VSM sklep I Cp 1567/2013
ECLI:SI:VSMB:2014:I.CP.1567.2013Področje: dedno pravo
Vsebina: Jedro · Izrek · Obrazložitev 1–10▾
Jedro povzetek sodišča
Zato ni moč pritrditi pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje s tem, ko dedinje ni poučilo, kakšne so njene pravice in ji tako omogočilo, da bi svoje navedbe dopolnila in utemeljila, storilo utemeljeno bistveno kršitev določb procesnega prava relativnega značaja, ko dedinja niti v pritožbi ne navaja takšnih dejstev in tudi ne predlaga dokazov, ki bi utemeljevala njena navajanja.
Izrek
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.
II. Dedinja A.Z. je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev
1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje za dediča po pokojnem M.Z. na podlagi zakona razglasilo njegova otroka, A.Z. in M.Z., ki dedujeta vsak do 1/2 zapuščine, natančno navedene v točkah od a) do g) izreka pod I izpodbijanega sklepa. Ugotovilo je, da celotna zapuščina znaša 49.000,00 EUR, ob upoštevanju priglašenih bremen za pogreb in ureditev spomenika v znesku 5.000,00 EUR je čista vrednost zapuščine 44.000,00 EUR in je zato takso odmerilo v višini 540,00 EUR (izrek od I), odločilo je še, da je dedinja A.Z. dolžna sodediču M.Z. plačati znesek 1.297,00 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa o dedovanju na račun denarnih sredstev, ki jih je dvignila iz računa (izrek pod II).
2Proti citiranemu sklepu je zakonita dedinja A.Z. (v nadaljevanju dedinja) vložila pravočasno pritožbo ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijanega sklepa oziroma podrejeno razveljavitev tega in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.
3Zakoniti dedič M.Z. (v nadaljevanju dedič) na pritožbo ni odgovoril.
4Pritožba ni utemeljena.
5Po pregledu in preizkusu zadeve tako v smeri uveljavljanih pritožbenih razlogov, kot tudi po uradni dolžnosti - drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ki je pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Vse dejanske okoliščine, ki so bistvenega pomena za odločitev je namreč sodišče prve stopnje pravilno in v dovoljni meri ugotovilo, da je na podlagi teh lahko uporabilo pravo materialno pravo, ko je zaključilo, da zapuščino po pokojnem očetu dedujeta njegova otroka, in sicer vsak do 1/2 zapuščine, kot to določata 10. in 11. člen ZD. Razlogi izpodbijanega sklepa so sicer skromni, vendar toliko razumni in jasni, da je izpodbijano odločitev moč preizkusiti. Pritožbeno sodišče jih zato v celoti povzema kot pravilne, glede na pritožbena izvajanja pa le še dodaja:
6Bistveni pritožbeni očitek je, da sodišče prve stopnje dedinje na naroku zapuščinske obravnave po tem, ko je izjavila, da sinu pokojnika - dediču ne gre zapuščina, ker ji je pokojni oče povedal, da naj ne bi imel pravice do ničesar, ni poučilo, da mora te navedbe utemeljiti in predložiti dokaze in ji ni dodelilo roka, v katerem bi lahko utemeljila svoje navedbe in predložila dokaze, s čimer pa, da je kršilo določbo Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), ki določa, da če sodišče pri reševanju predhodnega vprašanja ugotovi, da so med udeleženci sporna dejstva, od katerih je odvisna rešitev predhodnega vprašanja, prekine postopek in jih napoti, da v določenem roku sprožijo postopek za razrešitev tega vprašanja; ker pa sodišče dedinji te možnosti ni dalo, ji ni dovolilo, da bi utemeljila, da sodediču ne pripada zapuščina iz razloga, ker je vsa leta skrbela za očeta, je storilo bistveno kršitev relativnega značaja, kot smiselno izhaja iz pritožbe. Takšnim pritožbenim očitkom ni moč pritrditi. Na naroku zapuščinske obravnave je dedinja res navedla, da ji je oče povedal, da sin naj ne bi imel pravice do ničesar, in res ji je razpravljajoči sodnik „takoj povedal, da se o tem ne bo razpravljalo, saj zapustnikovemu sinu pripada 1/2 zapuščine kot zakonitemu dediču“ (l. št. 27 v spisu). Takšno ravnanje sodišča prve stopnje sicer ni bilo najbolj modro, vendar na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ni vplivalo. Dejstvo je, da dedinja v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala pravno pomembnih dejstev, ki bi imela za posledico izgubo dedne pravice dediča in tudi sedaj v pritožbi ne zatrjuje takšnih dejstev, ki bi imela za posledico uporabo instituta razdedinjenja dediča. Na naroku zapuščinske obravnave je dedinja še zatrjevala, da je stanovanje, ki je sicer predmet zapuščine, v celoti njeno, ker da ji je tako obljubil oče, vendar tudi v pritožbi o tem ne poda nič novega. Dejstvo je, da je pri navedeni nepremičnini vpisan kot lastnik zapustnik, zato je tudi del zapuščine, v kolikor pa je oče stanovanje dedinji samo obljubljal, pa pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da če obljuba ni bila izpolnjena oziroma zemljiškoknjižno izvedena, ker se nanaša na nepremičnino, sama obljuba še ne zavezuje.
7V postopku na prvi stopnji dedinja ni posebej zatrjevala, da ima do zapuščine terjatev iz naslova oskrbe zapustnika, kar sedaj uveljavlja v pritožbi, vendar pravnomočnost sklepa o dedovanju na to dejstvo ne vpliva. Dedinja namreč svoje zatrjevanje, da je za zapustnika skrbela, v posledici česar ji je nastala terjatev v višini njene oskrbe zapustnika, to lahko zoper sodediča še vedno uveljavlja s tožbo v rednem pravdnem postopku. Tudi v kolikor bi takšen zahtevek postavila v zapuščinskem postopku in bi mu dedič nasprotoval, bi morala za ugoditev takšnemu zahtevku vložiti ustrezno tožbo.
8Glede na vse navedeno ni moč pritrditi pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje s tem, ko dedinje ni poučilo, kakšne so njene pravice in ji tako omogočilo, da bi svoje navedbe dopolnila in utemeljila, storilo utemeljeno bistveno kršitev določb procesnega prava relativnega značaja iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi kršitve 285. člena ZPP, ko dedinja niti v pritožbi ne navaja takšnih dejstev in tudi ne predlaga dokazov, ki bi utemeljevala njena navajanja. Ravnanje sodišča prve stopnje tako ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Enako velja tudi za pritožbena navajanja, ki se nanašajo na počitniško prikolico, ki je tudi predmet dedovanja.
9Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritožbi ni moglo priznati uspeha, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep o dedovanju sodišča prve stopnje - 2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.
10O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 163. členom ZD. Dedinja s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.
Vir: Višje sodišče v Mariboru · sodnapraksa.si ↗ · CC BY 4.0 · prevzeto 29. 4. 2014Nazaj na vrh ↑