VSK sodba II Kp 53599/2011

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso za pritožbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženega P.B. in D.H. spoznalo za kriva, da sta storila kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1. Na podlagi 57. člena KZ-1 je obdolženemu P.B. izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, na podlagi drugega odstavka 204. člena KZ-1, določilo kazen tri mesece zapora. Na podlagi četrtega odstavka 59. člena KZ-1 je obdolženemu P.B. upoštevaje kazen dveh mesecev zapora, določeno za kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 ob pogojni obsodbi izrečeni s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. I K 1, ki je postala pravnomočna 24.9.2012, v kateri je bila določena preizkusna doba enega leta in kazen dveh mesecev zapora določena v izpodbijani sodbi, po 4. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta in šest mesecev ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obdolženemu D.H. je na podlagi drugega odstavka 204. člena KZ-1 določilo kazen tri mesece zapora. Preklicalo je pogojno obsodbo izrečeno temu obdolžencu s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. I K 2, ki je postala pravnomočna dne 25.11.2010, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ, prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ, velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom KZ in tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ, določena enotna kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Na podlagi tretjega odstavka 59. člena KZ-1 je temu obdolžencu, upoštevaje kazen osem mesecev zapora iz pogojne obsodbe, ki je bila preklicana in kazen treh mesecev zapora iz izpodbijane sodbe, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen deset mesecev zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je oba obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Proti taki sodbi je vložil pritožbo obdolženi D.H.. Iz pritožbe je razvidno, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da mu ne prekliče pogojne obsodbe in da mu ne izreče zaporne kazni.

Pritožba ni utemeljena.

Obdolženec v pritožbi trdi, da je res vzel dve železni kretniški postavljali, vendar je sklepal, da so za smeti, saj so bile odvržene poleg kontejnerja za smeti. Ta pritožbena navedba predstavlja novoto, saj se je obdolženec pred sodiščem prve stopnje zagovarjal drugače in ni zatrjeval, da je bil v zmoti glede odvzetih predmetov. Res se je tako zagovarjal soobdolženi P.B., vendar je sodišče prve stopnje zagovor slednjega pravilno ocenilo kot neverodostojnega, kot je prepričljivo obrazloženo v 7. točki izpodbijane sodbe. Glede na navedeno obdolženec s takimi pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tega ne more spremeniti niti okoliščina, da je bil v obravnavanem obdobju odvisnik od prepovedanih drog, saj je tak njegov zagovor pri dokazni oceni že pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Ko obdolženec izpodbija odločbo o kazenski sankciji, se smiselno zavzema za izrek pogojne obsodbe namesto zaporne kazni, vendar neutemeljeno. Na podlagi tretjega odstavka 58. člena KZ-1 sodišče izreče pogojno obsodbo, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Obdolženec v pritožbi trdi, da je v „tem času že odslužil zaporno kazen v tujini ter doma, ki je dosegla svoj namen, da ga je odvrnila od ponavljanja kaznivih dejanj kakor tudi premagati stalno odvisniško življenje“ ter poudarja, da abstinira od prepovedanih drog že skoraj tri leta in skuša postati vzoren meščan.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša. Ugotovljene okoliščine, ki so obrazložene v 11. točki izpodbijane sodbe, ki jih pritožnik ne izpodbija, so morale priti do izraza, zato pritožbeno sodišče ne more slediti obdolžencu, ki se v pritožbi zavzema za ponoven izrek pogojne obsodbe ter da se pogojna obsodba, ki jo je sodišče preklicalo, ne prekliče. Pritožbeno sodišče torej ocenjuje, da je sodišče prve stopnje izbralo pravilno kazensko sankcijo ter je določeno kazen pravilno odmerilo, enako velja za izrečeno enotno zaporno kazen. Sodišče prve stopnje je tudi ravnalo pravilno, ko je preklicalo pogojno obsodbo, vse to je v zgoraj navedeni točki obrazložitve izpodbijane sodbe podrobno utemeljilo in k temu ni kaj dodati.

Ker tudi preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.