VSRS Sodba I Up 495/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-140/2008/93 (1312-07) z dne 19. 11. 2012. Tožena stranka je najprej (s sklepom) na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) upravne zadeve prosilcev za mednarodno zaščito A. A., B. B., C. C., mld. D. D. ter mld. E. E. združila v en postopek in z navedeno odločbo v rednem postopku na podlagi druge alineje prvega odstavka 52. člena v povezavi s prvo alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) ponovne (tretje) prošnje za priznanje mednarodne zaščite A. A., B. B., C. C., mld. D. D. ter ponovno (drugo) prošnjo mld. E. E. zavrnila. Tožena stranka je v enotnem postopku za priznanje mednarodne zaščite presodila, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca. Ocenila je, da tožniki niso izkazali zatrjevanega subjektivnega preganjanja, iz informacij o izvorni državi (Kosovo) pa ne izhajajo okoliščine, ki bi utemeljevale objektivni strah pred preganjanjem. Ocenila je tudi, da ne izpolnjujejo pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi jim ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ.

2Sodišče prve stopnje se je strinjalo z odločitvijo in z razlogi tožene stranke v izpodbijani odločbi in se pri tem sklicevalo na drugi odstavek 71. člena ZUS-1. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za podelitev mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji niti v obliki statusa begunca niti v obliki subsidiarne zaščite.

3Tožniki v pritožbi, ki jo je zanje vložil svetovalec za begunce, uveljavljajo vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Menijo, da sta odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje napačni. Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na nekatere tožbene ugovore, ki jih v pritožbi ponavljajo, oziroma je nanje odgovorilo pavšalno, s kratkimi „praznimi“ stavki brez jasnih stališč. Ni argumentiralo svoje presoje, zakaj meni, da 76. člen ZMZ ni v nasprotju z Ustavo. Napačno je uporabljen tretji odstavek 21. člena ZMZ. Tudi presoja glede subsidiarne zaščite ni pravilna. Tožena stranka ni upoštevala nekaterih informacij o stanju na Kosovu v zvezi z zdravstvenimi storitvami. Tožnici C. C. ob vrnitvi na Kosovo grozi resna škoda, ker ji po njihovem mnenju na Kosovu potrebne zdravstvene storitve ne bodo nudene. Predlagajo, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred spremenjenim senatom oziroma o zadevi meritorno odloči. Predlagajo, da Vrhovno sodišče vloži zahtevo za presojo ustavnosti tretjega odstavka 21. člena in 76. člena ZMZ.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po določbah druge alineje prvega odstavka 52. člena v zvezi s prvo alinejo 53. člena ZMZ, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev v obravnavani zadevi, pristojni organ v rednem postopku prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot neutemeljeno, če ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena tega zakona ugotovi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. Mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji po določbi 2. člena ZMZ pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite (prvi odstavek). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Resna škoda po določbah 28. člena ZMZ zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

7Iz podatkov v predloženih upravnih in sodnih spisih izhaja, da so tožniki zapustili izvorno državo Kosovo junija leta 2008 in da so v Republiki Sloveniji že trikrat (peti tožnik dvakrat) zaprosili za mednarodno zaščito; da so Republiko Slovenijo po vložitvi prve prošnje (junij 2008) in druge prošnje (marec 2009) samovoljno zapustili in sta bila zato postopka ustavljena; da so bili tožniki (po zapustitvi Republike Slovenije) v Slovenijo dvakrat vrnjeni na podlagi Uredbe Sveta (ES), št. 343/2003 (v nadaljevanju Dublinska uredba), in sicer prvič iz Švedske (marca 2009), drugič pa iz Švice (maja 2010); da je o tretji prošnji za mednarodno zaščito, ki so jo tožniki vložili po vrnitvi v Slovenijo iz Švice (maja 2010), tožena stranka (pred odločitvijo, ki se izpodbija v tem upravnem sporu) odločila že dvakrat in jo obakrat v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno zavrnila (odločbi št. 2142-140/2008/38 (1232-04) z dne 30. 9. 2010 in št. 2142-140/2008/58 (1232-04) z dne 25. 7. 2011), da sta bili navedeni odločbi s sodbama Upravnega sodišča RS v Ljubljani I U 1450/2010-5 z dne 3. 11. 2010 in I U 1424/2011-8 z dne 27. 1. 2012, ki ju je Vrhovno sodišče potrdilo s sodbama I Up 360/2010 z dne 12. 1. 2011 in I Up 103/2012 z dne 8. 3. 2012, odpravljeni in je bila obakrat zadeva vrnjena toženi stranki v ponoven postopek; da so se tožniki v tretji prošnji za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji glede razlogov za zapustitev izvorne države sklicevali na razloge, ki so jih navedli v prvi prošnji (leta 2008), in sicer, da so bili na Kosovu preganjani s strani Albancev zaradi njihove romske narodnosti in kot konkretni dogodek izpostavili fizični napad na drugega tožnika (leta 2008); da so kot razlog za dvakratno samovoljno zapustitev Azilnega doma v Ljubljani navajali „katastrofalno“ prehrano v Azilnem domu, neustrezno zdravstveno oskrbo prve tožnice, dober življenjski standard na Švedskem, ki naj bi bila njihova ciljna država, in željo po boljšem življenju.

8Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovila v upravnem postopku na podlagi izjav prvih treh tožnikov in na podlagi informacij o razmerah na Kosovu. Glede na to, da tožniki v postopku niso predložili nobenih listinskih dokazov, ki bi izkazovali in utemeljevali njihov strah pred preganjanjem v izvorni državi, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka pravilno postopala, ko je njihove izjave ocenjevala tudi z vidika pogojev iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ. ZMZ v tretjem odstavku 21. člena namreč določa, da kadar prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov, pristojni organ upošteva, da se je najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, da je podal utemeljene razloge, zakaj dokazov ni mogel predložiti, da so njegove izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom, da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil in da je bila ugotovljena njegova splošna neverodostojnost.

9Ker so bile glede na navedeno v postopku za priznanje mednarodne zaščite v tem primeru temeljno dokazno sredstvo zgolj izjave tožnikov, je bila tudi po presoji Vrhovnega sodišča odločitev odvisna predvsem od prepričljivosti in skladnosti njihovih izjav, ki se ugotavlja na podlagi njegovih navedb in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite.

10Ob upoštevanju navedenega in podatkov v predloženih spisih so bila tudi po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru pravilno ugotovljena notranja neskladja v izjavah prosilcev, bodisi znotraj istega razgovora, bodisi ob primerjanju izjav prosilcev po posameznih fazah postopka, bodisi ob primerjanju izjav prve tožnice in drugega tožnika, bodisi ob proučitvi izjav prosilcev, podanih ob vložitvi vseh treh prošenj za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, bodisi na podlagi osebnih razgovorov (izjave v zvezi s hišo, v kateri naj bi bivali pred odhodom iz Kosova in koliko časa naj bi v njej bivali; izjave, ki se nanašajo na fizični napad na drugega tožnika, izjave prve tožnice glede fizičnega napada nanjo), zaradi katerih tožena stranka utemeljeno ni verjela izjavam tožnikov, da so bili v izvorni državi preganjani v smislu ZMZ (glej peti odstavek na 28. strani izpodbijane odločbe). Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je utemeljena ocena tožene stranke in sodišča prve stopnje, da tožniki niso izkazali zatrjevanega subjektivnega preganjanja. Iz informacij o stanju na Kosovu, njihovi izvorni državi, pa tudi ne izhajajo okoliščine, ki bi utemeljevale objektivni strah pred preganjanjem. Informacije o stanju na Kosovu, ki jih je tožena stranka obsežno povzela v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kažejo na to, da so varnostne razmere na splošno mirne, da država Romom nudi zaščito in da policija odreagira na posamične napade na Rome ter da je v zadnjem obdobju zaznati tudi vračanje razseljenih oseb na Kosovo, med drugim tudi Romov.

11Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je tožena stranka ocenila tudi ravnanje tožnikov po tem, ko so leta 2008 prvič zaprosili za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Vrhovno sodišče se strinja z oceno, da v obravnavanem primeru obstaja neskladnost izjav tožnikov z njihovimi ravnanji. Izjave prvih treh tožnikov v obravnavanem tretjem postopku, da želijo pridobiti mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da je ne bodo več samovoljno zapustili, ne morejo spremeniti dejstva, da so dvakrat to že storili. To, da so zaprosili za mednarodno zaščito in niso počakali na odločitev o njihovih prošnjah, pa kaže na to, da mednarodne zaščite ne rabijo. Upravičeno je sklepati, da če bi bili tožniki v izvorni državi resnično preganjani, bi takoj po prihodu v Slovenijo zaprosili za mednarodno zaščito in bi po vložitvi prošnje v Sloveniji tudi ostali in počakali, da pristojni organi odločijo o njihovih prošnjah. Tudi njihove izjave, da bi šli na Švedsko, kjer imajo znance, in se tam dobro živi, kažejo na ekonomske in ne azilne razloge za zapustitev izvorne države.

12Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna in z utemeljenimi razlogi obrazložena tudi odločitev glede zavrnitve podelitve subsidiarne zaščite tožnikom. V postopku pred toženo stranko, kot izhaja iz podatkov v izpodbijani odločbi, kar potrjujejo podatki v predloženih spisih, tožniki tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso izkazali, da bi ob vrnitvi na Kosovo lahko utrpeli resno škodo, kot jo opredeljuje 28. člen ZMZ, da bi jim ta grozila, pa ne izhaja niti iz informacij o stanju na Kosovu.

13Niso utemeljeni pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na resno škodo, ki naj bi z vrnitvijo v izvorno državo nastala tretji tožnici zaradi njenega zdravstvenega stanja. Pojem resne škode iz druge alineje 28. člena ZMZ obsega med drugim tudi nečloveško ali poniževalno dejanje, ki po stališču Vrhovnega sodišča v posebej utemeljenih primerih ne izključuje zdravstvenega stanja posameznega prosilca, če ima v izvorni državi omejene možnosti do zdravstvene oskrbe, ki pa ne more biti edini in ključni element za tovrstno mednarodno zaščito (sodbe I Up 253/2013, I Up 245/2011). Kot izhaja iz podatkov v izpodbijani odločbi, kar potrjujejo predloženi spisi, je tožena stranka v obravnavanem primeru pri odločanju glede subsidiarne zaščite upoštevala tudi, ali razmere v izvorni državi lahko glede na zdravstveno stanje tretje tožnice ob njeni morebitni vrnitvi na Kosovo zanjo pomenijo resno škodo oziroma ali njeno zdravstveno stanje v povezavi z dostopom do zdravljenja na Kosovu upravičuje podelitev subsidiarne zaščite. Upoštevajoč mnenje o potrebnem zdravljenju tretje tožnice, ki ga je podal izvedenec psihiater, postavljen v upravnem postopku, in informacij glede zdravstvenega sistema oziroma dostopa do zdravstvenih storitev na Kosovu, ki jih je tožena stranka podrobno navedla v izpodbijani odločbi, tudi po presoji Vrhovnega sodišča tretja tožnica ob vrnitvi na Kosovo zaradi svojega zdravstvenega stanja ne bi bila podvržena nečloveškemu oziroma poniževalnemu ravnanju v smislu 28. člena ZMZ. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je tožena stranka v zvezi s presojo, ali zdravstveno stanje tretje tožnice v povezavi z dostopom do zdravljenja na Kosovu upravičuje podelitev subsidiarne zaščite na podlagi druge alineje 28. člena ZMZ, uporabila tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Pravilnosti odločitev ESČP Vrhovno sodišče ni pristojno presojati zato se do očitkov tožnikov v tej zvezi ne opredeljuje.

14Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe tožnikov, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nekaterih tožbenih ugovorov, ki naj bi bili po njihovem mnenju pomembni za odločitev v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je večinoma sledilo utemeljitvi odločbe tožene stranke ter se je skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 nanjo sklicevalo. Po določbi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču namreč ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Po presoji Vrhovnega sodišča se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh za odločitev v zadevi pravno pomembnih ugovorov. Do tistih, ki izhajajo iz napačne ocene tožnikov, da jim je bil status begunca zavrnjen, ker naj ne bi bila ugotovljena njihova splošna verodostojnost, pa se sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej opredeljevati, saj je pravilno izviralo iz izpodbijane odločbe, da tožniki niso izkazali preganjanja v smislu ZMZ. Ni namreč nujno, da je odgovor sodišča na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih (kot je tudi obravnavani) tudi iz drugih navedb v obrazložitvi sodbe razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in jih je obravnavalo (tako tudi Ustavno sodišče RS Up-590/05).

15Glede določbe tretjega odstavka 21. člena ZMZ Vrhovno sodišče ugotavlja, da ta ni bila pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi temveč je bil to 53. člen v povezavi z drugim odstavkom 2. člena ZMZ. Prošnje za mednarodno zaščito v obravnavani zadevi so bile zavrnjene, ker je bilo ugotovljeno, da tožniki ob zapustitvi izvorne države niso bili preganjani v smislu ZMZ, in da jim preganjanje ne grozi ob vrnitvi na Kosovo, torej ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa begunca. Zato za odločitev v tej zadevi niti ni pomembno, ali je 21. člen ZMZ v skladu z Ustavo RS in Vrhovno sodišče že zato ne sledi predlogu tožnikov, da začne postopek za oceno ustavnosti te določbe ZMZ.

16Vrhovno sodišče tudi ni sledilo predlogu za presojo ustavnosti 76. člena ZMZ, ker meni, da ni v nasprotju z Ustavo RS. ZMZ v prvem odstavku 76. člena določa, da če oseba ob izvršljivosti odločitve ne zapusti ozemlja Republike Slovenije, se uporabljajo določbe zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji. Ko je postopek za mednarodno zaščito končan in je prošnja za mednarodno zaščito pravnomočno zavrnjena, se namreč oseba obravnava kot tujec po Zakonu o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Ta pa ureja različno postopanje s tujci, ki so v državo prišli nezakonito oziroma zakonito, ki so v državi prebivali legalno oziroma brez vseh dokumentov oziroma brez dovoljenja. Torej se nadaljnja usoda nekdanjih prosilcev za mednarodno zaščito po ZTuj-2 ureja glede na dejanske okoliščine primera, ki pa se v postopku po ZMZ niti ne ugotavljajo. ZTuj-2 pa omogoča tudi prostovoljno vrnitev tujcev oziroma daje pooblastilo pristojnim organom za odstranitev tujca iz države (VI. poglavje), ter zagotavlja tujcem tudi vsa procesna jamstva (izdaja odločbe, možnost sodnega varstva), za zavarovanje njihovih pravic.

17Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.