76. člen ZMZ-UPB2

Ker so bile v postopku za priznanje mednarodne zaščite v tem primeru temeljno dokazno sredstvo zgolj izjave tožnikov, je bila tudi po presoji Vrhovnega sodišča odločitev odvisna predvsem od prepričljivosti in skladnosti njihovih izjav, ki se ugotavlja na podlagi njegovih navedb in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite.

Toženka je pravilno presodila, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca, določenih v 2. členu ZMZ, in da tudi pogojev za priznanje subsidiarne zaščite ne izpolnjujejo. Tožbeno stališče, da bi morala v izreku negativne odločbe določiti paricijski rok, v katerem bi tožniki lahko prostovoljno zapustil Republiko Slovenijo, ni pravilno. Določba tretjega odstavka 21. člena ZMZ po mnenju sodišča ni protiustavna in je skladna z Direktivo Sveta 2004/83/ES, prenesena je namreč iz 5. točke 4. člena omenjene direktive.

Dejanja ali situacije, ki jih prosilec sicer lahko dojema kot preganjanje in z njimi utemeljuje svoj strah pred vrnitvijo v izvorno državo, morajo objektivno izpolnjevati pogoje, določene v prvem odstavku 26. člena ZMZ, da se prosilcu za mednarodno zaščito lahko prizna status begunca. Tožniki niso uspeli izkazati, da bi jim grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, kar je pogoj za priznanje subsidiarne zaščite na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZMZ.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da en fizični napad na drugo tožnico, ki ga spremljajo žaljivke in grožnje, ne dosega standarda preganjanja, kot tudi ne en grob prijem neke osebe prvo tožnika, ko je le-ta stopil na njeno dvorišče in brskal po smetnjaku, prav tako pa tudi ne žaljivke in psovke s strani sošolcev. Pravilno je ugotovila, da navedena dejanja ne predstavljajo tako hude kršitve človekovih pravic, da bi jih lahko ovrednotili kot preganjanje. Kot dejanj preganjanja tudi ni mogoče šteti razlogov, ki se nanašajo na zdravstvene in socialne pravice, saj je bila drugo tožnici zdravniška pomoč v nujnih primerih vedno nudena, ne glede na to, da ni imela urejenega zdravstvenega zavarovanja, druge zdravstvene storitve pa je morala plačati, ker ni imela sklenjenega zdravstvenega zavarovanja, in ne zato, ker je romske narodnosti, prav tako so ji na socialni službi dali denar za ponovni priklop elektrike, policija je v primeru fizičnega napada odreagirala, razen tega pa sosedov ni mogoče šteti kot subjektov preganjanja. Primerneje bi bilo, če bi organ, ki odloča v azilnem postopku, v odločbi določil tudi rok za prostovoljno zapustitev države, vendar pa po mnenju sodišča

Sodna presoja zakonitosti izpodbijane odločbe, ki se nanaša na prošnjo za status begunca in subsidiarno zaščito zaradi vsebinskega ujemanja z določbo 51. člena ZTuj-1 („prepoved prisilne odstranitve tujca“), hkrati pomeni tudi presojo načela non-refoulement v smislu ZTuj-1 s tem, da je načelo non-refoulement iz 51. člena Tuj-1 zgolj dodatno varovalo tega načela ius cogens za primer, ko bi prišlo do spremenjenih razmer v izvorni državi tujca po izvršljivosti odločbe o mednarodni zaščiti in v takem primeru ima stranka možnost na pristojni organ vložiti predlog za dovolitev zadrževanja po 52. členu ZTuj-1. Prva kršitev (2. odstavka 32. člena in 1. odstavka 76. člena ZMZ) v izpodbijani odločbi je torej podana, ker izrek, s katerim sta bili zavrnjeni prošnji za mednarodno zaščito, ne vsebuje paricijskega roka, v katerem bi lahko tožnici prostovoljno zapustili Slovenijo. Druga procesna nezakonitost v izpodbijani odločbi je podana zaradi tega, ker tožena stranka ni zaslišala drugo-tožeče stranke in ker ni ugotavljala vseh pravno-relevantnih dejstev v zvezi z drugo-tožečo stranko in bolezenskim stanjem dihal in ledvic prvo-tožeče stranke v kontekstu subsidiarne zaščite za obe tožn

Ker je bilo o tožnikovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite že pravnomočno odločeno (in ker je potekel rok, do katerega je bilo tožniku omejeno gibanje), tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o podaljšanju omejitve gibanja.

S pravnomočno odločitvijo o prošnji za mednarodno zaščito odpade podlaga za začasen ukrep omejitve gibanja.

S pravnomočno odločitvijo o prošnji za mednarodno zaščito odpade podlaga za začasni ukrep omejitve gibanja.