VSM sklep I Ip 1246/2013

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da odslej glasi:
"1. Ugovor po izteku roka z dne 23. 7. 2008 se kot neutemeljen zavrne.
2. Dolžnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo."

II. Dolžnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom sklenilo, da se ugovoru dolžnika po izteku roka z dne 23. 7. 2008 ugodi in se izvršba dovoljena s sklepom o izvršbi, opr. št. In 1667/2007 z dne 6. 5. 2008, pod točko I. izreka, ustavi (točka I. izreka). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje s citiranim sklepom sklenilo še, da je upnik dolžan dolžniku povrniti stroške ugovora po izteku roka v višini 56,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila (točka II. izreka) ter stroške odgovora na pritožbo v višini 168,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila (točka III. izreka).

2Zoper povzeti sklep sodišča prve stopnje se pritožuje upnik, in sicer tako z lastno pritožbo kot pritožbo po svojem pooblaščencu. Pooblaščenec upnika pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ter 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da dolžnikov ugovor po izteku roka v celoti zavrne, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico za dolžnika. Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odločilo v direktnem nasprotju z napotilom sodišča druge stopnje, ki je zavzelo stališče, da mora delodajalec poziv za vrnitev delavca na delo slednjemu vročiti v skladu s pravili pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je tako zmotno sklenilo, da je dolžnik izpolnil svojo obveznost že s tem, ko je upnika pozval nazaj na delo s priporočeno pošiljko in povratnico. Obravnavana pritožba še navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, saj pripravljalne vloge dolžnika z dne 1. 2. 2012 ni pravočasno vročilo upniku, ki je navedeno pripravljalno vlogo prejel šele skupaj z izpodbijanim sklepom, zaradi česar se ni mogel izjasniti o navedbah dolžnika v njej. V nadaljevanju pritožba še poudarja, da upnik dolžnikovega poziva za vrnitev na delo ni nikoli prejel, prav tako pa tudi ne obvestila o prispeli poštni pošiljki ter nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da upnik ni izkazal ustrezne aktivnosti v smeri realizacije svoje pravice do vrnitve na delo, saj razen vložitve predloga za izvršbo ni mogel storiti ničesar. Dolžnik v lastni pritožbi, k že navedenim pritožbenim navedbam svojega pooblaščenca, še dodaja, da se je dne 30. 5. 2008 sestal z dolžnikom in ga pozval, da ga sprejme nazaj na delo, kar pa je slednji zavrnil z obrazložitvijo, da sodni postopek v tej zadevi še ni zaključen in da bo v nadaljevanju prejel poziv za vrnitev na delo. Upnik v zvezi z navedenim še navaja, da je dolžnika istega dne tudi obvestil, da bo v času od 7. 6. 2008 do 28. 6. 2008 na dopustu, pri čemer mu je dolžnik obljubil, da ga v tem času ne bo pozval nazaj na delo. Dolžnik je torej upnika po njegovem mnenju izigral s tem, ko mu je poziv na delo vročal v času njegove odsotnosti in na neprimeren način. V kolikor bi namreč dolžnik predmetni poziv na delo upniku vročal z navadno pošto ali pa s priporočeno pošto brez povratnice, bi poštna pošiljka naposled ostala v njegovem poštnem predalčniku, pri čemer pa bi jo eden izmed upnikovih otrok, ki sta v tem času ostala doma, nedvomno našel in o tem obvestil upnika, ki bi tudi ustrezno reagiral na poziv. Upnik se tako v lastni pritožbi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledične zmotne uporabe materialnega prava zavzema za to, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dolžnikov ugovor po izteku roka v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico za dolžnika. Sodišče druge stopnje je obe povzeti pritožbi obravnavalo kot celoto, saj ju je vložila ista pravdna stranka.

3Dolžnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in poudarja, da je sodišče druge stopnje s sklepom, opr. št. I Ip 436/2011 z dne 4. 11. 2011, zgolj sklenilo, da bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotoviti, na kakšen način oziroma po katerih določilih bi morala biti vročitev poziva za vrnitev na delo opravljena, ni pa ob tem že zavzelo stališča, da bi moral dolžnik upniku poziv za vrnitev na delo vročiti v skladu z določili pravdnega postopka, kot to zmotno meni upnik. V zvezi z navedenim dolžnik še navaja, da Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR) za poziv delodajalca delavcu za vrnitev na delo ne zahteva vročanja po pravilih pravdnega postopka, takšno stališče pa izhaja tudi iz sodne prakse. Dolžnik v odgovoru na pritožbo še priznava, da se je upnik dne 30. 5. 2008 oglasil pri njemu in se z njim dogovoril, da ga bo dolžnik pozval nazaj na delo, zaradi česar je bil takšen poziv za upnika pričakovan, ob tem pa zanika, da bi ga upnik obvestil o tem kdaj bo odstoten zaradi letnega dopusta. Izjave dolžnika v tej smeri so tako po mnenju dolžnika prirejene zaradi potreb predmetnega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je s smiselno uporabo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po pregledu in preučitvi izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih ali s pritožbo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje, kot bo to obrazloženo v nadaljevanju tega sklepa.

6Pregled zadeve pokaže, da je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, in sicer sodbe Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 377/2005 z dne 16. 3. 2006 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 1084/2006 z dne 17. 5. 2007. Sodišče prve stopnje je predlogu za izvršbo v celoti ugodilo s sklepom o izvršbi, opr. št. In 1667/2007 z dne 6. 5. 2008, zoper katerega je dolžnik vložil pravočasen ugovor. Sodišče prve stopnje je dolžnikov ugovor zavrnilo s sklepom, opr. št. In 1667/2007 z dne 7. 6. 2010, ki je postal pravnomočen s sklepom sodišča druge stopnje, opr. št. I Ip 1620/2010 z dne 30. 11. 2010. Dolžnik je po vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi vložil tudi dopolnitev ugovora z dne 23. 7. 2008, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo kot ugovor po izteku roka, kateremu je v celoti ugodilo s sklepom, opr. št. In 1667/2007 z dne 18. 1. 2011. Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje je upnik vložil pritožbo, kateri je sodišče druge stopnje ugodilo s sklepom, opr. št. I Ip 436/2011 z dne 12. 12. 2011, s katerim je izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem sojenju je nato sodišče prve stopnje izdalo sedaj izpodbijani sklep, s katerim je dolžnikovemu ugovoru po izteku roka znova ugodilo in odločilo o stroških ugovornega ter pritožbenega postopka.

7Kot rečeno je sodišče druge stopnje o ugovoru dolžnika po izteku roka že odločalo s sklepom, opr. št. I Ip 436/2011 z dne 12. 12. 2011, s katerim je sklenilo, da se pritožbi upnika zoper sklep sodišča prve stopnje, opr. št. In 1667/2007 z dne 18. 1. 2011, ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovljen postopek, v katerem naj sodišče prve stopnje presodi, na kakšen način oziroma po določilih katerega zakona bi morala biti vročitev delodajalčevega poziva za vrnitev delavca nazaj na delo opravljena in ali je bila vročitev v skladu s tem tudi pravilno izvedena. Poleg navedenega napotila je sodišče druge stopnje zavzelo še usmeritveno stališče, da bi bilo tudi v obravnavanem primeru potrebno uporabiti pravila o vročitvi, ki jih določa ZPP (6. točka obrazložitve sklepa). Ne glede na navedeno stališče sodišča druge stopnje, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu znova odločilo, da iz določil ZDR in sodne prakse ne izhaja, da bi moral delodajalec delavcu vabilo za vrnitev na delo vročiti v skladu s pravili pravdnega postopka, zato lahko delodajalec vročitev tega poziva dokazuje tudi na drug način.

8Stališče sodišča prve stopnje je zmotno, saj slednje spregleda, da ZDR instituta vrnitve delavca nazaj na delo sploh ne ureja. ZDR tako ne določa na kakšen način mora delodajalec delavca pozvati nazaj na delo, postopek prisilne realizacije njegove obveznosti namreč v 18. poglavju ureja le ZIZ. Ta v 232. členu določa, da se izvršba zaradi vrnitve delavca na delo opravi po določilih zakona, ki ureja nenadomestna dolžnikova dejanja (226. člen ZIZ). Ker pa ZIZ tudi v okviru tega postopka ne ureja vprašanja, na kakšen način oziroma po katerih predpisih mora delodajalec (dolžnik) delavca (upnika) pozvati nazaj na delo, je potrebno v zvezi s tem vprašanjem, v skladu s 15. členom ZIZ, uporabiti določila ZPP.

9ZPP v 142. členu določa, katera (sodna) pisanja se morajo vročati stranki osebno, pri čemer pa v drugem odstavku navedenega člena osebno vročitev predpisuje tudi za pisanja, ki uvodoma sicer niso taksativno našteta (prvi odstavek 142. člena ZPP), sodišče pa zanje vseeno presodi, da je za njihovo vročanje potrebna večja previdnost. Sodišče druge stopnje je prepričano, da je za vročitev poziva delavcu za vrnitev na delo vsekakor potrebna večja previdnost, s tem pa tudi osebna vročitev poziva, saj se s takšno vročitvijo varujejo temeljne pravice delavca iz delovnega razmerja. Namreč šele z osebno vročitvijo se zagotovi, da bo delavec s takšnim pozivom osebno seznanjen in hkrati tudi podučen o pravnih posledicah njegove pasivnosti. Naslovnika namreč ne morejo zadeti zanj neugodne posledice, v kolikor ni z njimi predhodno seznanjen, saj zakon izrecno določa, da je treba naslovnika v obvestilu o prispelem pisanju opozoriti, da se bo vročitev štela za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne oziroma po poteku 15 dnevnega roka za prevzem pisanja (četrti odstavek 142. člena ZPP). Ob tem pa ne gre spregledati še dejstva, da se tudi v individualnih delovnih sporih subsidiarno uporabljajo določila ZPP (19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, v nadaljevanju: ZDSS-1) o osebnih vročitvah. Dolžnik bi torej moral upnika pozvati nazaj na delo v skladu s pravili pravdnega postopka, saj bi s tem zagotovil, da bo naslovnik pisanje nedvomno prejel, po drugi strani pa bi šele s tem izpolnil svoje obveznosti iz izvršilnega naslova.

10Do izpolnitve obveznosti namreč ne pride že z delodajalčevim enostranskim pozivom delavcu nazaj na delo, temveč šele z delavčevo dejansko vrnitvijo nazaj na delo(1), zato je stališče sodišča prve stopnje, da je upnikova terjatev z enostranskim pozivom dolžnika prenehala (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), zmotno. Z razveljavitvijo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo namreč delovno razmerje ponovno vzpostavljeno, zaradi česar bi upnikova terjatev po vrnitvi nazaj na delo prenehala šele, v kolikor bi mu bilo delovno razmerje ponovno odpovedano. Dokler pa delovno razmerje traja pa ima delavec pravico do vrnitve nazaj na delo, saj je opravljanje dela temelja pravica in dolžnost delavca iz delovnega razmerja (4. in 31. člen ZDR). Upoštevajoč navedeno mora biti tudi v interesu delodajalca, da se delavec s pozivom na delo osebno seznani in nanj tudi ustrezno odzove, zato je osebna vročitev poziva delavcu nujna, saj lahko delodajalec šele v tem primeru smatra, da delavec nima več interesa za vrnitev nazaj delo, če se pozivu ne odzove in mu lahko posledično znova odpove pogodbo o zaposlitvi. Prav tako mora delodajalec delavcu omogočiti tudi razumen rok za vrnitev na delo, še posebej, če je delavec v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja registriral dejavnost samostojnega podjetnika. Delodajalec mora to okoliščino na strani delavca upoštevati in mu omogočiti razumen rok, v katerem bo lahko pred ponovnim nastopom dela pri njem zaključil svoje obveznosti(2), česar pa dolžnik ni storil. Iz poziva z dne 10. 6. 2008 namreč izhaja, da bi se moral upnik vrniti nazaj na delo že z dnem 16. 6. 2008, torej v roku šestih dni, kar pa je prekratek čas, da bi upnik lahko brez škode za svoje poslovanje prekinil dejavnost kot samostojni podjetnik.

11V zvezi z obravnavanim vprašanjem se izpodbijani sklep sklicuje tudi na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 952/2005 z dne 8. 9. 2006, ki pa ureja povsem drugačno dejansko stanje kot je to v obravnavani zadevi. V navedenem postopku je namreč sodišče presojalo vprašanje vročanja opozorila na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja in možnost posledične odpovedi v primeru ponovne kršitve, ki pa zasleduje povsem drugi interes kot vročitev poziva delavcu nazaj na delo.

12Ker dolžnik upniku poziva na delo z dne 10. 6. 2008 ni vročal na primeren način, je za odločitev v zadevi nepomembno, ali se je upnik v tem času dejansko nahajal na dopustu ali ne in ali je o tem predhodno obvestil dolžnika ali ne, zato se sodišče druge stopnje z navedenimi okoliščinami ni ukvarjalo.

13Ne glede na vse navedeno pa ima sodišče prve stopnje prav, ko dodaja, da je tudi delavec dolžan storiti vse, da se čim prej vrne na delo, brez nepotrebnega in neupravičenega odlašanja(3). Med strankama je namreč nesporno, da sta se že dne 30. 5. 2008 sestali in dogovarjali glede vrnitve upnika nazaj na delo, zato je očitno zavlačevanje upnika v smeri čakanja na formalno pravilen poziv dolžnika sporno, saj je upnik takšen poziv pričakoval in bi nenazadnje lahko dolžnika sam (znova) pozval, da ga sprejme nazaj na delo, pri čemer pa spornost njegovega ravnanja ne more spremeniti sprejete odločitve.

14V zvezi s pritožbenimi navedbami upnika, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da dolžnik v pripravljalni vlogi z dne 1. 2. 2012, ki jo je sodišče prve stopnje res vročilo upniku šele skupaj z izpodbijanim sklepom, ni navajal nobenih za odločitev v zadevi pomembnih dejstev in dokazov, temveč je zavzel le svoje materialnopravno stališče do obravnavanega vprašanja v zvezi z vročanjem, zato načelo kontradiktornost ni bilo kršeno, saj sodišče na materialno podlago zahtevka, ki jo predlagajo stranke postopka, ni vezano.

15Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi upnika ugodilo in izpodbijani sklep v točki I. izreka spremenilo tako, da je dolžnikov ugovor po izteku roka zavrnilo, izpodbijani del sklepa o izvršbi pa potrdilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Posledično je sodišče druge stopnje na novo odločilo tudi o stroških ugovornega in pritožbenega postopka iz II. in III. točke izreka izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16Ker dolžnik z ugovorom po izteku roka ni uspel, bi bil dolžan upniku povrniti stroške, ki so mu nastali v zvezi z odgovorom na ugovor po izteku roka, ki pa jih upnik ni priglasil. Prav tako upnik ni priglasil stroškov pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje, opr. št. In 1667/2007 z dne 18. 1. 2011, zaradi česar mu dolžnik ni dolžan povrniti nobenih stroškov postopka na prvi stopnji, saj sodišče o povrnitvi stroškov odloča le na zahtevo stranke (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17Ker pa je upnik s pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, opr. št. In 1667/2007 z dne 18. 1. 2011 uspel, glede na končni uspeh ni dolžan dolžniku povrniti stroškov odgovora na pritožbo z dne 6. 4. 2011 (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

18Odločitev o pritožbenih stroških upnika je odpadla, ker niso bili priglašeni (163. člen ZPP).

19Navedbe dolžnika v odgovoru na pritožbi dolžnika k pritožbeni presoji niso pripomogle, zato je dolžnik dolžan sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, prvim odstavkom 366. člena ZPP ter 15. členom ZIZ).

---.---

Op. št. (1) : Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 199/2011 z dne 20. 6. 2013.

Op. št. (2) : Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 65/2009 z dne 26. 10. 2010.

Op. št. (3) : Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 65/2009 z dne 26. 10. 2010.