UPRS sodba III U 12/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim sklepom je Agencija Republike Slovenije za okolje zavrgla predlog tožečih strank za obnovo postopka za izdajo delnega vodnega dovoljenja št. 35534-3/2010 (v povezavi z delnim vodnim dovoljenjem št. 35504-34/2004 z dne 20. 3. 2008) z dne 5. 3. 2010 za neposredno rabo morja stranki Občini Izola.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je v 262. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določeno, da se sme dovoliti obnova postopka, če je bila odločba glede katere se predlaga obnovo upravnega postopka, predmet upravnega spora, zaradi tistih dejstev, ki jih je organ ugotovil v prejšnjem upravnem postopku, ne pa tudi zaradi tistih dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče v svojem postopku. Upravno sodišče RS, Oddelek v Novi Gorici je izdalo sodbo z opr. št. U 581/2008-9 z dne 10. 12. 2009, s katero je tožbo tožečih strank zoper sklep Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 355504-34/2004-15 z dne 22. 4. 2008 (v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 35504-34/2004 z dne 20. 3. 2008) zaradi izdaje vodnega dovoljenja-udeležbe stranke v postopku, zavrnilo.

Predlog za obnovo postopka tožeči stranki vlagata zoper odločbo-delno vodno dovoljenje št. 35534-3/2010 z dne 5. 3. 2010, ki je po vsebini enaka kot odločba-delno vodno dovoljenje št. 35504-34/2004 z dne 20. 3. 2008, ki jo je kasnejše delno vodno dovoljenje spremenilo v nebistvenem delu, tako da se območje za katero se podeljuje vodno dovoljenje ne spreminja v obsegu in površini, ampak se del tega območja posebej definira kot „ribiško pristanišče“. Iz tega je razvidno, da sta po obliki in vsebini obe odločbi enaki in ni možno odločati glede tistih dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče v svojem postopku. Med katere spada odločitev o tem ali imata tožeči stranki možnost biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP, in jima ta možnost tudi ni bila dana. Na to je odgovorilo že Upravno sodišče s svojo sodbo zato ni možno o tem določati v tem postopku obnove postopka. Iz tega razloga predlog za obnovo postopka ni dovoljen, ker ga ni podala upravičena oseba. Prav tako predlog za obnovo postopka ni dopusten če gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP. Predlagatelja sta kot zgoraj pojasnjeno, vložila pritožbo, med drugim tudi iz istega razloga kot sedaj vlagata predlog za obnovo postopka, kar je v nasprotju s tretjim odstavkom 261. člena ZUP v povezavi z drugim odstavkom 229. člena ZUP. Če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, ni bila vročena odločba, lahko v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana. Predlagatelja sta v roku vložila pritožbo, ki pa je bila zavržena. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Materialni predpis je torej tisti, ki določa, ali ima kdo kakšno pravno korist (interes) v upravni zadevi, o kateri odloča v upravnem postopku. Glede na vsebino odločbe se pravna korist presoja po 2. točki prvega odstavka 127. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1). Stranski udeleženec je lahko le tista oseba, ki bi zatrjevala, da bi ji raba vode, določena v vodnem dovoljenju, zmanjšala, omejila ali onemogočila izvajanje njene obstoječe vodne pravice. Pomeni, da je stranski udeleženec lahko le oseba, ki je imetnik vodne pravice. Ker torej tožeči stranki ne varujeta nikakršne svoje pravice ali pravne koristi v skladu s 119. členom ZV-1 v povezavi s 43. členom ZUP, nista upravičeni oziroma legitimirani do obnove postopka. Zato je bilo v skladu z drugim odstavkom 267. členom ZUP, tudi iz tega naslova odločeno kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa.

Okoliščine, na katere tožeči stranki opirata obnovitveni razlog po 1. točki prvega odstavka 260. člena ZUP, pa niso verjetno izkazane, saj ne vsebujejo dokazov, da so okoliščine, ki se navajajo kot razlog za obnovo takšne, da bi lahko pripeljale do drugačne odločitve. Iz samega predloga ni razvidno katera so nova dejstva ali novi dokazi, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku in tako ne vzdrži obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP. Predlagatelja sta imela možnost vse navedene dokaze navesti že v pritožbenem postopku in torej ne gre za nova dejstva in nove dokaze, ki jih brez svoje krivde nista mogla navesti že prej. Zato je organ v skladu z tretjim odstavkom 267. člena ZUP tudi iz tega naslova odločil kot to izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa.

Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 3555-45/2008-12 z dne 14. 10. 2010 zavrnilo pritožbo tožečih strank zoper izpodbijani sklep.

Tožeči stranki v tožbi navajata, da je treba za uporabo določb 262. člena ZUP najprej ugotoviti, ali je odločba, glede katere se predlaga obnova postopka, že bila predmet upravnega spora. S predlogom za obnovo postopka z dne 13. 5. 2010 sta predlagali obnovo postopka glede izdaje odločbe št. 35534-3/2010-4 z dne 5. 3. 2010. Iz navedenega izhaja, da je upravni organ napačno ugotovil dejansko stanje, saj odločba št. 35534-3/2010-4 z dne 5. 3. 2010 ni bila nikoli predmet upravnega spora, prav tako sodišče ni nikoli ugotavljalo v svojem postopku ali imata pravico biti kot stranki udeleženi v upravnem postopku izdaje delnega vodne dovoljenja Občini Izola z dne 5. 3. 2010, št. 35534-3/2010-4, niti o podobnem vprašanju v povezavi z odločbo št. 35504-34/2004 z dne 20. 3. 2008, zaradi česar je napačno uporabljeno materialno pravo. Zmotna je ugotovitev, da se ne sme predlagati obnove postopka na podlagi določbe tretjega odstavka 261. člena v povezavi z drugim odstavkom 229. člena ZUP. V svojem predlogu za obnovo postopka z dne 13. 5. 2010 sta namreč obširno razložili, da ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP in da zaradi tega ne gre uporabiti določbe tretjega odstavka 261. člena ZUP. Upravni organ pa se do omenjenih navedb sploh ni opredelil, s čimer je kršil pravila postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, izpodbijanega sklepa namreč ni mogoče preizkusiti, prav tako pa je zmotno štel, da sta v roku vložili pritožbo in da je II. stopnja o njej odločila s sklepom in le-to zavrgla. Poleg zgoraj navedene napačne uporabe materialnega prava, je do te prišlo tudi v primeru odločitve, da predloga za obnovo postopka ni podala upravičena oseba. Že v svojem predlogu za obnovo postopka z dne 13. 5. 2010 sta namreč obširno razložili in utemeljili zakaj sta upravičeni predlagati obnovo postopka za izdajo delnega vodne dovoljenja Občini Izola z dne 5. 3. 2010, št. 35534-3/2010-4. Upravni organ se togo drži nejasne zmotne interpretacije prava in pri tem se sploh ni opredelil do navedb v predlogu za obnovo postopka z dne 13. 5. 2010, ki se dotikajo tega vprašanja. Ker se upravni organ ni opredelil do njunih navedb v predlogu za obnovo postopka z dne 13. 5. 2010, v katerem sta obširno razložili in utemeljili zakaj sta upravičeni predlagati obnovo postopka za izdajo delnega vodnega dovoljenja Občini Izola z dne 5. 3. 2010, št. 35534-3/2010-4, izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti in je podana kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. ZUP v 43. členu določa, da ima pravico udeleževati se postopka oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek, zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Opozarjala na komentar k 43. členu ZUP, ki govori o tem, da je v dvomu potrebno pravni interes in s tem pravno korist priznati. Iz navedenega izhaja, da je potrebno določbo 43. člena ZUP zaradi pravnih interesov strank razlagati široko, in ne restriktivno. Z uporabo jezikovne razlage gre torej zaključiti, da je pravna korist lahko utemeljena v vsakem materialnem zakonu ali drugem predpisu, in nikakor ne gre to omejiti, zgolj na konkreten materialni predpis.

Navajata še, da vodno dovoljenje v izreku in obrazložitvi omenja in pri tem Občini Izola nalaga obveznosti do strank in Marine Izola, ki jo upravljata. V točki 6. izreka tako vodno dovoljenje Občini Izola nalaga, da na območju D, ki obsega vodno zemljišče s parc. št. 2-del, k.o. 2716 A. in je določeno s točkami poligona od št. 75 do št. 87 in od št. 104 do št. 102, dopustiti nemoteno izvajanje vodne pravice za turistično pristanišče Marina Izola. Glede tega stranki izpostavljata dvoje, in sicer, da jima je upravni organ je v tej točki izreka priznal vodno pravico, saj nalaga, da je treba dopustiti nemoteno izvajanje vodne pravice za turistično pristanišče Marina Izola, to je pristanišče, ki ga upravljata, in da je to območje v njeni uporabi, med valobranoma, ki sta ju zgradili sami. Na podlagi vsega zgoraj navedenega, je organ s tem, ko je Občini Izola z vodnim dovoljenjem podelil pravico na tem območju, grobo posegel v njene pravice, ne da bi imeli možnost sodelovati v postopku odločanja o tem. Napačno uporabo materialnega predpisa predstavlja tudi odločitev naslovnega organa, da okoliščine na katere opirata obnovitveni razlog po 1. točki prvega odstavka 260. člena ZUP niso verjetno izkazane, saj da ni dokazov, da so okoliščine, ki se navajajo kot razlog za obnovo takšne, da bi lahko pripeljale do drugačne odločitve. V svojem predlogu za obnovo postopka z dne 13. 5. 2010 sta na več točkah izpostavili, da gre za nova dejstva in dokaze in tudi izkazale, da okoliščine na katere opirata predlog za obnovo postopka z dne 13. 5. 2010 obstojijo in predložitvi ustreznih dokazov, z izvedbo katerih bi bila odločitev v odločbi št. 35534-3/2010-4 z dne 5. 3. 2010 drugačna, se upravni organ do teh sploh ni opredelil, zaradi česar izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti in je podana kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Glede na vse navedeno predlagata, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in ugodi njunemu predlogu za obnovo postopka oziroma podrejeno da izpodbijani sklep odpravi, ter jima povrne stroške tega postopka.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je poslala upravne spise.

K točki I. izreka:

Tožba ni utemeljena.

Iz izpodbijanega sklepa in upravnih spisov nesporno izhaja, da je bilo po vložitvi predloga za obnovo postopka izdaje delnega gradbenega dovoljenja, št. 35534-3/2010 z dne 5. 3. 2010 v povezavi z delnim vodnim dovoljenjem št. 35504-34/2004 z dne 20. 3. 2008 ugotovljeno, da sta tožeči stranki pred tem zahtevali vročitev vodnega dovoljenja št. 35504-34/2004-11 z dne 20. 3. 2008 in da je bila njuna zahteva, s sklepom št. 35504-34/2004-15 z dne 22. 4. 2008 zavržena, ker nista izkazali pravnega interesa, da bi kot stranki, ki bi morali biti udeleženi s statusom stranskega udeleženca postopka, lahko zahtevali vročitev navedenega vodnega dovoljenja. Iz upravnih spisov tudi izhaja, da je upravni organ druge stopnje pritožbo tožečih strank zoper navedeni sklep, z odločbo št. 3555-45/2008-4 z dne 14. 8. 2008 zavrgel ter da je Upravno sodišče RS, Oddelek v Novi Gorici s sodbo št. U 581/2008-9 z dne 10. 12. 2009 tožbo tožečih strank, ob ugotovitvi da nimata pravnega interesa, ki bi utemeljil zahtevo za vročitev navedenega vodnega dovoljenja, zavrnilo.

Upravni organ prve stopnje je tudi po mnenju sodišča, pravilno presodil, da gre v konkretni zadevi za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP, zato iz razloga 9. točke 260. člena ZUP ni mogoče predlagati obnove postopka, ter na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP izdal izpodbijani sklep s katerim je njuno vlogo za obnovo postopka izdaje delnega vodnega dovoljenja št. 35534-3/2010 (v povezavi z delnim vodnim dovoljenjem št. 35504-34/2004 z dne 20. 3. 2008), z dne 5. 3. 2010 za neposredno rabo morja stranki Občini Izola, zavrgel. Po določbi prvega odstavka 267. člena ZUP mora namreč upravni organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, preizkusiti ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira verjetno izkazana. Če ti pogoji niso izpolnjeni, v skladu z drugim odstavkom 267. člena ZUP predlog za obnovo postopka, s sklepom zavrže. Ker je v tretjem odstavku 261. člena ZUP določeno, da se iz razloga 9. točke 260. člena istega zakona ne more predlagati obnove postopka, če gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP je upravni organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je presodil, da sta tožeči stranki predlog za obnovo postopka podali kot neupravičeni osebi in da predlog tudi ni dovoljen ter ga je zato s sklepom zavrgel. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da sta tožeči stranki zahtevali vročitev vodnega dovoljenja, katerega postopek izdaje želita obnoviti, vendar je bila njuna zahteva pravnomočno zavržena, ker nista izkazali pravnega interesa za vstop v postopek za izdajo navedenega vodnega dovoljenja. Zato so tožbene navedbe tožečih strank, da je bilo v postopku nepravilno in napačno ugotovljeno dejansko stanje neutemeljene. Tako tudi niso utemeljene tožbene navedbe tožečih strank, da upravna organa nista presojala in nista odgovorila na razloge, ki sta jih navedli v predlogu za obnovo postopka in ki sta jih ponovno navedli v tožbi v tem upravnem sporu. Upravni organ, ki je pristojen za obnovo postopka mora namreč najprej preveriti izpolnjenost zakonsko določenih pogojev za obnovo postopka, torej formalnih razlogov in če ti niso izpolnjeni, predlog za obnovo postopka zavrže, ne da bi presojal in se opredeljeval do razlogov, ki jih navajata tožeči stranki v predlogu za obnovo postopka. Ker torej predlog tožečih strank za obnovo postopka ni dovoljen glede na določilo tretjega odstavka 261. člena ZUP in ker nista bili stranki postopka in tudi nista imeli statusa stranskega udeleženca postopka sta podali predlog za obnovo postopka kot neupravičeni osebi, zato tudi njuni ugovori o neobrazloženi odločitvi prvostopnega upravnega organa ne utemeljujejo vložene tožbe v tem upravnem sporu.

Ne glede na povedano pa sodišče še pripominja, da okoliščine, na katere tožeči stranki opirata obnovitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP niso verjetno izkazane, saj ne vsebujejo dokazov, da so okoliščine, ki se navajajo kot razlog za obnovo takšne, da bi lahko pripeljale do drugačne odločitve. Tako iz samega predloga ni razvidno katera so nova dejstva ali novi dokazi, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

V zvezi s pravico tožečih strank udeleževati se postopka za izdajo vodnega dovoljenja v skladu s prvim odstavkom 43. člena ZUP pa sodišče še dodaja, da ima tak položaj stranskega udeleženca v postopku oseba, ki ji tak status materialni predpis izrecno priznava, pa tudi tista, glede katere iz takega predpisa izhaja, da ima v konkretni upravni zadevi kakšno pravico ali pravni interes. Tako je v določbi prvega odstavka 127. člena ZV-1 kot ena od zahtev za izdajo vodnega dovoljenja, ki morajo biti izpolnjene, določeno, da nameravana raba ne zmanjšuje, omejuje ali onemogoča izvajanje obstoječih vodnih pravic drugih upravičencev. V postopku se torej upoštevajo obstoječe vodne pravice, zato ni dvoma, da imajo njihovi imetniki zaradi zagotovitve njenega varstva pravico do udeležbe v postopku. Iz zadeve pa ni sporno, da tožeči stranki še nista pridobili vodne pravice na podlagi koncesije (prvi odstavek 119. člena ZV-1), zato ne izkazujeta pravnega interesa v smislu določb 43. člena ZUP za sodelovanje v obravnavanem upravnem postopku, kar pa je bilo, kot že izhaja iz obrazložitve te sodbe, ugotovljeno že s sodbo Upravnega sodišča RS, Oddelek v Novi Gorici, opr. št. U 581/2008-9 z dne 10. 12. 2009.

Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, sklep pa pravilen in na zakonu utemeljen.

K točki II. izreka:

Ker je sodišče tožbo tožečih strank zavrnilo, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.