VSL sodba II Cp 2179/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna skleniti s tožnico kupoprodajno pogodbo za trisobno stanovanje št. 22 v 5. nadstropju stanovanjske hiše na C. v L. odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti toženki pravdne stroške v znesku 817,02 EUR.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožnica po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na razpolaganja strank, ki nasprotujejo prisilnim predpisom in moralnim pravilom ter so zato nedovoljena. Pojasnjuje, da je v pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV P 11/95, v katerem so kot tožniki nastopali njeni mladoletni otroci, zaradi sklenitve kupoprodajne pogodbe, toženka pripoznala tožbeni zahtevek, saj odkupu stanovanja ni nasprotovala, kasneje pa je od nje kot zakonite zastopnice mladoletnih tožnikov izsilila umik tožbe, kar je tožnica dne 2.4.2002 tudi storila. Zato meni, da sodišče ne bi smelo upoštevati umika tožbe v omenjeni pravni zadevi, saj jo je z njim toženka izigrala, sklicevanje toženke na ugovor zastaranja v tej pravdi pa je v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Nadalje sodišču prve stopnje očita relativno bistveno kršitev določb postopka, ker je kot prava neuke stranke na glavni obravnavi ni opozorilo na določilo 286. člena ZPP in na ostale pravice v postopku. Tako brez svoje krivde ni mogla predlagati sodišču prve stopnje izvedbe dokazov, ki bi lahko vplivali na pravilnost in zakonitost sodbe. Meni, da bi ji sodišče prve stopnje zaradi finančnih težav moralo svetovati tudi brezplačno pravno pomoč ter narok preložiti. Sodišču prve stopnje pa očita tudi kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je v izpodbijani sodbi zapisano, da naj bi tožnica kot zakonita zastopnica svojih otrok dne 7.10.1997 umaknila tožbo, kar pa ne drži, saj jo je umaknila kasneje.

Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08).

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je toženkin ugovor zastaranja v nasprotju s prisilnimi predpisi in z moralnimi načeli. Ugovor zastaranja je namreč dopusten vsakemu dolžniku (tožencu), ki meni, da je pretekel z zakonom določen čas, v katerem bi upnik (tožnik) lahko zahteval izpolnitev obveznosti (360. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami – v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja v skladu s 1060. členom Obligacijskega zakonika – Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07 – v nadaljevanju OZ; enako določa tudi 335. člen OZ). Uvedba zastaranja se utemeljuje z neizvrševanjem pravice. Dejstvo, da ima nekdo neko pravico, a ne izkoristi možnosti za njeno realizacijo, opravičuje zastaranje. Možnost zastaranja zato pritiska na upnike, da pravočasno poskrbijo za realizacijo svojih pravic (Obligacijski zakonik s komentarjem, 2003, 2. knjiga, str. 446).

Nerelevantne pa so pritožbene navedbe v zvezi z umikom tožbe oziroma da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati umika tožbe v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV P 11/95, kjer so tožničini mladoletni otroci že v letu 1995 vložili tožbo zoper toženko zaradi sklenitve kupoprodajne pogodbe glede spornega stanovanja in jo kasneje (po trditvah pritožbe dne 2.4.2002) tudi umaknili. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da se z vložitvijo tožbe, ki je bila kasneje umaknjena, zastaranje ne pretrga (1. odstavek 389. člena ZOR, enako določa tudi 1. odstavek 366. člena OZ). Poleg tega pa tožnica v pritožbi sama priznava, da omenjene tožbe ni vložila ona, pač pa so kot tožniki nastopali njeni mladoletni otroci, tožnica pa je bila (le) njihova zakonita zastopnica in torej ni bila stranka postopka. Tožnica tako ni že v letu 1995 vložila tožbe zoper toženko zaradi sklenitve kupoprodajne pogodbe glede spornega stanovanja. Zato je tudi iz tega razloga pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da omenjena tožba v zvezi s presojo utemeljenosti ugovora zastaranja v tem pravdnem postopku ni upoštevna. Glede na navedeno pa je nerelevanten tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe napačno navedlo datum umika omenjene tožbe tožničinih otrok zoper toženko.

Nadalje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnico kot laično stranko opozoriti, da mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, in predlagati vse dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, ter se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (1. odstavek 286. člena ZPP), in ji svetovati brezplačno pravno pomoč oziroma celo preložiti narok. Tožnica, ki je sicer vložila tožbo po odvetniku, je na prvi (in edini) narok za glavno obravnavo dne 3.2.2009 prišla brez pooblaščenca, saj je svojemu odvetniku dne 2.2.2009 preklicala pooblastilo, ker naj bi ji ta povedal, da je nesmiselno vztrajati pri tožbi, kot je to tožnica pojasnila na naroku. Nadalje je tožnica na naroku izrecno povedala, da bo na glavni obravnavi sodelovala brez odvetnika. V zvezi z opozorilom, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožnica v vabilu stranki na prvi narok za glavno obravnavo, ki je bilo zanjo vročeno njenemu pooblaščencu dne 18.12.2008 (l. št. 20 - 21, povratnica pripeta k l. št. 28), ko njuno pooblastilno razmerje še ni prenehalo, na to izrecno opozorjena. Ne glede na navedeno, pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da v pritožbi predlagani dokazi (vpogled v že omenjen pravdni spis opr. št. IV P 11/95 zaradi sklenitve kupoprodajne pogodbe, kjer je prišlo do umika tožbe, in vpogled v pravdni spis opr. št. III P 1676/02 zaradi izpraznitve spornega stanovanja in v najemno pogodbo z dne 19.6.2002), za katere naj tožnica ne bi vedela, da jih mora predložiti oziroma predlagati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, ne bi v ničemer vplivali na drugačno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, in sicer, da je zaradi preteka zastaralnega roka prenehala tožničina pravica zahtevati od toženke sklenitev kupoprodajne pogodbe, ki pa ga pritožba tudi sicer izrecno ne izpodbija.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).