232. člen ZIZ

Ni pravilna interpretacija dolžnika, da je izpolnil obveznost poziva dolžnika nazaj na delo oziroma da je izterjevana terjatev prenehala iz razloga, ker dolžnik ni sprejel ponovne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 5. 2020 z istočasno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto. Dolžnik niti v ugovoru niti v pritožbi ni konkretno pojasnil, zakaj delovno mesto „Hidravličar – pomočnik“ po ponujeni novi pogodbi ustreza delovnemu mestu „Hidravličar – serviser“ po pogodbi o zaposlitvi.

Skladno s prvim odstavkom 46. člena ZIZ se izvršba začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače, pri izvršbi glede obveznosti, ki jih lahko izpolni samo dolžnik (kamor po 232. členu ZIZ sodi tudi vrnitev delavca na delo), pa taka izjema ni določena. Rok za izpolnitev (rok za poziv delavcu nazaj na delo) prične teči že z vročitvijo sklepa o izvršbi in ne šele z njegovo pravnomočnostjo, kar je skladno s splošnim načelom o nesuspenzivnosti pravnih sredstev v izvršbi. Dolžnikova obveznost pozvati upnika nazaj na delo neločljivo vsebuje tudi njegovo obveznost, da upnika prijavi nazaj v sistem zavarovanj. Reintegracija namreč v delovnem pravu pomeni, da z njo delavec pridobi vse pravice, kot da mu delovno razmerje ne bi prenehalo.

Šele z osebno vročitvijo se zagotovi, da bo delavec s takšnim pozivom osebno seznanjen in hkrati tudi podučen o pravnih posledicah njegove pasivnosti. Naslovnika namreč ne morejo zadeti zanj neugodne posledice, v kolikor ni z njimi predhodno seznanjen. Dolžnik bi torej moral upnika pozvati nazaj na delo v skladu s pravili pravdnega postopka, saj bi s tem zagotovil, da bo naslovnik pisanje nedvomno prejel, po drugi strani pa bi šele s tem izpolnil svoje obveznosti iz izvršilnega naslova.

Denarna kazen se izreče s sklepom. Zato bi moralo biti jasno, da sodišče s sklepom o izvršbi dolžniku izreka tudi denarno kazen. Izrek denarne kazni je namreč odločitev sodišča. Sodišče je tisto, ki določi primeren rok za izpolnitev in določi višino denarne kazni, če dolžnik v določenem roku obveznosti ne bo izpolnil.

Sodišče je vezano na trditveno podlago tožbe, saj odloča v mejah postavljenih zahtevkov (1. odstavek 2. člena ZPP) in praviloma ugotavlja le dejstva, ki jih stranke navajajo (7. člen ZPP). Vse navedeno velja smiselno tudi za predlog stranke za izdajo začasne odredbe, v katerem mora predlagatelj določno navesti dejstva in po potrebi predlagati dokaze, s katerimi utemeljuje izdajo začasne odredbe, ki predstavlja sredstvo zavarovanja njenega zahtevka.

V zvezi z vprašanjem, ali v primeru preoblikovanja pravnih subjektov, pripojitve, spojitve ali razdelitve obstoječih pravnih subjektov ter v primeru prenosa lastninskih upravičenj na tretjega, pride do prenehanja delovnega razmerja, je potrebno upoštevati smernice Sveta Evrope iz leta 1997 in 1998, ki urejata avtomatičen prehod delovnih razmerjih na novega lastnika podjetja, obrata ali dela obrata, ki to postane na podlagi pogodbenega prenosa, združitve ali pripojitve. Upoštevajoč mednarodno ureditev - Direktivo EU o približevanju zakonodaj držav članic glede zaščite delavskih pravic v primeru transfera podjetja ali dela podjetja (Direktivo EU 77/187 - EEC in Direktiva 98/50 EEC - o varstvu pravic zaposlenih v primeru prenosa podjetja) bo nova delovnopravna zakonodaja na novo uredila pravice delavcem v primeru spremembe delodajalca. Če bo prišlo zaradi pravnega prenosa podjetja, izvedenega na podlagi zakona ali drugega predpisa, pravnega posla oz. pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve in pripojitve (statusne spremembe) do spremembe delodajalca, bodo prešle vse pogodbene in druge pravice in obveznosti zaposlenih delavcev na novega delodajalca (73. člen predloga ZDR - pri