VSRS Sodba X Ips 472/2012

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino (v nadaljevanju revidentkino) tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za kmetijstvo in okolje (prej Ministrstvo za okolje in prostor), Agencije Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju Agencija), št. 42601-0558/2011 z dne 30. 11. 2011. Z navedeno odločbo je Agencija zavezanki (revidentki) za leto 2010 odmerila vodno povračilo za A., d. o. o., HE ... v znesku 205.632,38 EUR (1. točka izreka). Ugotovila je, da je obveznost zavezanke za plačilo akontacij za leto 2010 znašala 225.802,70 EUR in da je ta znesek enak znesku, ki ga je z akontacijami vplačala zavezanka (2. in 3. točka izreka); in da razlika med z akontacijami vplačanim zneskom vodnega povračila in odmerjenim vodnim povračilom znaša 20.170,32 EUR, ki se zavezanki vrne v roku 60 dni od dokončnosti te odločbe (4. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo, št. 3555-116/2011-2 z dne 10. 2. 2012, revidentkino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnila kot neutemeljeno.

2Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, strinja se tudi z razlogi izpodbijane odločbe. Sklicuje se na določbe 55., 124. in 125. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1), določbe 5., 6., 9., 10., 12. in 14. člena Uredbe o vodnih povračilih (v nadaljevanju Uredba) in Sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010 (v nadaljevanju Sklep 2010).

3Revidentka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje z revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v zvezi z tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1). V obširnih revizijskih navedbah zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, in sicer Uredbe, ki naj ne bi bila v skladu s 124. členom ZV-1, in posledično Sklepa. Vlada RS namreč sklepa za leto 2010 ni sprejela v za to predvidenem roku, čeprav jo je Uredba k temu zavezovala. Z določitvijo obveznosti plačila vodnega povračila na podlagi Uredbe in Sklepa so bile kršene določbe 2., 3., 14., 67., 74., 87., 120., 147. in 153. člena Ustave RS. Prvostopenjsko sodišče se ni opredelilo do nekaterih tožbenih navedb, izpodbijana sodba je pomanjkljivo obrazložena, nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi in s tožbo izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša revizijske stroške.

4Tožena stranka na revizijo ni obrazloženo odgovorila.

K I. točki izreka:

5Revizija ni utemeljena.

6Po drugem odstavku 83. člena je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka uveljavlja, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavani zadevi je pravica oziroma obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ki presega znesek 20.000 EUR, saj je bilo revidentki z izpodbijanim dokončnim upravnim aktom odmerjeno vodno povračilo v znesku 205.632,38 EUR, zato je po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi izkazan razlog za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8V obravnavani zadevi je sporna odmera vodnega povračila za leto 2010, ki ga je Agencija revidentki kot zavezanki za plačilo, odmerila v skladu z določbami 55., 124. in 125. člena ZV-1, določbami 5., 6., 9., 10., 12. in 14. člena Uredbe na podlagi podatkov iz vložene napovedi za plačilo vodnega povračila in ob upoštevanju Sklepa 2010, s katerim je Vlada določila ceno za osnove vodnega povračila.

9Presoja zakonitosti aktov, v katerih so bile uporabljene določbe Uredbe, navedene v 8. točki te obrazložitve, in v zvezi s tem presoja skladnosti Uredbe z ZV-1, so že bili predmet odločanja pred Vrhovnim sodiščem v zadevah X Ips 452/2010 z dne 13. 7. 2011, X Ips 383/2011 z dne 7. 3. 2012, X Ips 249/2011, X Ips 256/2011, X Ips 257/2011 vse z dne 11. 7. 2012. V teh zadevah je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da predmetne določbe Uredbe ne uvajajo novih ali drugačnih kriterijev za izračun vodnega povračila, ki ne bi imeli podlage v prvem ali petem odstavku 124. člena ZV-1(1), in da so torej zakonske podlage iz prvega in petega odstavka 124. člena ZV-1 upoštevane v zgoraj naštetih členih Uredbe, in to stališče velja tudi za obravnavano zadevo.

10Prav tako so bile navedene določbe Uredbe predmet ustavnosodne presoje, ko je Ustavno sodišče RS ob vloženi ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 452/2010 opravilo oceno ustavnosti in zakonitosti 5., 6. , 8. in 9. člena Uredbe in v odločbi U-I-215/11-10 z dne 10. 1. 2013 (v nadaljevanju Odločba US) odločilo, da ti členi Uredbe niso v neskladju z Ustavo, saj so v bila v vseh teh členih Uredbe upoštevana vsa zakonska merila iz 124. člena ZV-1 za določitev višine vodnega povračila.

11Ker pa je enako vprašanje sporno tudi v obravnavani zadevi, Vrhovno sodišče ponovno podaja svojo oceno zakonitosti uporabljenih določb Uredbe.

12Vodno povračilo je dajatev za obremenjevanje voda (prvi odstavek 6. člena ZV-1). Obremenjevanje voda pomeni obremenjevanje okolja, ki ga ureja Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), v katerem so urejeni tudi ekonomski in finančni instrumenti varstva okolja. ZVO-1 med ekonomske instrumente varstva okolja uvršča tudi okoljske dajatve, katerih namen je spodbujati zmanjševanje obremenjevanja okolja, tako da je določena cena tega obremenjevanja, ki jo v skladu s stopnjo obremenjevanja plača njen povzročitelj. Vodno povračilo je okoljska dajatev za rabo naravnih dobrin(2) in je zato javna dajatev.(3)

13Pravno podlago za plačilo vodnega povračila daje ZV-1, ki v prvem odstavku 124. člena določa, da je imetnik vodne pravice za rabo vode, naplavin ali vodnih zemljišč v lasti države dolžan plačevati vodno povračilo, sorazmerno obsegu vodne pravice. V petem odstavku istega člena ZV-1 določa, da Vlada predpiše način določanja višine vodnega povračila, način njegovega obračunavanja, odmere ter plačevanja in merila za njegovo znižanje ter oprostitev, pri čemer upošteva načelo povrnitve stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda, ki temelji na ekonomskem vrednotenju, vrsto rabe vode, poleg tega pa tudi socialne, gospodarske in geografske značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica. Vodno povračilo je torej odmena za uporabo vode glede na obseg, ki ga določa vodna pravica, pri čemer na višino povračila vplivajo tudi kriteriji iz petega odstavka 124. člena ZV-1.

14Po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker da Uredba ne upošteva vseh z ZV-1 določenih kriterijev, ki bi lahko vplivali na določitev višine obveznosti, in da spreminja zakonsko ureditev, v obravnavani zadevi ni utemeljen. Če je podrobnejša določitev posameznih elementov, ki opredelijo posamezno z zakonom določeno merilo za določitev višine javne dajatve, odvisna od dognanj različnih strok, mora zakonodajalec že zaradi narave stvari prepustiti izvršilni veji večje možnosti za lastno presojo(4). Ker strokovno-tehnična vprašanja niso pravna vprašanja, tudi ne morejo biti predmet presoje zakonitosti upravnega akta v upravnem sporu.

15Vlada je v Uredbi, ki jo je sprejela na podlagi petega odstavka 124. člena ZV-1, podrobneje uredila način določanja višine vodnega povračila, način njegovega obračunavanja, odmere in plačevanja ter merila za njegovo znižanje in oprostitev. Uredba določa, da plačujejo zavezanci vodno povračilo med letom v obliki mesečnih akontacij (14. člen), odmeri pa se na podlagi napovedi za plačilo vodnega povračila, ki mora biti vložena do 31. 1. tekočega leta za preteklo leto (10. člen), morebitna razlika med z akontacijo plačanim zneskom vodnega povračila med letom in zneskom vodnega povračila, odmerjenim z odločbo, pa se mora plačati ali vrniti v 60 dneh po dokončnosti odločbe (14. člen). Način določanja višine vodnega povračila ureja Uredba v 5. členu tako, da določa merila za določitev višine vodnega povračila.

16Merila za določitev višine vodnega povračila so določena v 5. in 9. členu Uredbe. V prvem odstavku 5. člena Uredbe je kot osnovno merilo določen letni obseg rabe vode, ki jo določa vodna pravica. Uredba namreč določa (prvi odstavek 5. člena), da se višina vodnega povračila določi na podlagi letnega obsega rabe vode, naplavin in vodnih zemljišč, ki jo določa vodna pravica. V drugem in tretjem odstavku 5. člena ter v 9. členu Uredbe so upoštevane socialne, gospodarske in geografske značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica. V drugem odstavku 5. člena Uredba namreč določa, da se v primerih, če je obseg rabe vode, naplavin in vodnih zemljišč odvisen od letne razpoložljivosti vodnega dobra, višina vodnega povračila iz prvega odstavka zmanjša sorazmerno razmerju med letnim obsegom, ki je razpoložljiv za rabo vode, in letnim obsegom, ki ga določa vodna pravica. Po tretjem odstavku istega člena pa se višina vodnega povračila iz prvega odstavka, v primerih, če je obseg rabe vode, naplavin in vodnih zemljišč odvisen od načina rabe končnega uporabnika, ki ne omogoča polnega izkoriščanja vodne pravice, zmanjša sorazmerno razmerju med dejanskim letnim obsegom rabe in letnim obsegom, ki ga določa vodna pravica. V skladu z drugim odstavkom 5. člena Uredbe pomeni upoštevanje geografskih značilnosti območja upoštevanje letne razpoložljivosti vodnega ali morskega dobra. Upoštevanje načina rabe končnega uporabnika, ki ne omogoča polnega izkoriščanja vodne pravice (tretji odstavek 5. člena Uredbe), in različni načini obračunavanja vodnega povračila glede na vrsto rabe (prvi odstavek 9. člen Uredbe) pa pomenijo upoštevanje gospodarskih in socialnih značilnosti(5). Po presoji Vrhovnega sodišča je tako že iz navedenih določb Uredbe razvidno, da so v njih upoštevane konkretne okoliščine na strani končnega uporabnika in tudi značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica, ki vplivajo na višino vodnega povračila in jih je treba ugotoviti v postopku odmere. Glede večje ali manjše ustreznosti in primernosti teh značilnosti za podrobnejšo opredelitev zakonskega merila pa Vrhovno sodišče meni, da gre za strokovno-tehnična vprašanja(6), zato ni utemeljen revidentkin ugovor, da Uredba plačilo vodnega povračila v tem delu ureja mimo ZV-1 in da je zato ni mogoče uporabiti.

17Po presoji Vrhovnega sodišča tudi določbe 6. in 9. člena Uredbe, na katere se sklicuje izpodbijana odločba tožene stranke, ne uvajajo novih ali drugačnih kriterijev za izračun vodnega povračila, ki ne bi imel podlage v določbah 124. člena ZV-1. Uredba v 6. členu določa, da je osnova za obračunavanje vodnega povračila za proizvodnjo elektrike v hidroelektrarni: potencialna energija vode, ki je razpoložljiva za proizvodnjo elektrike v skladu s pridobljeno vodno pravico, izražena v MWh. Iz navede določbe izhaja, da je tudi osnova vodnega povračila v primeru proizvodnje elektrike v hidroelektrarni vezana na obseg pridobljene vodne pravice. V 9. členu pa Uredba določa, da se na podlagi meril za določitev višine vodnega povračila iz 5. člena Uredbe zavezancu obračuna vodno povračilo za proizvodnjo elektrike v hidroelektrarni v višini zneska za letno količino energije razpoložljivega gravitacijskega potenciala vode v skladu s pridobljeno vodno pravico. V povezavi z 8. členom Uredbe pa to tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da je znesek vodnega povračila enak zmnožku letnega obsega vode, ugotovljenega na podlagi meril iz 5. člena Uredbe in izraženega kot osnova v MWh, ter cene za osnovo. Glede na navedeno ni utemeljen revidentkin ugovor, da Uredba vsebinsko spreminja zakonske podlage za določitev višine obveznosti iz naslova vodnih povračil.

18Prav tako je po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljen revizijski ugovor glede retroaktivne uporabe Sklepa 2010.

19Na podlagi 8. člena Uredbe Vlada določi ceno za osnovo vodnega povračila iz 6. člena Uredbe do 31. decembra tekočega leta za naslednje leto. Ni sporno, da Vlada Sklepa za leto 2010 ni sprejela v z Uredbo določenem roku (Sklep je bil objavljen v Uradnem listu 4. 6. 2010 in je začel veljati 5. 6. 2010), tudi ni sporno, da je bilo zavezancu vodno povračilo za leto 2010 odmerjeno (dne 30. 11. 2011) ob upoštevanju tega Sklepa, vendar pa je tudi po presoji Vrhovnega sodišča toženka vodno povračilo za leto 2010 do začetka veljavnosti sklepa 2010 tožnici pravilno odmerila na podlagi cene za leto 2009. Če v roku, ki ga določa Uredba, ni bila določena nova letna cena za osnovo vodnih povračil, to v tem primeru, ko gre za zakonsko obveznost, ki izhaja že iz ZV-1, še ne pomeni, da imetnik vodne pravice vodnega povračila ni dolžan plačati. Plačati ga je dolžan po samem zakonu v višini, ki je veljala v preteklem letu. Sklep 2010 torej ni nezakonit, ker ni bil izdan v roku, določenem v Uredbi(7).

20Prav tako je po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljen uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v povezavi z 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, je ustrezno obrazložena in vsebuje razumne razloge o vseh za odločitev v tej zadevi odločilnih dejstvih.

21Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

22Revidentka z revizijo ni uspela, zato na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

----

Op. št. (1): 124. člen ZV-1 kot je bil uporabljen v že obravnavanih in citiranih odločbah Vrhovnega sodišča je bil z novelo ZV-1A, (ki velja od 25. 6. 2008) sicer spremenjen, vendar iz zakonodajnega gradiva (Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah – EPA 1953-V – skrajšani postopek, Poročevalec DZ, št. 37/08) izhaja, da ne gre za vsebinsko spremembo, ampak sprememba pomeni uskladitev s terminologijo, ki jo zahteva Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (Vodna direktiva).

Op. št. (2): Voda je naravno javno dobro (prvi odstavek 15. člena ZV-1) in zato naravna dobrina (3. člen ZVO-1).

Op. št. (3): Enako Odločba US.

Op. št. (4): Enako Odločba US.

Op. št. (5): Enako Odločba US.

Op. št. (6): Enako Odločba US.

Op. št. (7): Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v zadevah X Ips 452/2010 in X Ips 383/2011.