VSL sodba I Cpg 1150/2013

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti 690,03 EUR stroškov z odgovorom na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 203072/2009 z dne 6. 1. 2010, po katerem je tožena stranka dolžna v roku 8 dni po prejemu sklepa plačati tožeči stranki glavnico 10.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2009 do plačila, ostane v celoti v veljavi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati za njene pravdne stroške v znesku 2.381,82 EUR v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka do poplačila obveznosti.

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti razveljavi sklep o izvršbi in zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter v vseh primerih tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter toženo stranko poleg plačila zahtevka in pripadkov obveže tudi na plačilo celotnih stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tej zadevi se je postopek pričel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in sicer računa R0039-2009 z dne 3. 3. 2009 z zapadlostjo 6. 3. 2009 v znesku 10.800,00 EUR. Po obrazloženem ugovoru tožene stranke je izvršilno sodišče razveljavilo sklep o izvršbi in se postopek nadaljuje v pravdi, v kateri tožeča stranka po pogodbi PN_08/15 z dne 3. 4. 2008 za izdelavo projektne dokumentacije do faze PGD in PZI za objekt V. b. (v nadaljevanju: Pogodba) vtožuje drugi del plačila za izdelani idejni projekt.

6Sodišče prve stopnje je o zahtevku tožeče stranke prvič odločilo s sodbo z dne 10. 5. 2001 (list. št. 162 spisa), ko je sklep o izvršbi v celoti razveljavilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Po pritožbi tožeče stranke je višje sodišče sodbo s sklepom z dne 19. 2. 2013 zaradi kršitev določb pravdnega postopka razveljavilo (sklep na list. št. 175 spisa) in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku je sodišče prve stopnje ponovno otvorilo glavno obravnavo (list. št. 190 spisa), na katero je povabilo stranki po pooblaščencih (hkrati z vabilom jima je vročilo tudi sklep višjega sodišča z dne 19. 2. 2013), in pa pričo, predlagano s strani tožeče stranke, B. K. Povzelo in prebralo je izpovedbi direktorjev obeh pravdnih strank in zaslišalo B. K.

7Višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo niti v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi zanesljivo obrazložilo, zato višje sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne sprejema razloge za odločitev sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa še odgovarja na pritožbene trditve tožene stranke.

8Uvodoma tožena stranka uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaznega predloga tožene stranke po ponovnem zaslišanju direktorja tožene stranke S. S., ki je bil pravno relevanten, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339 člena ZPP, uveljavlja pa tudi, da je sodišče vabilo na narok vročalo le pooblaščencu tožene stranke in še to zgolj splošno vabilo, iz katerega ni bilo razvidno, da bo na naroku izvajalo nove dokaze. Ker ni vabilo direktorja tožene stranke in ga ni ponovno zaslišalo, je po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje kršilo pravico tožene stranke do izjave.

9Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju za odpravo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka dopolnilo dokazni postopek in ga torej ni ponovno izvedlo v celoti. Višje sodišče je namreč razveljavilo le sodbo sodišča prve stopnje, ne pa postopka pred njo, torej že opravljenih procesnih dejanj (torej tudi zaslišanja direktorja tožene stranke, S. S.). Skladno s pooblastilom iz 292. člena ZPP pa je sodišče prve stopnje sklenilo, da se glavna obravnava ponovno otvori (nova obravnava pa tvori celoto s prejšnjimi). V soglasju s pravdnima strankama je povzelo in prebralo izpovedbe že zaslišane tožeče stranke, R. K., in že zaslišane tožene stranke, S. S.. V nov dokazni sklep je sprejelo dokaz z zaslišanjem priče, predlagane s strani tožeče stranke, B. K., vpogledalo pa je tudi v dokazne listine. Če tožena stranka z neizvedbo ponovnega zaslišanja direktorja tožene stranke S. S., kar je na obravnavi predlagala, ni soglašala, bi morala zatrjevano procesno kršitev uveljavljati pred sodiščem prve stopnje in to takoj, ko je to mogoče, torej na obravnavi dne 23. 4. 2013, česar pa, kot je iz zapisnika razvidno, ni storila. Kršitve, na katere se stranka sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se namreč upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP), tega pa tožena stranka v pritožbi ni navajala. Enaki razlogi se nanašajo tudi na očitek o nepravilnem vabljenju direktorja tožene stranke, pri čemer gre, upoštevaje dejstvo, da je pooblaščenec tožene stranke odvetnik, dodati, da ni jasno pritožbeno razlogovanje, da sodba sodišča prve stopnje ni bila razveljavljena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, temveč zaradi procesnih kršitev, zaradi česar tožena stranka ni mogla vedeti, da bo sodišče na naroku izvajalo nove dokaze. Sodišče prve stopnje je toženo stranko na obravnavo pravilno vabilo preko pooblaščenca (prvi odstavek 137. člena ZPP) in če bi direktor tožene stranke prišel, bi se o zaslišanju B. K. sam lahko izjavil, sicer pa je to možnost imel tudi pooblaščenec, ki je bil na obravnavi prisoten. Tožena stranka razlogov, zakaj je bil dokazni predlog pravno relevanten, tudi v pritožbi ni navedla.

10Tožena stranka nadalje sodišču prve stopnje očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker po njenem mnenju sodba ne vsebuje dokazne ocene verodostojnosti izpovedbe posameznih prič, oziroma niso razvidni razlogi, zakaj je sodišče sledilo izpovedbi direktorja tožeče stranke in B. K. in zakaj je izpovedba tožene stranke ocenjena za neverodostojno. Meni, da je zmoten zaključek, da je tožeča stranka toženi stranki izročila idejni projekt na sedežu tožeče stranke dne 26. 9. 2008, saj je Stojan Sopotnik izpovedal, da ni prejel končne verzije, temveč le delovno gradivo oz. posamezne liste.

11Tudi po oceni višjega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta izpovedi direktorja tožeče stranke R. K. in B. K. za razliko od izpovedi direktorja tožene stranke prepričljivejši, kar je v sodbi tudi navedlo, zato očitek, da sodba ne vsebuje ocene verodostojnosti izpovedbe strank in prič, ni utemeljena. Ocena uspešnosti posameznega dokaza – izpovedbe R. K. (ki je v prvem sojenju izostala), in s tem njegove dokazne vrednosti sloni tudi na njegovi prepričljivosti v odnosu do drugih dokazov. Takšno sintezo izvedenih dokazov (skladno z 8. členom ZPP) je sodišče prve stopnje naredilo, ko je v (novo) dokazno oceno vključilo tudi medsebojno elektronsko korespondenco strank, ki potrjuje trditve tožeče stranke o poteku izdelave idejnega projekta. Zakaj izpoved R. K. ni niti notranje skladna niti skladna z izvedenimi listinskimi dokazi, tožena stranka ni pojasnila. Višje sodišče tudi ni upoštevalo pritožbenih trditev o pomenu pozne predložitve idejnega projekta (na naroku z dne 10. 5. 2011), saj bi se o tem morala tožena stranka izreči na istem naroku (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP). Prav tako pritožba neutemeljeno trdi, da je sodišče na osnovi identičnih dokazov najprej štelo izpovedbo S. S. kot verodostojno, v izpodbijani sodbi pa brez obrazložitve iste okoliščine uporabilo za njegovo diskreditacijo. Sodišče prve stopnje se je implicitno opredelilo tudi do izpovedbe tožene stranke in sicer na ta način, da je verjelo direktorju tožeče stranke in priči ter torej ni sledilo izpovedbam tožene stranke. Potem, ko je tudi pisne dokaze v tem postopku ocenilo prvič in ko je izvedlo še en dokaz, je ponovna dokazna ocena celovita, notranje skladna in prepričljiva, sodišče prve stopnje pa je s tem odpravilo tudi kršitve postopka, napravljene v prvem sojenju. Sodišča prve stopnje v resničnost navedb tožeče stranke ni prepričala zgolj skladnost izpovedi direktorja tožeče stranke R. K. in B. K., temveč tudi ostali izvedeni dokazi, ki jih je izpostavilo že sodišče prve stopnje. Glede očitka o zainteresiranosti direktorja tožeče stranke za uspeh v postopku gre le dodati, da sta v tem položaju obe pravdni stranki izenačeni, saj sta obe zainteresirani za svoj uspeh v postopku. Neutemeljeno pa je to pripisovati priči B. K., saj od izpovedbe v tem postopku nima neposredne koristi. Tudi B. K. pa je jasno in prepričljivo izpovedala, da je bil na sedežu tožeče stranke predan celoten idejni projekt, saj je bila pri tem osebno navzoča. Takšna dokazna presoja pa je dovolj trdna. Tožeča stranka je tudi trdila, da je, kot je bilo dogovorjeno v pogodbi, toženi stranki pred končno idejno zasnovo oddala več vmesnih faz oz. predlog. Trditev, da je po elektronski pošti 8. 7. 2008 oddala (in jih je tožena stranka prejela) štiri čiste arhitekturne podloge IDZ z oznakami A0, A1, B0 in C0, tožena stranka ni izrecno prerekala, saj se je v postopku stalno sklicevala na to, da jih ni pisno potrdila tako, kot je bilo pogodbeno dogovorjeno, torej pisno. O tem, da je osnutke vendarle prejel, pa je Stojan Sopotnik izpovedal, ko je bil zaslišan. Poleg tega ni niti razumno pričakovati (če zanemarimo tudi pogodbeno dogovorjene roke), da bi tožeča stranka vmesne osnutke projekta izdelovala v nedogled. V nasprotju z mnenjem pritožbe je po stališču višjega sodišča logičen tudi izpodbijani dokazni zaključek, da se vprašanje direktorja tožeče stranke, na katerega je direktor tožene stranke odgovoril v elektronskem sporočilu z dne 10. 12. 2008, nanaša na nadaljnje faze projekta, ne pa izdelavo idejne zasnove, saj je bila, kar ni dokazno izpodbito, prva faza, izdelava idejnega projekta, zaključena, ko je direktor tožene stranke prejel načrte na sedežu tožeče stranke. Upoštevaje zgornje ugotovitve pritožbeni očitki izpodbijane dokazne ocene tudi v tem delu ne morejo omajati, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka z oddajo projektne rešitve na sedežu tožeče stranke svoje delo izpolnila, pravilen. Tožeča stranka je dokazala, da je idejni projekt oddala, smiselno skladen in življenjski pa je, upoštevaje pogovore o nadaljnjih fazah projekta ob predaji dokumentacije, tudi zaključek sodišča prve stopnje glede ročnih pripisov tožeče stranke na svoji verziji skic ob predaji dokumentacije.

12Glede na tako dejansko stanje je zato sodišče prve stopnje utemeljeno navedlo, da toženo stranko, ki trdi, da s projektom ni bila zadovoljna, bremeni dejstvo, da ob prejemu gradiva tega ni na primeren način grajala. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, ki v povezavi z ročnimi pripisi na skicah gradi na tezi, da delo tožeče stranke ni bilo opravljeno.

13Do trditev tožeče stranke, da sta pravdni stranki v zvezi z nadaljevanjem faz projekta komunicirali tudi še v letu 2009, ko je tožeča stranka pripravila še dodatno ponudbo za arhitekturo, se tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni opredelila, zato o novi ponudbi tožeče stranke z dne 28. 2. 2009 v pritožbenem postopku ne more več razpravljati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

14V zvezi z obveznostjo plačila ni treba, da naročnik izrecno potrdi in s tem prevzame izvršeno delo (tretji odstavek 642. člena OZ), pač pa lahko naročnik delo prevzame tudi s konkludentnimi dejanji, kar je v konkretnem primeru tožeča stranka izkazala s tem, da je dokazala, da je tožena stranka odnesla idejni projekt. S tem pa je tožena stranka zavezana k plačilu za izvršeno delo, zato so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o avtonomiji pogodbene volje strank, ki sta se izrecno dogovorili za pisno potrditev projektne naloge in vsake faze posebej.

15V zvezi s sklicevanjem tožene stranke na 8. člen Pogodbe višje sodišče na tem mestu ponavlja že v prvi odločitvi izraženo stališče, da v 8. členu dogovorjena možnost odstopa od Pogodbe ne vpliva na obseg finančne obveznosti tožene stranke za prvo fazo, torej izdelani idejni projekt. Pogodba v 8. členu namreč le omogoča toženi stranki, da v tej fazi še odstopi od celotnega projekta – torej od nadaljnjih faz projektiranja, brez plačila odškodnine, kar v kasnejših fazah ni več možno.

16Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka je priglasila nagrado po tar. št. 3210 (za postopek z rednimi pravnimi sredstvi) Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) v pravilni višini 545,60 EUR in pavšalni znesek 20,00 EUR po tar. št 6002 (za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev) ter DDV. Skupaj z 22% DDV ji gre zato 690,03 EUR.