UPRS sklep in sodba II U 6/2013

Postopek, ki je bil prekinjen dne 3. 4. 2013, se nadaljuje.

Tožba se zavrne.

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločil, da tožniku kot vojnemu veteranu od 1. 1. 2013 ne pripada pravica do zdravstvenega varstva, v 2. točki izreka odločbo iste upravne enote št. 130-291/2006 z dne 18. 5. 2006 z dnem 1. 1. 2013 razveljavil in v 3. točki izreka ugotovil, da niso nastali posebni stroški postopka.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bila tožniku z odločbo z dne 18. 5. 2006 priznana pravica do zdravstvenega varstva. Na podlagi določb 100. člena Zakona za uravnoteženje javnih finance (ZUJF), ki spreminja 6 člen Zakona o vojnih veteranih (ZVV), ima pravico do varstva po tem zakonu vojni veteran, ko dopolni 55 let starosti ali je pri njem nastala popolna izguba delovne zmožnosti. Po 101. členu ZUJF, ki spreminja 15. člen ZVV, se vojnemu veteranu zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. ZUJF v prvem odstavku 231. člena še določa, da se upravičencem, vojnim veteranom, ki so bili na dan uveljavitve tega zakona (31. 5. 2012) upravičeni do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja po ZVV, pravica zagotavlja do 1. 1. 2013. Na podlagi drugega odstavka 231. člena ZUJF upravne enote odločijo v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, ali upravičenci do plačila zdravstvenih storitev po ZVV od 1. 1. 2013 dalje izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice po tem zakonu. Če upravna enota ugotovi, da vojnemu veteranu po ZUJF pravica od 1.1. 2013 ne pripada, z odločbo, izdano v tem postopku, razveljavi odločbo o pravici, priznani na podlagi ZVV.

Po podatkih, s katerimi razpolaga prvostopni organ, je bilo ugotovljeno, da tožnik ni prejemnik veteranskega dodatka in tudi ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev. Zato mu glede na citirane zakonske določbe pravica do zdravstvenega varstva od 1. 1. 2013 ne pripada.

Drugostopni upravni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno s svojo odločbo št. 13001-1338/2012 z dne 23. 11. 2012. V razlogih ugotavlja, da je odločitev prve stopnje pravilna in zakonita. Tožnik je nedvomno dopolnil 55 let, vendar ni uživalec veteranskega dodatka. Iz zbranih podatkov pa tudi ne sledi, da bi izpolnjeval pogoje za njegovo pridobitev. Pritožbene navedbe glede učinka za nazaj pa ne morejo vplivati na odločitev v zadevi, saj ima odločba učinek od 1. 1. 2013 za naprej. Zakon določa nove pogoje za pridobitev pravice do zdravstvenega varstva, ki pa so enaki za vse vojne veterane. ZUJF je bil sprejet prav iz razloga javne koristi – za zagotovitev vzdržnih javnih financ in za zmanjšanje izdatkov proračuna.

Tožnik v tožbi navaja, da mu je bila z izpodbijano odločbo odvzeta že pridobljena pravica,. Glede na datum rojstva izpolnjuje starostni pogoj 55 let, iz odločbe iz leta 2006 pa izhaja, da mu je bila ta pravica priznana v skladu s 6. členom ZVV, čeprav je status vojnega veterana imel že od 20. 3. 1998. Zato meni, da mu je bilo s sprejetjem ZUJF poseženo v že pravnomočno odločbo in pridobljeno pravico. Člen 101. ZUJF zato zanj ne more veljati, saj spreminja pogoje za pridobitev pravice do plačila dodatnega zdravstvenega zavarovanja za nazaj, kar predstavlja kršitev drugega odstavka 155. člena Ustave RS. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v 1. in 2. točki izreka odpravi ter ju vrne v ponovno odločanje upravnemu organu oz. jo spremeni tako, da s to sodbo odloči o pravici in ugotovi obstoj kršitve.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka (sklepa):

Upoštevaje tožbene navedbe in ob proučitvi prvega in drugega odstavka 231. člena ZUJF je sodišče ocenilo, da obstajajo razlogi za vložitev zahteve za oceno ustavnosti navedenih določil. Zato je s sklepom opr. št. II U 6/2013 z dne 3. 4. 2013 postopek prekinilo in vložilo zahtevo za presojo ustavnosti prvega in drugega odstavka 231. člena ZUJF. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-13 /13-14 z dne 14. 11. 2013 odločilo o ustavnosti navedenih zakonskih določb. V skladu s 156. členom Ustave RS se zato prekinjeni postopek v obravnavani zadevi lahko nadaljuje.

K II. točki izreka (sodbe):

Tožba ni utemeljena.

Kot pravilno navajata upravna organa prve in druge stopnje, je bilo z ZUJF (100. člen) priznanje pravic do varstva po ZVV omejeno na veterane, ki so dopolnili 55 let starosti ali pa so trajno popolnoma nezmožni za delo. Pravico do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja iz 15. člena ZVV, kot eno od pravic (do zdravstvenega varstva) po tem zakonu, pa je ZUJF v 101. členu še dodatno omejil na ta način, da je do plačila omenjenih zdravstvenih storitev vojni veteran upravičen le v primeru, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka, ki prav tako predstavlja eno od pravic vojnih veteranov po ZVV.

V zadevi ni sporno, da je tožnik že dopolnil 55 let starosti, vendar pa, po prav tako nespornih podatkih upravnega spisa, ne prejema veteranskega dodatka. Po presoji sodišča je tudi pravilno ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev veteranskega dodatka. Zgolj starost 55 let in priznan status vojnega veterana za pridobitev veteranskega dodatka namreč ne zadoščata. Pravica do veteranskega dodatka je po določbah 8. člena ZVV odvisna od višine prejemkov na družinskega člana. Da bi tožnik imel temu ustrezne prejemke, pa v tožbi in pred tem že v upravnem postopku niti ne zatrjuje. Nasprotno je tožena stranka pridobila ustrezne podatke o tožnikovih prejemkih in statusu po uradni dolžnosti ter na tej podlagi pravilno, skladno z določbami 8. in 9. člena ZVV oz. z določbami ZVojI, ki so podlaga za ugotavljanje osnove za veteranski dodatek, ugotovila, da tožnik pogojev za pridobitev veteranskega dodatka ne izpolnjuje. Iz upravnega spisa namreč kot nesporno sledi, da dohodki tožnika in njegovega zakonca presegajo 497,15 EUR, kar je pogoj za upravičenost do veteranskega dodatka in posledično do priznanja pravice do zdravstvenega varstva po ZVV.

Upoštevaje citirano odločitev Ustavnega sodišča RS, da prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z Ustavo RS in da izpodbijana ureditev ne učinkuje za nazaj, zato tudi ni bila kršena določba 155. člena Ustave RS, sodišče tovrstne tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Po stališču, ki ga je zavzelo Ustavno sodišče RS, je ogrožanje finančne zmožnosti države za pokrivanje socialnih in drugih dajatev, med katere spada tudi pravica vojnih veteranov iz 15. člena ZVV, stvarni razlog za zmanjšanje pravice do plačila zdravstvenih storitev, ki je utemeljen v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Temeljni namen ZUJF pa je zagotoviti vzdržne javne finance in zmanjšati izdatke proračuna. Izpodbijana ureditev upošteva tudi zahtevo po sorazmerni razporeditvi bremen na različne kategorije prebivalcev. Zakonodajalec je pogoje za pridobitev obravnavane pravice spremenil tako, da jo je namenil vojnim veteranom, ki so socialno ogroženi, torej tistim, ki si sami težko ali sploh ne morejo zagotoviti sredstev za plačilo te pravice. Drugim, ki jim po novi ureditvi pravica ne pripada več, pa je zagotovil ustrezen čas, da se prilagodijo na nove okoliščine.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.