstvo zatrjevanimi razlogi za razbremenitev samostojnega podjetnika njegove odgovornosti za prekrške. Storilec prekrška je v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška in v zahtevi za sodno varstvo vsebinsko in konkretno uveljavljal ekskulpacijski razlog kršenja navodil in pravil pravne osebe iz druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1. Ker gre za relevantna zatrjevanja, od ocene katerih je odvisna odločitev o tem, ali je samostojni podjetnik uspel dokazati, da je bil prekršek storjen s kršenjem njegovih navodil in pravil, bi odločba o prekršku in sodba morali vsebovati konkretne razloge o vseh teh zatrjevanjih samostojnega podjetnika. Ker odločba in sodba nimata razlogov o odločilnih dejstvih je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 dne 2. 1. 2014 poslalo storilcu prekrška. Storilec prekrška se je o zahtevi za varstvo zakonitosti izjavil z dopisom, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 13. 1. 2014. V njem je navedel, da je tovorno vozilo izvajalo prevoze izključno na relaciji Slovenija - Črna gora, da se v času takšne vožnje lahko pnevmatike izrabijo tudi do 2 mm, ter da je v obravnavanem primeru šlo samo za 0,2 mm večjo obrabo kot je dovoljeno, kar je s prostim očesom nemogoče videti.

B.

4Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Kršitev utemeljuje z navedbo, da se prekrškovni organ in sodišče nista opredelila do navedb kršitelja v njegovi izjavi o prekršku oziroma zahtevi za sodno varstvo v zvezi z določbami priloženega Akta o odgovornosti voznikov glede spoštovanja predpisov o počitku in o ravnanju s tahografom, do izjave voznika v zapisniku o izjavi kršitelja ter do navedb, da je bil voznik več tednov odsoten v mednarodnem prometu.

5Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da vložnica zahteve po vsebini ne uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka o prekrških po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj je ta kršitev podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Sodba nima razlogov, če sploh nima obrazložitve ali če nima obrazložitve o katerih izmed odločb, vsebovanih v izreku.(1) V konkretnem primeru vložnica zahteve po vsebini nakazuje na kršitev določbe drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, ki je podana, če sodišče v obrazložitvi sodbe v celoti ne oceni bistvenih in pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, kar vpliva na zakonitost sodbe.

6V obravnavanem primeru je bil storilec prekrška spoznan za odgovornega prekrškov v skladu z ureditvijo, ki jo je uzakonila novela ZP-1G, ki v 14.a členu v zvezi s 14. členom na novo ureja odgovornost samostojnega podjetnika posameznika in uvaja neke vrste objektivizirano odgovornost samostojnega podjetnika za prekršek, če ga pri opravljanju njegove dejavnosti storilec izvrši v njegovem imenu, na njegov račun, v njegovo korist ali z njegovimi sredstvi, razen če samostojni podjetnik posameznik dokaže obstoj enega izmed ekskulpacijskih razlogov iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1G.

7Iz podatkov prekrškovnega spisa izhaja, da je storilec prekrška v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška ter v zahtevi za sodno varstvo navedel, da se za obravnavane prekrške ne čuti odgovornega, ker imajo v podjetju že dalj časa sprejet Akt o ureditvi notranje kontrole, s katerim so seznanjeni vsi zaposleni, tudi voznik B. A. Nadaljeval je, da z nastalimi prekrški ni bil seznanjen, ker je bil voznik ves čas na vožnji in je z njim komuniciral samo po mobilnem telefonu, da za prekrške v zvezi z odmori in počitki in glede uporabe priklopnih mehanizmov ne more biti odgovoren, saj je voznik opravil ustrezno izobraževanje (vpisano ima kodo Evropske Unije „95“), v zvezi z izrabljeno pnevmatiko pa je navedel, da za njo ni vedel, ker je bil voznik že tri tedne na vožnji. Poudaril je, da ni mogel vplivati na zamenjavo izrabljene pnevmatike ter da voznik s prostim očesom njene obrabe ni mogel zaznati. Navedel je še, da iz policijskega zapisnika izhaja, da se je voznik B. A. za prekrške v zvezi s predpisanim počitkom in uporabo tahografa čutil krivega.

8Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče presodilo vse pravno relevantne navedbe zahteve za sodno varstvo ter se do njih opredelilo. V točki 2. na 3. in 4. strani razlogov izpodbijane sodbe je natančno povzelo vsebino storilčeve zahteve za sodno varstvo, v točki 5. na 4. in 5. strani razlogov sodbe pa presodilo, da je bilo dejansko stanje v obravnavani zadevi pravilno ugotovljeno. Pritrdilo je navedbi zahteve za sodno varstvo, da ima voznik B. A. opravljeno temeljno kvalifikacijo za voznika motornih vozil C in CE kategorije ter da je v njegovo vozniško dovoljenje vpisana koda „95“, z veljavnostjo do 10. 9. 2014. Vendar pa sodišče ni sledilo navedbam zahteve za sodno varstvo, da zato za očitane kršitve odgovarja samo voznik. Presodilo je, da koda „95“ dokazuje zgolj, da ima voznik kvalifikacije in opravljeno usposabljanje za začetek in opravljanje poklica voznika. Sodišče je ugotovilo, da storilec prekrška ni z ničemer izkazal kako je organiziral delo voznika, ali mu je dajal navodila in kakšna so ta navodila bila, kako je izvajal redne kontrole za zagotovitev spoštovanja predpisov, niti, kako je zagotavljal tehnično brezhibnost pnevmatik. Sodišče je na podlagi dejstva, da so očitane kršitve voznika trajale več dni v mesecu juniju in juliju 2012 sklepalo, da storilec prekrškov voznika ni preverjal, ker bi v nasprotnem primeru kršitve lahko zaznal in preprečil. Sodišče je v razlogih sodbe še ugotovilo, da se storilec prekrška zgolj z dejstvom, da ima voznik opravljene temeljne kvalifikacije, ne more razbremeniti odgovornosti za prekrške, ter zaključilo (točka 6. na 5. strani razlogov sodbe), da se z navedbami zahteve za sodno varstvo in predloženimi dokazi ni uspel razbremeniti odgovornosti za prekrške, niti dokazati, da je bila odgovornost za izvajanje dolžnega nadzorstva nad voznikom prenesena na drugo osebo. Kolikor se vložnica zahteve s takšnimi razlogi sodišča ne strinja ter v zahtevi obširno povzema navedbe storilca prekrška, ki jih je podal pred prekrškovnim organom in sodiščem, ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča ter uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

9Ker v izpodbijani pravnomočni sodbi uveljavljana kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana, sodišče pa se je v razlogih sodbe opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.

----

Op. št. (1): Primerjaj: sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 71/2011 z dne 20. 9. 2011.