VSL sodba I Cp 1863/2009

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

- v II/1 točki izreka spremeni tako, da se ta glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh plačati znesek 290,69 EUR z zamudnimi obrestmi v višini 8% letno od 15.07.2003 dalje.

Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.“

- v II/3 točki izreka pa tako, da je tožeča stranka v 15 - ih dneh dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 402,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Tožeča stranka je v 15 - ih dneh dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 255,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 1.380,78 EUR z zamudnimi obrestmi v višini 8 % letno od 15.07.2003 dalje, v preostanku pa je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 18,89 EUR.

Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. člena Zakona o pravdnem postopka (ZPP) pritožuje tožena stranka. Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da zavarovalna pogodba nudi zavarovalno kritje za nezgodno invalidnost na dan 05.01.2002, napačno. Res zavarovalni pogoji ne vsebujejo določbe, da bi nezgodno zavarovanje lahko prenehalo na način, kot je zatrjevala tožena stranka, takšno prenehanje pa omogoča že zakon. 945. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) obravnava primere, ko se življenjsko zavarovanje postavi na premije prosto zavarovanje, v primeru da pride do neplačevanja premij ali na prošnjo zavarovalca. Posledice, če premija ni plačana, za nezgodno zavarovanje pa ureja 913. člen ZOR. Ker je tožeča stranka sama zaprosila za oprostitev plačila nadaljnjih premij, v 3. odstavku tega člena določen naknadni rok 30 dni ni smiseln. Pri nezgodnem zavarovanju je prevzem rizika odvisen od pravočasnih plačil, pogodbena stranka, ki svoje obveznosti ni izpolnila, pa od druge ne more zahtevati, naj ta izpolni svojo obveznost. Za nadaljevanje zgolj nezgodnega zavarovanja bi bilo potrebno skleniti samostojno nezgodno zavarovanje po novi zavarovalni pogodbi. Ker sodišče neplačila s strani tožeče stranke ni ugotavljalo, je po njenem mnenju dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek nad zneskom 290,69 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi zavrne in priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Med pravdnima strankama ni spora, da si je tožeča stranka v nezgodi dne 05.01.2002 poškodovala desno stopalo. Že pred pravdo je tožena stranka tožeči izplačala dnevno nadomestilo iz dveh zavarovalnih pogodb. Tožeča stranka pa s tožbo zahteva še plačilo zavarovalnine zaradi nastale invalidnosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obravnavana nezgoda tožeči stranki pustila 2% invalidnost. S takšno oceno invalidnosti soglaša tudi tožena stranka, saj je v svoji pritožbi ne izpodbija.

Glede na ugotovljeno invalidnost je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo zavarovalnine po dveh zavarovalnih pogodbah, in sicer:

po zavarovalni pogodbi št. 11...v višini 290,69 EUR

po zavarovalni pogodbi št. 64... v višini 1.090,09 EUR.

Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za izplačilo zavarovalnine po pogodbi št. 11....

Tožena stranka nasprotuje le svoji obveznosti plačila po zavarovalni pogodbi št. 64..., saj naj ta ob nezgodi ne bi več zajemala nezgodnega zavarovanja tožnice. Že v odgovoru na tožbo je navedla, da je na zahtevo tožeče stranke življenjsko zavarovanje po tej pogodbi postavila na premije prosto zavarovanje in da je s tem tožeči stranki nezgodno zavarovanje prenehalo. V potrditev svojih navedb je predložila svoj dopis tožeči stranki z dne 02.07.2001, s katerim ji je sporočila, da je v zvezi z njenim dopisom življenjsko zavarovanje postavila na premije prosto zavarovanje in izračunala novo zavarovalno vsoto, nezgodna zavarovanja pa so prenehala veljati. Tožeča stranka takšnim navedbam ni nasprotovala.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka s tem ni dokazala soglasne spremembe zavarovalne pogodbe. Iz dopisa tožene stranke jasno izhaja, da odgovarja na dopis oz. zahtevo tožeče stranke, kot je tožena stranka navedla tudi v svojih trditvah. Ker tega tožeča stranka ni niti prerekala je potrebno šteti, da sta stranki soglasno posegli v do tedaj obstoječe pogodbeno razmerje (2. odstavek 214. člena ZPP). Zadostili pa sta tudi zahtevi po pisnosti, dogovorjeni v 24. členu SPNZ 1997, ki so del zavarovalne pogodbe (1. odstavek 69. člena ZOR). Resda tožena stranka ni predložila pisnega dogovora, ki bi spremembo potrjeval s podpisoma obeh pravdnih strank. Zahtevi po pisnosti pa je mogoče zadostiti tudi na način, da pogodbeni stranki izmenjata pismi (4. odstavek 72. člena ZOR). Takšni zahtevi pa sta glede na povedano pogodbeni stranki nedvomno zadostili.

Ker je pogodbeno razmerje, katerega predmet je bilo nezgodno zavarovanje, med pravdnima strankama soglasno prenehalo, tožnica ni upravičena do plačila zavarovalnine po pogodbi št. 6....

Ker je sodišče prve stopnje napačno presodilo listine, je pritožbeno sodišče poseglo v sodbo tako, da je zahtevek za plačilo zavarovalnine po pogodbi št. 64836 zavrnilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alinea 358. člena ZPP).

Zaradi spremenjene odločitve je moralo poseči tudi v odločitev o stroških pravdnega postopka. Tožeča stranka je uspela s 6 % svojega tožbenega zahtevka. Tožena stranka ji je od priznanih 1.231,75 EUR dolžna povrniti 73,90 EUR. Tožeča pa toženi stranki skladno z njenim 94% uspehom 476,68 EUR od priznanih 507,11 EUR. Po medsebojnem pobotu je tako tožeča stranka toženi stranki dolžna povrniti 402,78 EUR.

Tožena stranka je upravičena tudi do povračila pritožbenih stroškov. Prizna se ji 250 točk za sestavo pritožbe in 5 točk za administrativne stroške, kar skupaj z 20% DDV znaša 140,45 EUR, skupaj s sodno takso za pritožbo v višini 114,94 EUR pa 255,39 EUR, katerih povračilo se naloži tožeči stranki.

V primeru zamude je tožeča stranka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti (277. člen ZOR).