VSRS Sodba I Ips 87920/2010-147

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 700,00 EUR sodne takse.

1Okrajno sodišče v Kočevju je obsojenega G. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo trideset dnevnih zneskov, to je 1.500,00 EUR denarne kazni, ki jo je obsojenec dolžan plačati v roku treh mesecev. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka ter sodno takso. Oškodovanki Z. d.d. je dosodilo premoženjskopravni zahtevek v znesku 560,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2008 dalje, ter ga naložilo obsojencu v plačilo, na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP pa je oškodovanko s presežkom premoženjskopravnega zahtevka napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh zakonskih razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal naj njegovi zahtevi ugodi in odloči v skladu s 426. oziroma 427. členom ZKP.

3Vrhovna državna tožilka v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve pravice do obrambe, ker obsojencu ni bila omogočena obramba z zagovornikom na glavni obravnavi, ni podana, sicer pa obsojenčev zagovornik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje tega očitka ni navajal. Tudi kršitve pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga ni, saj sta sodišči prve in druge stopnje predlog argumentirano zavrnili. V ostalih navedbah pa obsojenec uveljavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

4O odgovoru državne tožilke se je obsojenec pisno izjavil.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

7Obsojenec trdi, da je bila kršena njegova pravica do obrambe, ker se na glavni obravnavi ni mogel zagovarjati z izbranim zagovornikom, saj je sodišče opravilo glavno obravnavo v zagovornikovi nenavzočnosti. Obsojenčev zagovornik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 442. člena ZKP, ki jo zatrjuje obsojenec, ni uveljavljal. Obsojenec tako upoštevaje citirano določbo petega odstavka 420. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati, da je bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

8Obsojenec meni, da je bila v postopkih pred sodiščema prve in druge stopnje kršena pravica do predlaganja in izvajanja dokazov v njegovo korist. Ne strinja se z razlogi v pravnomočni sodbi o zavrnitvi dokaznih predlogov, da naj izvedenec pregleda poškodovani del vozila, ki ga je prinesel s seboj na obravnavo, da bi dokazal resničnost svojih navedb o načinu poškodovanja avtomobila. Meni tudi, da je bila pravica do obrambe kršena, ker je sodišče zavrnilo predlog, da se izvedencu pošlje fotografije dvajsetih vozil, ki jih je slikal zato, da bi izvedenec povedal, na kateri izmed fotografij so bile vidne praske, na kateri pa ne. Pri vseh vozilih pa bi bilo mogoče neposredno z ogledom vozil ugotoviti, kako se praske vidijo na fotografijah in kako na kraju samem in kako je možno te praske s finim brušenjem (poliranjem) odstraniti. Obsojenec ponavlja argumente o predlogih za izvedbo dokazov iz pravnomočno končanega dokaznega postopka, o katerih pa sta sodišči prve in druge stopnje že zavzeli stališče. Vrhovno sodišče se strinja z razlogi obeh sodišč, da izvedba dokazov ni materialnopravno relevantna, to je pomembna za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja. Po ustavnosodni praksi so izoblikovana merila, po katerih odloča sodišče v dokaznem predlogu in o njegovi utemeljenosti. Tako mora obramba pri predlogu razbremenilnega dokaza zadostiti svojemu dokaznemu bremenu in pri utemeljevanju relevantnosti in obstoja dokaza zatrjevati (1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, (2) dokazno sredstvo in (3) da z navedbami okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu, ter da bo dokaz v korist obdolženca. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da izvedba predlaganih dokazov ni pomembna in da ni utemeljeno s potrebno stopnjo verjetnosti, da dokaza predstavljata vir relevantnih dejstev v zvezi z obravnavanim dogodkom ter tako ne gre za dokaza, katerih izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišči sta ugotovili, da je izvedba dokazov nepotrebna ter da izvedba dokazov za obsojenca ne bi bila uspešna. Sodišče prve stopnje je na podlagi presoje izvedenih dokazov zavrnilo obsojenčevo trditev, da je prišlo do poškodovanja vozila pred 19. 1. 2008, ko je bilo vozilo karambolirano, kar je argumentirano pojasnilo na osmi strani sodbe po presoji dokazov, ki jih je izvedlo. Ugotovilo je, da polirna pasta s prask na vozilu po prometni nesreči ni mogla biti odstranjena, saj iz vozila ni bila odstranjena umazanija in polirne paste, ne da bi se odstranilo umazanijo, ni mogoče odstraniti. Stališču sodišča prve stopnje je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje v točki 4 sodbe. Presodilo je, da je sodišče ravnalo na podlagi določbe 329. člena ZKP, po kateri dokazovanje obsega tista dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo. Sodišče je torej ugotavljalo le tista dejstva, ki so odločilna in za katera je ocenilo, da so v obravnavani zadevi pomembna za pravilno uporabo materialnega zakona. Pravilna pa je tudi nadaljnja ocena, da dokazni predlog, da izvedenec pregleda fotografije ni bil obrazložen tako, da bi zadostil kriterijem, ki jih je uveljavila sodna praksa za utemeljevanje razbremenilnega dokaza. Po navedenem Vrhovno sodišče ugotavlja, da z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe ter da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ni podana.

9Obsojenec z nadaljnjimi navedbami v zahtevi, da sodišči prve in druge stopnje napačno razlagata določbe o kasko zavarovanju, da nista podali dokazne ocene glede vseh izvedenih dokazov, ki bi lahko privedla do drugačne odločitve v njegovo korist, s poudarjanjem delov izpovedbe priče D. T., z navedbo, da je prav D. T. kot zavarovalni agent že izgubil dokumentacijo in njegovo prijavo škode, ne uveljavlja kršitve zakona, ampak zatrjuje, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

10Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

11Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo po tarifnih številkah 7113 in 7521 Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju v pravnomočni sodbi ugotovljenih obsojenčevih premoženjskih razmer ter zahtevnosti postopka.