VSL sodba in sklep I Cpg 394/2012

I. Pritožba F. I. A. se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v točkah A) in C) izreka.

II. Pritožbi S. d. d. zoper sodbo v točki B) izreka se delno ugodi in se točka B/VII spremeni tako, da se družbi F. I. A. prepoveduje izpolnitev treh menic, avaliranih s strani S., zanjo podpisana C. S. in A. B. in akceptirane s strani S. P., in predložitev le teh v plačilo.

III. V preostalem delu se pritožba zoper izpodbijani del sodbe zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi točka B) izreka sodbe sodišča prve stopnje.

IV. Pritožba zoper točko b) v zvezi s točko d) izreka sklepa se zavrže; v preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje v točkah a) in c) v zvezi s točko d) prvega odstavka in drugi odstavek izreka sklepa.

V. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sklepom III Pg 397/2011 združilo v skupno obravnavanje zahtevek po tožbi F. I. A. proti S. d. d. zaradi plačila 9.749.213,23 USD in zahtevek po nasprotni tožbi S. d. d. proti F. I. A. zaradi ugotovitve ničnosti prenosa menic in neobstoja pravne podlage za nastanek menične zaveze. V uvodu izpodbijane sodbe in sklepa pa je sodišče prve stopnje pomotoma kot tožečo stranko navedlo S. d. d., kot toženo pa F. I. A. V uvodu te sodbe je višje sodišče pravdni stranki po imenu označilo v enakem vrstnem redu kot v prvostopni odločbi, posledično je S. d. d. označilo kot tožečo stranko po nasprotni tožbi, F. I. A. pa kot toženo stranko po nasprotni tožbi. Zaradi jasnosti pa bo v nadaljevanju višje sodišče označevalo F. I. A. kot tožečo stranko (toženo po nasprotni tožbi), S. d. d. pa kot toženo stranko (tožečo stranko po nasprotni tožbi).

2Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 0142 VL 133248/2010 z dne 28.09.2010 razveljavi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek F. I. A. zavrne (točka A izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi (točka B izreka sodbe), da se: (I) ugotovi, da sta prenos menice, avalirane s strani S., zanjo podpisana C. S. in A. B. in akceptirane s strani S. P., ki je bila z indosamentom z dne 29.03.2010 prenesena iz družbe M. S na družbo T. E. L. in prenos menice, ki je bila z indosamentom z dne 10.05.2010 prenesena iz T. E. L. na družbo F. I. A. in na podlagi katere je družba F. I. A. zoper S. pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, pod opr. št. VL 133248/2010 vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, nična; (II) ugotovi, da pravna podlaga za nastanek menične zaveze iz menice, avalirane s strani S., zanjo podpisana C. S. in A. B. in akceptirane s strani S. P., na podlagi katere je družba F. I. A. pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zoper S. za izterjavo zneska 9.749.213,23 USD, ne obstaja; (III) ugotovi, da iz menice avalirane s strani S., zanjo podpisana C. S. in A. B. in akceptrane s strani SKP. na podlagi katere je družba F. I. A. iz L. pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zoper S. za izterjavo zneska 9.749.213,23 USD, ne izhaja veljavna menična zaveza in da družba F. I. A. ali tretja oseba po njenem nalogu na podlagi te menice od S. ni upravičena zahtevati plačila terjatve; (IV) ugotovi, da sta prenos teh menic avaliranih s strani S., zanjo podpisana C. S. in A. B. in akceptiranih s strani SKP., ki so bile z indosamentom z dne 29.03.2010 prenesene iz družbe M. S na družbo T. E. L. in prenos treh menic, avaliranih s strani S., zanjo podpisana C. S. in A. B. in akceptiranih s strani S. P., ki so bile z indosamentom z dne 10.05.2010 prenesene iz družbe T. E. L. na družbo F. I. A.ii katerih družba F. I. A. ali tretja oseba po njenem nalogu še ni unovčila ali poskusila unovčiti, nična; (V) ugotovi, da ne obstaja pravna podlaga za nastanek menične zaveze iz treh menic, avaliranih s strani S., zanjo podpisana C. S. in A. B. in akceptiranih s strani SKP, ki so bile z indosamentom z dne 29.03.2010 prenesene iz družbe M. S na družbo T. E. L. in prenos menic, ki so bile z indosamentom z dne 10.05.2010 prenesene iz T. E. L. na družbo F. I. A., ter katerih družba F. I. A. ali tretja oseba po njenem nalogu še ni unovčila ali poskusila unovčiti; (VI) ugotovi, da ne obstaja pravna podlaga iz menične zaveze treh menic avaliranih s strani S., zanjo podpisana C. S. in A. B. in akceptirane s strani SKP, ki so bile z indosamentom z dne 29.03.2010 prenesene iz družbe M. S. na družbo T. E. L. in prenos menic, ki so bile z indosamentom z dne 10.05.2010 prenesene iz T. E. L. na družbo F. I. A. ter katerih družba F. I. A. ali tretja oseba po njenem nalogu še ni unovčila ali poskusila unovčiti; (VII) družbi F. I. A. prepoveduje izpolnitev treh menic , avaliranih s strani S., zanjo podpisana C. S. in A. B. in akceptirane s strani S.P., ki so bile z indosamentom z dne 29.03.2010 prenesene iz družbe M. S na družbo T. E. L. in predložitev le teh v plačilo; (VIII) družbi F. I. A. prepoveduje prenos treh menic, avaliranih s strani S., zanjo podpisana C. S. in A. B. in akceptirane s strani S. P., ki so bile z indosamentom z dne 29.03.2010 prenesene iz družbe M. S na družbo T. E. L., na tretje osebe; (IX) družbi F. I. A. naloži izročitev treh menic, avaliranih s strani S., zanjo podpisana C. S. in A. B. in akceptirane s strani S. P., ki so bile z indosamentom z dne 29.03.2010 prenesene iz družbe M. S na družbo T. E. L. družbi S. d. d. v roku 8 dni. Odločilo je še, da je F. I. A. dolžan S. d. d. povrniti 42.907,80 EUR stroškov tega postopka z zamudnimi obrestmi (točka C izreka sodbe).

3S sklepom pa je ugovoru dolžnika zoper sklep o zavarovanju nedenarne terjatve z začasno odredbo ugodilo in sklep III Pg 397/2011 z dne 18.02.2011 razveljavilo v delu, ki se glasi: (a) Dolžnikom družbe F. I. A. N. banki d. d., glede TRR št. X, U. banki glede TRR št. Y, G. banki, glede TRR Z, S banki d. d., glede TRR Q, se odreja prepoved izplačila kateregakoli zneska družbi F. I. A. ali katerikoli tretji osebi na podlagi treh menic, ki so bile z indosamentom z dne 29.03.2010 prenesene iz družbe M. S na družbo T. E. L. in z indosamentom z dne 10.05.2010 iz družbe T. E. L. na družbo F. I. A. ter katerih družba F. I. A. ali tretja oseba po njenem nalogu še ni unovčila ali poskusila unovčiti; (b in c) družbi F. I. A. se prepoveduje izpolnitev in predložitev v plačilo in prenos na tretje osebe katerekoli izmed treh menic, avaliranih s strani S., zanjo podpisana C. S. in A. B. in akceptiranih s strani S. P., ki so bile z indosamentom z dne 29.03.2010 prenesene iz družbe M. S na družbo T. E. L. in z indosamentom z dne 10.05.2010 iz T. E. L. na družbo F. I. A., ter katerih družba F. In. A. ali tretja oseba po njenem nalogu še ni unovčila ali poskusila unovčiti; (d) v primeru kršitve ali neupoštevanja te začasne odredbe mora družba F. I. A. za vsako kršitev plačati 208.000,00 EUR kazni; če kljub izrečeni kazni nadaljuje s kršitvijo, ji sodišče z novim sklepom naloži plačilo nove denarne kazni, vse dokler seštevek denarnih kazni iz posameznih sklepov ne doseže 2.080.000,00 EUR. S sklepom je še odločilo, da mora S. d. d. povrniti nasprotni stranki 458,28 EUR stroškov postopka zavarovanja z začasno odredbo (drugi odstavek izreka sklepa).

4Tožeča stranka se je pritožila zoper točko A in C izreka sodbe ter zoper odločitev iz sklepa o stroških postopka zavarovanja z začasno odredbo. Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da njenemu zahtevku ugodi in ponovno odloči o vseh stroških postopka. Priglasila je stroške pritožbe.

5Tožena stranka (tožeča po nasprotni tožbi) pa se je pritožila zoper sodbo v delu, v katerem je njen zahtevek zavrnjen (točka B) in zoper sklep o ugoditvi ugovoru zoper začasno odredbo. Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo (v točki B) izreka spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi v celoti ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da zavrne ugovor in potrdi sklep o začasni odredbi z dne 18.2.2011 ter nasprotni stranki naloži v plačilo vse stroške postopka; podrejeno pa, da razveljavi sodbo v točki B) izreka in sklep o ugovoru ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Priglasila je stroške pritožbe.

6Vsaka stranka je odgovorila na pritožbo nasprotne stranke in priglasila stroške odgovora na pritožbo. Obe sta predlagali zavrnitev neutemeljenih pritožb.

K pritožbi tožeče stranke po nasprotni tožbi zoper točke B/I., II. in III izreka sodbe

7Pritožba ni utemeljena.

8Z nasprotno tožbo lahko toženec zahteva pravnomočno odločitev o prejudicialnem pravnem razmerju, torej o neobstoju pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku (3. točka prvega odstavka 183. člena ZPP). Ker tožnik s tožbo zahteva plačilo na podlagi menice, je sodišče prve stopnje pravilno dopustilo obravnavanje ugovora tožene stranke, ki se nanaša na samo izdajo menice, kot nasprotne tožbe (točke B/I., II. in III.). Ker pa je že dovolilo nasprotno tožbo tudi glede zahtevkov tožene stranke na „neveljavnost“ še treh menic, ki sicer niso predmet spora po tožbi, glede zahtevka o prepovedi prenosa teh menic in glede zahtevka na izročitev teh menic, dejstvo, da je zahtevek iz tožbe in nasprotne tožbe obravnavalo skupaj, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, na katero pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Pri tem je potrebno le ugotoviti, da odločitev v točkah B/ IV. - IX izreka ni imela nobenega vpliva na odločitev o tožbenem zahtevku po tožbi.

9Sodišče druge stopnje je najprej obravnavalo pritožbo nasprotne tožeče stranke zoper odločitev iz točk B/I., II. in III. izreka sodbe. Od odločitve o tej pritožbi je namreč tudi odvisna presoja pravilnosti odločitve o pritožbi tožeče stranke zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 9.749.213,23 USD.

10Sodišče prve stopnje je ugotovilo nepretrgano verigo cesijskih pogodb, ki vodijo od J. d. d. - v stečaju do končnega prevzemnika terjatve F. I. A. Prenose bianco meničnih blanketov je pravilno presojalo po pravilih obligacijskega prava o prenosu terjatve in zaključilo, da prenosi niso bili prepovedani (1. odstavek 417. člena OZ).

11Tožeča stranka po nasprotni tožbi je trdila in dokazovala, da ne obstoji pravna podlaga za nastanek menične zaveze, ker sporna menica ni bila dana v zavarovanje kredita po pogodbi 300/90. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je o tem spornem vprašanju po oceni pritožbenega sodišča sprejeta po pravilih iz 8. člena ZPP in je pravilna. Pritožnica priznava, da je bila menična izjava z dne 13.5.1991 omejena na isti najvišji znesek do katerega je mogoče koristiti kreditno linijo, kot po pogodbi 300/90. Pritožbeno sodišče ji pritrjuje, da zgolj zaradi ugotovitve navedenega dejstva še ni mogoče z gotovostjo sklepati, da se menična izjava dejansko tudi nanaša na kreditno linijo 300/90. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa izhaja poleg navedene ugotovitve še izčrpna ocena sodišča prve stopnje o drugih indicih, ki tvorijo logično celoto in potrjujejo pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Tožeča stranka po nasprotni tožbi ni trdila, da je bil kredit po kreditni liniji 300/90, ki je bil zavarovan, tudi vrnjen, niti, da so ji bili bianco menični blanketi s pooblastilom za izpolnitev vrnjeni. Nasprotuje pa zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil sklenjen dogovor o podaljšanju te kreditne linije. V pritožbi zatrjuje, da je sodišču predložila menično izjavo z dne 7.5.1990 in 5 komadov bianco menic S., ki so bile dejansko dane v zavarovanje kreditne linije 300/90, ne pove pa na kakšni podlagi je menična izjava z dne 7.5.1990 prenehala, če kredit ni bil vrnjen kreditodajalcu. Če ji menične izjave z dne 7.5.1990 J. ni vrnila, ta pa je enaka menični izjavi z dne 13.5.1991, nesporno pa je tudi, da je bila J. imetnica 5 bianco meničnih akceptov, ki jih je kupcu terjatve izročila, potem so nepomembne trditve pritožnice, da ne obstoji pravna podlaga za nastanek menične zaveze po menici.

12Ničnost prenosov bianco menic je sodišče prve stopnje pravilno presojalo le kot posledico eventualno ugotovljene ničnosti prenosa terjatve po kreditni liniji 300/90. Gre namreč za listine, ki spremljajo pot terjatve. Prepovedano je odstopati terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega (1. odstavek 417. člena OZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnik J. d. d. v stečaju prodal zavarovano terjatev do S. po kreditni pogodbi 300/90 kupcu M. S d. o. o. in mu izročil izvirnik menične izjave z dne 13.5.1991 ter 5 meničnih blanketov. Tožeča stranka po nasprotni tožbi ničnosti tega prenosa terjatve ne vtožuje. Prav tako tožbe ni vložila na ničnost prenosa terjatve na druge pridobitelje v verigi, kar bi morala storiti, če bi želela doseči tudi odločitev o prejudicialnem vprašanju ničnosti prenosa bianco menic in menične izjave. Glede na navedeno se izkaže, da je zahtevek tožeče stranke nesklepčen in je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka iz nasprotne tožbe o ničnosti prenosa menice, materialnopravno pravilna.

13Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pritožbo tožene stranke zoper točke B/I., II. in III izreka sodbe zavrnilo in v tem obsegu sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke

14Pritožba ni utemeljena.

15Sodišče prve stopnje je ocenilo, da gre v obravnavanem primeru za zahtevek meničnega upnika zoper meničnega zavezanca. Ker menica ni bila indosirana, je meničnemu zavezancu priznalo pravico do uveljavljanja ugovorov iz temeljnega posla. Ker je tožena stranka ugovarjala zastaranje terjatve iz temeljnega posla, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zahtevek iz temeljnega posla zastaran in ugodilo ugovoru zastaranja. Iz tega razloga je zahtevek tožeče stranke zaradi plačila 9.749.213,23 USD s pripadki zavrnilo. Oprlo se je na materialnopravne določbe o zastaranju iz Obligacijskega zakonika (OZ). Pritožnik uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker leta 1991, ko je nastala obveznost tožene stranke, OZ ni veljal. Z ugotovitvijo pritožnika, da v letu 1991 ni veljal OZ, pač pa Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), se pritožbeno sodišče strinja. Ker pa se določbe obeh zakonov v določbah o zastaranju bistveno ne razlikujejo, pritožnik pa tudi ne pove, katero od dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje za presojo, da je zahtevek zastaran, po določbah ZOR ni pravotvorno, so njegove pritožbene trditve v to smer nepomembne.

16Bistvo očitane zmotne uporabe materialnega prava pa je pritožnikova trditev, da bi zato, ker vtožuje tožeča stranka plačilo na podlagi menice, moralo sodišče prve stopnje glede zastaranja menične terjatve uporabiti določila Zakona o menici. Ker je bila bianco menična listina od prvotnega upnika prenesena v letu 2008, menica pa izpolnjena v letu 2010, ko je bil začet sodni postopek, po stališču pritožnika zastaranje še ni moglo nastopiti.

17Bistvo pravice do izpolnitve bianco menice je pravica imetnika menice, da z izpolnitvijo ustvari instrument, s katerim bo uresničeval svoje pravice do podpisnika bianco menice. Sama bianco menica (dokler ni izpolnjena) ne predstavlja menice. Pritožnik sam v pritožbi trdi in priznava, da je nastala obveznost tožene stranke v letu 1991 ter da vse do izpolnitve menice v letu 2010, bianco menica ni imela narave menice. Menica z vsemi meničnimi ugodnostmi je nastala šele z njeno izpolnitvijo v letu 2010.

18Iz razlogov sodišča prve stopnje, ki jih pritožnik ne izpodbija, izhaja, da je sporna menica dobila naravo menice šele z njeno izpolnitvijo na znesek 9.749.213,23 EUR. Bianco menični formular je bil izročen v letu 1991 J., takrat je bil opremljen s podpisom akceptanta S.. Navedbe remitenta (J.) ni vseboval. Pri J. se je neizpolnjen formular bianco menice nahajal do 5.2.2008, nato je bil prenesen novemu upniku s pogodbo o odstopu terjatve. Ni se prenašal z indosamentom. Ko ga je pridobil tožnik, ga je v letu 2010 izpolnil z vsebino – vnesel je sestavine, ki jih določa 1. člen Zakona o menici. Ob nastanku menice z meničnimi učinki je bil v menico vpisan kot remitent F.I. A. V.

19Zastaranje zahtevkov iz temeljnega posla ne vpliva na meničnopravno zastaranje. Menično pravni zahtevki pa ločeno zastarajo za vsakega meničnega upnika zoper vsakokratnega meničnega zavezanca (78. člen Zakona o menici – v nadaljevanju ZM). Vsi meničnopravni zahtevki zoper akceptanta zastarajo čez tri leta od dospelosti (1. odstavek 78. člena ZM).

20Dospelost menice je bistvena sestavina menice. Menica se lahko izda: na vpogled, na določen čas po vpogledu, na določen čas po dnevu izdaje ali na določen dan (32. člen ZM). Ker je bianco menico, izdano zaradi zavarovanja kredita, treba izpolniti skladno z medsebojnim sporazumom upnika in dolžnika, to velja tudi za izpolnitev polja dospelosti menice. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v sporni menici določena dospelost „na vpogled“, česar tožeča stranka ne izpodbija.

21Menica po vpogledu je plačljiva, kakor hitro se predloži. Predložiti jo je treba v plačilo v enem letu od dneva izdaje (1. odstavek 33. člena ZM). Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 15.6.2011 zatrjevala, da iz listin v spisu izhaja, da je tožena stranka kot avalist podpisala bianco menice in ustrezno menično izjavo, pooblastilo za izpolnitev menic in predložitev na unovčitev. Istočasno je trdila, da se na podlagi določb meničnega prava kot datum izdaje menic vpisuje datum, ko je bila menična izjava za izpolnitev menic izdana. Na menici je vpisan datum izdaje menice 13.5.1991. To dejstvo je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

22Menice z datumom izdaje 13.5.1991, z dospelostjo po vpogledu, imetnica menice ni predložila v plačilo v roku iz 1. odstavka 33. člena ZM. Lahko bi jo predložila v plačilo do 13.5.1992. Ker vsi menično pravni zahtevki zoper akceptanta zastarajo čez tri leta od dospelosti (1. odstavek 78. člena ZM), pritožnik neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (enako tudi sklep v spisu VSL II Ip 4234/2010 z dne 29.12.2010).

23Ker je zahtevek tožeče stranke zastaran po določbah meničnega prava iz meničnega razmerja kot tudi po zaključkih sodišča prve stopnje iz temeljnega posla, je odločitev sodišča prve stopnje, vsebovana v točki A izreka materialnopravno pravilna. Ob preizkusu sodbe glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pa teh ni ugotovilo.

24Pritožnica s pritožbo zoper sodbo uveljavlja tudi kršitev določb ZPP, ker sodišče prve stopnje ni preizkušalo in odločalo o njenem očitku tožeči stranki po nasprotni tožbi, da je navedla prenizko vrednost spornega predmeta (200.001,00 EUR). V kolikor stranka navede očitno prenizko vrednost spornega predmeta ali če navede le skupno vrednost spornega predmeta, čeprav uveljavlja s tožbo zoper isto toženo stranko več zahtevkov, pa niso podani pogoji iz prvega odstavka 41. člena tega zakona, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti (tretji odstavek 44. člena ZPP). V obravnavanem primeru glede na vrednost spornega predmeta, ki ga je navedla tožeča stranka v nasprotni tožbi, ni nastalo vprašanje stvarne pristojnosti (7. točka drugega odstavka 32. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 481. člena ZPP), zato očitek bistvene kršitve določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Če pa bi želela pritožnica uveljaviti bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izdalo sklepa o pravilnosti navedene vrednosti spora, bi morala trditi, da je do konca glavne obravnave to kršitev tudi uveljavljala ali razloge, zakaj je ni mogla uveljavljati. Kršitev, na katero se sklicuje v pritožbi, se ne upošteva (1. odstavek 286.b člena ZPP).

25Iz navedenih razlogov je višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke po nasprotni tožbi zoper točke B/IV – IX izreka sodbe

26Pritožba je delno utemeljena

27Ugovori, ki so utemeljeni v dogovoru o izdaji menice, so veljavni, vendar le, če jih uveljavlja menični zavezanec proti meničnemu upniku, s katerim je sklenil dogovor o izdaji menice. Če odpade kavza za izdajo menice, menica ne postane neveljavna (1). Odločitev sodišča prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje materialnopravno pravilna, vendar iz drugih razlogov. Razlogi za zavrnitev pritožbe zoper točke B/IV, V in VI izreka sodbe so enaki kot obrazložitev te sodbe, ki se nanaša na točke B/ I., II. in III izreka sodbe in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na njih sklicuje tudi na tem mestu. Glede na postavljen zahtevek vztrajanje nasprotno tožeče stranke, da gre za menice, ki so bile izročene v zavarovanje drugega kredita, ki ni bil nikoli črpan, ni pomembno, kot tudi ne trditve o nezakonitih prenosih menic.

28Pritožnica trdi v pritožbi, da je od veljavnosti prenosa bianco menic (od katerih tri še niso izpolnjene in niso menice), odvisno odločilno dejstvo, ali je F. I. A. zakoniti imetnik meničnih blanketov. Če ni, naj bi bil utemeljen zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim nasprotno tožeča stranka zahteva, da se nezakoniti imetnici bianco meničnih blanketov prepove izpolnitev menic in predložitev le teh v plačilo (B/ VII), prenos treh menic (B/VIII) in se ji naloži, da tri menice vrne družbi S. d. d. (B/IX). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že iz samih pritožbenih navedb razvidno, da je tožeča stranka po nasprotni tožbi postavila v enem delu nesklepčen zahtevek. Ker je trdila, da je tožena stranka po nasprotni tožbi imetnica treh bianko meničnih blanketov, ti pa do njihove izpolnitve vseh elementov po ZM niso menice, je neutemeljen zahtevek, da se ji prepove prenos treh menic na tretje osebe in da se ji naloži izročitev treh menic. Zato že iz tega razloga pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje iz B/VIII in IX ni utemeljena.

29V delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da se toženi stranki po nasprotni tožbi prepove izpolnitev treh menic in predložitev le teh v plačilo (B/VII) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedeni zahtevek potrebno presojati le v zvezi s trditvami, da tožena stranka po nasprotni tožbi nima pooblastila, da menične blankete izpolni. Sodišče prve stopnje je na 9. strani obrazložitve pojasnilo domnevo, da se je s prenosom neizpolnjenih bianco meničnih akceptov preneslo na toženo stranko po nasprotni tožbi tudi pooblastilo za izpolnitev. Zahtevek za prepoved izpolnitve meničnega blanketa je v obravnavanem primeru odvisen od odgovora na vprašanje, ali je terjatev iz kreditne pogodbe 300/90 prenehala. Vse dokler menica ni izpolnjena, terjatev, v katere zavarovanje je bila dana, ni menična terjatev. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v točki A izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo določene menične terjatve. Pravnomočnost te sodbe učinkuje na zahtevke, ki bi jih imela tožeča stranka do tožene stranke iz naslova obveznosti tožene stranke zaradi zavarovanja terjatve po kreditu 300/90. Če bi tožeča stranka izpolnila katero od treh bianco menic, s katerimi še razpolaga in na njihovi podlagi začela pravdo, bi sodišče tožbo zavrglo, ker je o stvari že pravnomočno razsojeno (2. odstavek 319. člena ZPP). Iz tega razloga pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi, da se toženi stranki po nasprotni tožbi prepove izpolnitev treh menic. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in točko B/VII izreka spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (358. člen ZPP). Delna ugoditev pritožbi ni narekovala spremembe odločitve sodišča prve stopnje o pravdnih stroških (točka C izreka sodbe).

30V delu, v katerem ni spremenilo sodbe sodišča prve stopnje, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke po nasprotni tožbi zoper sklep

31Pritožba v enem delu ni dopustna, delno pa ni utemeljena.

32Sodišče prve stopnje je s sklepom III Pg 397/2011 z dne 18.2.2011 izdalo začasno odredbo v zavarovanje terjatve tožeče stranke po nasprotni tožbi. Trajanje začasne odredbe v delu, ki se nanaša na tri neizpolnjene menice je omejilo do pravnomočnega zaključka postopka o nasprotni tožbi. Z izpodbijanim delom sklepa je ugodilo ugovoru tožene stranke po nasprotni tožbi, iz razloga, ker je zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi. Sodba sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke po nasprotni tožbi potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v tistem delu sklepa, ki je v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi (točki a in c izreka). S sodbo o delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje pa je bilo odločeno o istem zahtevku, kot v sklepu sodišča prve stopnje z dne 18.2.2011 (točka c izreka sklepa III Pg 397/2011). Z razveljavitvijo izpodbijanega dela sklepa v točki b izreka in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje o ugovoru, pritožnica ne bi mogla doseči zase boljšega pravnega položaja kot ga je pridobila z delno spremembo sodbe, saj bi tudi v primeru, če bi v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje ugovor zavrnilo, sklep o izdani začasni odredbi o prepovedi izpolnitve menic in predložitve teh menic v plačilo, veljal le do pravnomočnosti sodbe. Zato je pritožbo zoper točko b) v zvezi s točko d) zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ), v preostalem delu pa zavrnilo in potrdilo točki a) in c) v zvezi s točko d) prvega odstavka izreka in drugi odstavek izreka sklepa (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

33Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP), nasprotno tožeči stranki pa glede pritožbe s katero je delno uspela, niso nastali posebni stroški, zato je tudi ona dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (2. odstavek 154. člena ZPP). Nobeni stranki pritožbeno sodišče ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, ker k rešitvi pritožbe niso pripomogli, zaradi česar niso bili potrebni (155. člen ZPP).

(1) Zakon o menici s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 152 in 153