VSRS Sodba I Ips 30871/2012-224

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obsojenega A. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po drugem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1 in mu za to kaznivo dejanje določilo kazen devet let zapora. Upoštevajoč omenjeno kazen devetih let zapora ter enotno kazen treh let in dveh mesecev zapora, ki je bila obsojencu izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, II Ks 14488/2010 z dne 2. 3. 2012, ki je postala pravnomočna dne 29. 3. 2012, je sodišče obsojencu izreklo enotno kazen dvanajst let zapora. V izrečeno zaporno kazen je sodišče na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas, prestan v priporu, kot tudi prestano kazen po sodbah Okrožnega sodišča v Novem mestu, II Ks 68411/2010 z dne 18. 10. 2010, in Okrožnega sodišča v Ljubljani, I K 14488/2010 z dne 17. 5. 2011, v zvezi s popravnim sklepom tega sodišča, I K 14488/2010 z dne 10. 10. 2011. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je sodišče obsojencu naložilo v plačilo njemu pripadajoči del stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in nagrado ter potrebne izdatke zagovornika ter pooblaščenca oškodovancev. Sodišče prve stopnje je vsem obtoženim odvzelo predmete, pridobljene s kaznivim dejanjem, in sicer vso zaseženo zlatnino v vrednosti 56.929,51 EUR, ki se vrne dedičem pokojnega oškodovanca. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornika obsojenca in okrožne državne tožilke glede tega obsojenca zavrnilo kot neutemeljeni in obsojencu naložilo v plačilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

2Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega, kot navaja uvodoma, iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

5Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe v delu, ki se nanaša na obsojenca, nerazumljiv in je v nasprotju sam s seboj ter z razlogi sodbe, v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so razlogi v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Vložnik pojasnjuje, da se obsojencu v sodbi očita, da je za neposredno izvršitev ropa priskrbel S. T. in S. P., ki ju je obsojenec poznal in naj bi bila vešča ropanja, da jima je priskrbel orožje in poskrbel za njun prevoz. Vendar pa sodišče v obrazložitvi sodbe nikjer ne podkrepi očitka, da naj bi bila T. in P. vešča ropanja. Pri tem vložnik opozarja, da iz izpiska iz kazenske evidence ne izhaja, da bi kdorkoli od njiju izvršil kaznivo dejanje ropa in tudi ne, da bi bil kdo od njiju v kazenskem postopku zaradi tega. Ravno tako sodišče ni obrazložilo, na kakšen način, kdaj in kje naj bi obsojenec dal T. in P. navodila v zvezi z ropom. T. in P. sta namreč v zagovoru povedala, da je beseda o ropu stekla na dan ropa, takrat pa obsojenca sploh ni bilo zraven. Nadalje nobeden od soobdolženih, razen M. R., glede katerega se vložnik v celoti sklicuje na že navedene argumente glede verodostojnosti njegovih izpovedb, tudi ni omenil, da bi obsojeni pripeljal T. in P. in da bi jima priskrbel orožje.

6Vrhovno sodišče je že večkrat obrazložilo (na primer v sodbah I Ips 375/2001 z dne 4. 4. 2002 in I Ips 292/2006 z dne 9. 11. 2006), da so odločilna dejstva (le) tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe, torej tista dejstva, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe. Gre za skupek dejstev, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona. Vrhovno sodišče ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti s takšnim navajanjem ne more biti uspešna, saj je sodišče prve stopnje v sodbi ugotovilo in obrazložilo vsa odločilna dejstva glede zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Kot ugotavlja že sodišče druge stopnje, je sodišče prve stopnje prepričljivo in obširno obrazložilo, da beseda o ropu ni stekla šele na dan ropa, temveč že dva tedna pred dejanjem, ko so se na obsojenčevem naslovu B. 12 sestali vsi bodoči udeleženci dogajanja, večer pred ropom pa je obsojenec T. in P. v sobi v hotelu L. naročil, kako morata rop izvesti in da morata veliko odnesti (str. 28-29 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Vsa ostala navajanja zahteve v zvezi z uveljavljeno kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa se nanašajo na dejstva, ki za obravnavani primer niso odločilna (da naj bi bila T. in P. vešča ropanja) ali z navajanjem katerih zahteva izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (da nihče od soobdolženih, razen M. R., ni omenil, da bi obsojeni pripeljal T. in P. in da bi jima priskrbel orožje), iz tega razloga pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Do očitka zahteve, da je izrek sodbe nerazumljiv in je v nasprotju sam sebi ter razlogom sodbe, se Vrhovno sodišče ni moglo opredeliti, ker zahteva v tem delu ni obrazložena.

7Nadalje vložnik meni, da so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih, to je glede lastništva pištole, s katero je bilo izvršeno kaznivo dejanje, v precejšni meri s seboj v nasprotju. Vložnik pojasnjuje, da zgolj dejstvo, da so bili na kraju kaznivega dejanja najdeni tulci od nabojev, ki se po poročilu NFL ujemajo z določenimi naboji, ki so bili dne 8. 11. 2011 nadeni na naslovu stalnega prebivališča obsojenca, ne omogoča sklepanja, da je orožje, s katerim je bil ustreljen pokojni P., last obsojenca. Na naslovu obsojenčevega stalnega prebivališča, kjer je policija zasegla omenjene naboje, je bilo namreč vedno vse polno ljudi, na tem naslovu je živel tudi S. T., medtem ko se je obsojenec vrnil iz zapora le nekaj dni pred omenjeno hišno preiskavo. Sodišče je svojo ugotovitev glede lastništva pištole oprlo tudi na dejstvo, da nihče od prisotnih ob hišni preiskavi ni izpovedal, da bi zaseženi naboji pripadali komu drugemu kot obsojencu. Vendar glede na to, da že posest orožja predstavlja znake kaznivega dejanja po 307. členu KZ-1, je po mnenju zagovornika neumestno pričakovati, da bi oseba, kateri so zaseženi naboji dejansko pripadali, inkriminirala samo sebe ali svojega bližnjega. To, da je obsojenec podpisal zapisnik o hišni preiskavi z dne 8. 11. 2011, pa po oceni zagovornika še ne pomeni, da je obsojenec s tem potrdil, da se zaseženi naboji njegovi. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz zgoraj povzetih razlogov, s katerimi vložnik utemeljuje kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, izhaja temeljni očitek, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno ugotovili, da je bila pištola, s katero je bil ustreljen P., obsojenčeva last. Vložnik se torej ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, da je bil obsojenec tisti, ki je priskrbel orožje za izvedbo ropa, tako da je P. izročil svojo pištolo, s tem pa vložnik ponovno uveljavlja razlog, ki ga po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati.

8Vložnik zatrjuje tudi kršitev tretje alineje 29. člena Ustave, ker obsojencu ni bilo v celoti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče namreč ni ugodilo dokaznemu predlogu obrambe, da naj se angažira izvedenca forenzične stroke, da ugotovi, ali je na nabojih, ki so jih zasegli obsojencu ob hišni preiskavi dne 8. 11. 2011, prisotna DNK obsojenca. V primeru, da se ugotovi, da na teh nabojih ni DNK obsojenca, bo izkazano, da obsojenec ni hranil streliva, s katerim je bil umorjen oškodovanec. Sodišče tudi ni ugodilo dokaznemu predlogu obrambe, da naj se angažira izvedenca balistične stroke, ki bi ugotovil, ali je bil nabojnik, označen s črko „F“, ki je bil najden pri hišni preiskavi dne 8. 11. 2011, vstavljen v isti nabojnik pištole, ki je bila uporabljena pri kaznivem dejanju. Izvedenec za balistiko J. G. namreč ni mogel ugotoviti, katere znamke je bila pištola, s katero je bil ustreljen oškodovanec, kar postavlja pod vprašaj oziroma vzbuja dvom v pravilnost mnenja CFP, ki je prišlo do zaključka, da naj bi bil naboj, ki je bil najden na kraju kaznivega dejanja, vstavljen v isti nabojnik kot eden izmed nabojev, ki so bili najdeni pri hišni preiskavi dne 8. 11. 2011. Po mnenju vložnika sta policija in sodišče ravnali tudi v nasprotju s 17. členom ZKP, ki določa, da morajo sodišča in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, saj obramba pač nima možnosti, da bi vzela določene dokaze iz sodnega spisa in jih sama dala v analizo DNK in daktiloskopsko analizo ter na ta način dokazala, komu dejansko pripadajo zaseženi predmeti.

9Obdolženčeva pravica do obrambe in s tem pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava, in drugi odstavek 5. člena ZKP) je kršena, kadar sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, ki je materialnopravno relevanten ter sta obstoj dokaza in njegova pravna relevantnost dovolj verjetno izkazana, razen če je sprejem takega dokaza očitno nepotreben. Zavrnitev dokaznih predlogov je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi na straneh 39 - 40 obrazložilo s tem, da je dokazni predlog zagovornika obsojenca za postavitev izvedenca forenzične in balistične stroke nepotreben. Pri tem se Vrhovno sodišče strinja s pritožbenim sodiščem, da je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zakaj prisotnost ali odsotnost DNK sledi obsojenca na doma zaseženih mu nabojih ter na tulcu naboja, najdenega na kraju kaznivega dejanja (v zlatarni), ne bi v ničemer doprinesla k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Poleg tega so bili tulci in naboji, kot pojasnjuje sodišče prve stopnje, že večplastno obdelani, čiščeni, da je bila odstranjena kri, sluz in podobne telesne materije, laboratorijsko kontaminirani, in bi tudi zaradi tega prisotnost tujih ali mešanih bioloških sledi brez dvoma pokazala na obsojenca. Vrhovno sodišče ravno tako pritrjuje razlogom sodišča prve in druge stopnje, da sploh ni relevantno, iz katerega tipa, znamke pištole je P. streljal, saj je ključnega pomena le ugotovitev, da je sledi na nabojih, zaseženih obsojencu med hišno preiskavo, in nabojih, vzetih iz oškodovančevega telesa, pustil isti nabojnik, v katerega se nalaga strelivo kalibra 6.35 mm browning. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da, ob odsotnosti dvoma v pravilnost, popolnost in strokovnost izvedenskega mnenja izvedenca balistične stroke J. G., angažiranje še enega izvedenca balistične stroke ni potrebno. Iz navedenega sledi, da sta sodišči prve in druge stopnje presojali utemeljenost dokaznega predloga obrambe v skladu s kriteriji ustavnosodne presoje in ga zavrnili, svojo odločitev pa sta tudi utemeljili. Res je, da morajo sodišče in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, v skladu z določbo 17. člena ZKP, na katero se sklicuje zagovornik, po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, in da morajo enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Vendar pa sodišče, ki glede na načelo proste presoje dokazov samo presoja, katere dokaze bo izvedlo, ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Sodišče je namreč dolžno odvrniti vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari (drugi odstavek 299. člena ZKP). Zato sme predlagani dokaz tudi zavrniti, če je očitno, da je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč (nepotrebno) ali je brez pomena za zadevo. Iz teh razlogov sta bila zavrnjena tudi obravnavana dokazna predloga obrambe, zato sodiščema ni mogoče očitati kršitve obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave, kršitve 22. člena Ustave in kršitve 17. člena ZKP.

10Vložnik izpodbija še ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obsojenec uporabljal telefonsko številko 031.... V potrditev tega, da obsojenec te številke ni uporabljal, je obramba predlagala izvedbo dokaza, kot navedeno v točki 1c, vendar sodišče temu ni sledilo. Ker iz zahteve ni mogoče ugotoviti, kateri dokaz je obramba predlagala v točki 1c (zahteva za varstvo zakonitosti točke 1c ne vsebuje), se Vrhovno sodišče do navedb zahteve v tem delu ni moglo opredeliti. Iz preostalih razlogov zahteve, ki jih je moč strniti v zatrjevanje, da obsojenec po prihodu iz zapora ni uporabljal telefonske številke 031..., pa izhaja, da se vložnik ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki ji je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, da je neizpodbitno dokazano, da je bil v relevantnem časovnem intervalu (med dogajanji dne 27. 11. 2011 in 28. 11. 2011) obsojenec nesporni uporabnik omenjene telefonske številke in da je preko nje komuniciral z ostalimi sostorilci. S tem pa vložnik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ne more biti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Ker je za obravnavano kazensko zadevo ključnega pomena zgolj ugotovitev, da je obsojenec med dogajanji dne 27. 11. 2011 in 28. 11. 2011 nesporno uporabljal telefonsko številko 031..., se sodišču prve stopnje do vprašanja, ali je bil obsojeni morebiti uporabnik še kakšne druge telefonske številke (npr. 041..., ki jo v zahtevi izpostavlja vložnik) ni bilo potrebno opredeljevati.

11Določba 17. člena ZKP (načelo materialne resnice) je tudi temelj pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP). V takšnem pomenu, torej v zvezi z dejanskimi, ne pa pravnimi vprašanji, kršitev omenjene določbe v zahtevi uveljavlja tudi zagovornik, ko se sprašuje, zakaj policija ni pridobila posnetkov nadzornih kamer na avtocesti, če se je obsojenec na dan storitve kaznivega dejanja resnično gibal s svojim vozilom iz N. proti S., kot to izhaja iz ugotovitev pravnomočne sodbe. S tem je po mnenju vložnika policija kršila 17. člen ZKP, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost sodbe (pri čemer vložnik niti ne pojasni, v čem se kaže zatrjevana nezakonitost). Po presoji Vrhovnega sodišča vložnik s temi navedbami po vsebini izraža le svoje nestrinjanje z dokazno oceno in zaključki pravnomočne sodbe, da se je obsojenec po ropu pripeljal iz D. v okolico L., kjer je v vozilo prevzel oba storilca in ju odpeljal na območje D. To pa pomeni nedovoljeno uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato Vrhovno sodišče teh razlogov ni preizkušalo.

C.

12Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti v pretežnem delu vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, kršitev določb kazenskega postopka, ki jih uveljavlja zahteva, pa Vrhovno sodišče ni ugotovilo. Zato je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

13Izrek o stroških postopka temelji temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišči prve in druge stopnje sta obsojencu naložili v plačilo njemu pripadajoči del stroškov kazenskega postopka. Ker pa je obsojenec na prestajanju dolgoletne (12 letne) zaporne kazni in po podatkih spisa preživlja tri otroke in dve partnerki, je Vrhovno sodišče presodilo, da bi bilo s plačilom sodne takse kot stroškom postopka s tem izrednim pravnim sredstvom že ogroženo vzdrževanje obsojenca in oseb, ki jih je obsojenec dolžan vzdrževati. Zato je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse.