VSL sodba I Cpg 1348/2013

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačati tožeči stranki 44.160,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2011 do plačila in ji povrniti 1.868,52 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje toženi stranki na naroku za glavno obravnavo ni dovolilo podajati novih trditev in predlagati novih dokazov, pri čemer je to obrazložilo z navedbo, da bi to morala v skladu z 286. in 286.a členom ZPP storiti v roku, ki ji ga je hkrati z vabilom na narok določilo sodišče prve stopnje. Tej odločitvi je tožena stranka nasprotovala šele v pritožbi, čeprav bi jo morala grajati že na samem naroku (1. odstavek 286.b člena ZPP). Ob tem pa je imela tožena stranka več kot dovolj časa, da bi pravočasno, in to že veliko pred narokom, dopolnila svoje navedbe in dokazne predloge. Narok je bil namreč opravljen 26.5.2013, vlogo tožeče stranke pa je prejela že 13.2.2013, torej je imela več kot tri mesece časa za izjasnitev. Zato že iz tega razloga ni res, da bi ji bila odvzeta možnost izjave v postopku. Ob tem je šlo za prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke, v kateri je ta pojasnila svoj zahtevek, predložila pa je poleg listin, ki jih je tožena stranka prejela že s tožbo, še dodatne listine, s katerimi je dokazovala opravo odvetniških storitev. Ob takem stanju zadeve je bil dovolj določen in jasen tudi poziv sodišča prve stopnje, naj tožena stranka, v kolikor namerava poleg dosedanjih navedb podati še dodatne navedbe in dokazne predloge, to stori z vlogo v roku 8 dni, pri čemer je sodišče prve stopnje pripisalo tudi „286. in 286.a člen ZPP“. Tožena stranka je vabilo in poziv prejela 8.4.2013 (torej približno mesec in pol pred narokom), zastopa jo odvetnik, pa tudi stečajni upravitelj je odvetnik, kar pomeni, da je bila tožena stranka zastopana po osebi, za katero velja, da ima ustrezno pravno znanje in ve, kaj se lahko zgodi v primeru neupoštevanja poziva sodišča. Tožena stranka s pozivom naložene dolžnosti, ki je bila naložena v skladu z 2. odstavkom 286.a člena ZPP, ni izpolnila, temveč je želela nove navedbe in dokazne predloge podati šele na naroku, kar bi pomenilo le neupravičeno zavlačevanje postopka. Čeprav 1. odstavek 286. člena ZPP nalaga pravdni stranki, da mora navedbe in dokazne predloge podati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, pa to ne pomeni pravice stranke, da kaj takega stori šele tedaj. To določilo določa le skrajni rok za dopolnitve, vendar le za primer, ko sodišče ne uporabi drugih ukrepov, ki jih omogočata 286. in 286.a člen ZPP in ki so usmerjeni v skrajšanje postopka in koncentracijo glavne obravnave. Če se sodišče prve stopnje posluži teh ukrepov, ni razloga, da bi stranka smela dopolnjevati navedbe in dokazne predloge šele na prvem naroku za glavno obravnavo. Zatrjevana kršitev tako ni podana, sodišče prve stopnje je ravnalo zakonito in ni prekršilo določb pravdnega postopka.

6Res je bila tožba glede trditev in dokazih predlogov zelo skopa, nikakor pa ni bila nesklepčna, saj je iz postavljenih trditev izhajala zatrjevana pravna posledica. Na pomanjkljivosti v trditveni podlagi je opozorila tožena stranka v odgovoru na tožbo, pri čemer je uveljavljala, da tožeča stranka ni izkazala oprave storitev, na podlagi katerih naj bi izstavila vtoževane račune, iz predloženih dokazov pa naj ne bi bilo razvidno, na podlagi česa so bile storitve obračunane. Nadalje je navedla, da tožeča stranka ni predložila pogodbe, na katero se sklicuje, iz pogodbe, predložene v zadevi XI Pg 5730/2012, pa jasno izhaja, da ji bo tožena stranka za zastopanja v vseh postopkih izdajala posebna pooblastila, drugo razmerje pa med strankama ni obstajalo, zaradi česar bi morala tožeča stranka predložiti ustrezna pooblastila; navedla je še, da tožena stranka nima podatka ali evidence o tem, da bi bile te storitve res opravljene, tožeča stranka pa tega tudi ni izkazala.

7Ob takih navedbah je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je s pripravljalno vlogo tožeča stranka pojasnila svoj zahtevek, postavila ustrezne trditve in predložila potrebne dokaze, kar izhaja tudi iz same vloge. Nasprotovanje tem konkretnim navedbam pa ob tem, kar je zgoraj navedeno o odgovoru na tožbo, ne izhaja že iz odgovora na tožbo, zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo določilo 2. odstavka 214. člena ZPP, čeprav ga ni navedlo tudi s številko člena. S postavitvijo konkretnih trditev se je trditveno in dokazno breme tudi prevalilo na toženo stranko, ki pa v tej smeri ni storila ničesar, in to niti po pozivu sodišča, ki ga je prejela skupaj z vabilom. Sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da bi prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke in da bi trditve črpalo iz dokazov, saj kaj takega iz spisa ne izhaja. Navedbe tožeče stranke niso bile pavšalne, temveč dovolj konkretne in so odgovorile na pomisleke tožene stranke, izražene v odgovoru na tožbo, tožena stranka pa je tudi imela vse možnosti, da bi pravočasno opozorila na morebitno neresničnost trditev tožeče stranke, česar pa ni storila. S tem pa se izkaže, da tožena stranka ni zmogla svojega trditvenega in dokaznega bremena. Zato tudi pritožbeni očitek o kršitvi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu ni utemeljen.

8Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke v zvezi s 34. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Vendar pa gre pri tej kršitvi določb pravdnega postopka za tako kršitev, ko jo je v obravnavani zadevi lahko odpravilo višje sodišče (1. odstavek 354. člena ZFPPIPP).

9Posli, za katere je tožeča stranka izstavila vtoževane račune, so bili opravljeni v času postopka prisilne poravnave tožene stranke. Po uvedbi postopka prisilne poravnave sme dolžnik opravljati samo redne posle v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti in poravnavanjem svojih obveznosti iz teh poslov (1. odstavek 151. člena ZFPPIPP). Sestanki v zvezi s pridobivanjem poslov in konzultacije z odvetnikom v zvezi s tem ter zastopanje insolventnega dolžnika v postopkih, v katerih ta uveljavlja svoje pravice oziroma se brani pred zahtevki, lahko predstavljajo le redne posle v zvezi z opravljanjem dejavnosti. Z začetkom prisilne poravnave se pravdni postopki ne prekinejo, torej se jih mora insolventni dolžnik udeleževati, prav tako pa je pridobivanje novih poslov, ki bi prispevali k uspešnosti prisilne poravnave in finančnemu prestrukturiranju dolžnika, v okviru rednih poslov (primerjaj 1. odstavek 136. člena ZFPPIPP). Nikakor pa ni mogoče trditi, da gre za nedovoljeno prevzemanje novih obveznosti, ki ne bi bile nujne za redno poslovanje družbe (1. odstavek 34. člena ZFPPIPP). Ti posli so v zvezi s prisilno poravnavo in odpravo insolventnega položaja dolžnika, za take posle pa tudi po zatrjevanju tožene stranke velja, da so dovoljeni. Pravna presoja zaračunanih poslov, ki jo je podala tožena stranka, tako ni pravilna, s tem pa tudi ta njen ugovor ni utemeljen.

10Uveljavljene kršitve tako niso podane, razen kršitve, ki pa jo je odpravilo višje sodišče, višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP in 1. odstavek 354. člena ZPP).

11Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, bo morala na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. V skladu s 155. členom ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP tudi tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov, saj njenih stroškov ni mogoče šteti za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP.