VSC sklep Cp 555/2013

Pritožbi se ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Pritožbeni stroški tožeče stranke so nadaljnji stroški pravdnega postopka.
Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da sodišče ugotovi, da prodajna pogodba med njo in toženo stranko o prodaji in nakupu nepremičnine idealnega deleža ... parcele št. ... vpisane v vložku št. ... k.o. C. za kupnino 159.000,00 EUR z dne 9. 3. 2009 ni bila sklenjena. Posledično je odločilo o stroških postopka. Zaključilo je, da je med pravdnima strankama prišlo do zmote o predmetu prodaje, ker sta stranki imeli zmotno predstavo o konkretnem predmetu pravnega posla (46. člen OZ). Tožeča stranka je menila, da prodaja poslovni prostor v 4. etaži stanovanjskega objekta, katerega lastnik je bila in ki predstavlja 13 % vrednosti celotnega objekta, ne pa 43,44 %, kot je bilo pomotoma navedeno v pogodbi. Ker je posledica zmote izpodbojnost pogodbe (94. člen OZ) in ker 99. člen določa za razveljavitev pravnega posla rok enega leta, je sodišče prve stopnje štelo, da je tožeča stranka vložila tožbo prepozno. Sodišče je še zaključilo, da je lahko pogodba le izpodbojna in ne nična, saj ugotovljena dejstva: da je ob sklenitvi pogodbe prišlo do zmote glede tega kaj se v naravi dejansko prodaja in kupuje, da je bila volja prodajalca, da proda poslovni prostor v četrti etaži, volja kupca pa, da kupi solastniški delež 43,44 % stavbe, ki v naravi predstavlja 2. nadstropje (4. etaža) in solastniški delež na pripadajočih skupnih delih, napravah in funkcionalnem zemljišču, ne daje ustrezne podlage za sklep, da gre za neobstoječ pravni posel. Iz tega razloga je zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP, smiselno pa opisuje pritožbena razloga nepravilne uporabe materialnega prava ter posledično nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja . V pritožbi izpostavlja da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je med kupcem in prodajalcem obstajalo soglasje volje za sklenitev pogodbe za več kot 15 % nepremičnine oziroma za poslovni prostor v 4. etaži. Zato je šlo za nesporazum in pogodbena volja ni nastala. Tožeča stranka je prodajala samo svoj solastniški delež. Zato je šlo za nesporazum o predmetu pogodbe, saj sta bili obe stranki v zmoti. Sodišču očita, da je napačno uporabilo določbe OZ in napačno obravnavalo pogoje za izpodbojnost pravnega posla, saj bi moralo tožbeni zahtevek obravnavati po 16. členu OZ in zaključiti, da pogodba ni nastala. Sodišču očita tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker sodba nima razlogov glede neobstoja pravnega posla in se v tem delu ne da preizkusiti. Podredno pa tudi zatrjuje, da je prišlo do nesporazuma najmanj glede dela predmeta pogodbe in sicer v delu, ki kakorkoli presega poslovni prostor v 4. etaži. Ker je prvostopno sodišče zaključilo, da je pogodba nastala in da gre za zmoto je napačno presodilo, da tožena stranka pri sklepanju pogodbe ni kršila moralnih načel ali prisilnih predpisov. Predlaga, da se pritožbi ugodi ter da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ob pravilni uporabi materialnega prava ugotovi, da prodajna pogodba 9. 3. 2009 ni bila sklenjena in naloži toženi stranki povrnitev pravdnih stroškov ali pa, da se pritožbi ugodi le delno in se sporna prodajna pogodba razveljavi v delu, ki presega prodajo poslovnega prostora v 3. nadstropju stavbe na G. ..., C. in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem ponavlja ugotovljeno dejansko stanje in predlaga, da se pritožba zavrne. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Bistvo spora v tej pravdni zadevi je bil predmet kupoprodajne pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili 9. 3.2009. Tožeča stranka je bila v času sklenitve pogodbe lastnica poslovnega prostora s pisarnami v četrti etaži poslovno stanovanjskega objekta. Ko je v letu 2006 postala lastnica tega dela nepremičnine je prišlo pri navedbi deleža nepremičnine do napačnega izračuna solastnega deleža. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, da sodišče prve stopnje ugotovi, da ni bila sklenjena pogodba o nakupu ... nepremičnine in zatrjevala, da je med strankami obstajal nesporazum o predmetu. Tako je zatrjevala, da med strankami (sicer glede večjega deleža kot ga predstavlja zaključen poslovni prostor) ni prišlo do soglasij volje oziroma, da je prišlo do nesporazuma. Sklicevala se je na določbo 16. člena OZ, ki določa, da se v primeru, ko sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti, šteje, da pogodba ni bila sklenjena. Zato ni vložila zahtevka na razveljavitev pogodbe po 95. členu OZ ampak je zahtevala ugotovitev, da pogodba ni sklenjena. Zato bi sodišče prve stopnje moralo odločati le o takšnem zahtevku in presojati okoliščine, ki se nanašajo na trditve o nesporazumu oziroma nesoglasju volje.

Kadar sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali o predmetu obveznosti , pogodba ne nastane. Pri nesporazumu je soglasje podano, vendar je napačno, gre za skrito nesoglasje Nesporazum je posebna oblika nesoglasja, ki nastane, kadar sta stranki prepričani, da se strinjata, a se v resnici ne. V primeru nesoglasja pogodbena volja ne nastane. Kadar pa gre za zmoto pa je volja sicer izkazana, vendar ima določene napake, to pa je razlog za izpodbojnost pogodbe (OZ členi 45 do 49 oziroma 94 in 95). Pritožnica pravilno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z nesoglasjem volje in zato v tem delu tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja in o tem sodba nima razlogov. Vendar pa ne gre za absolutno bistveno kršitev, ampak za nepravilno uporabo materialnega prava, določbe 16. člena OZ zaradi katerega pa je ostalo dejansko stanje v tej smeri neugotovljeno in sodba o tem tudi nima razlogov. Tožeča stranka ni zahtevala razveljavitve pogodbe, zato sodišče prve stopnje ni imelo razlogov, da je presojalo pogodbo po 46. členu OZ, ampak bi moralo presojati pogoje po 15. in 16. členu OZ. S tem dejanskim stanjem se sodišče ni ukvarjalo in ga ni ugotavljalo. Glede na trditveno podlago se bo moralo sodišče prve stopnje najprej ukvarjati z ugotavljanjem dejanskega stanja in presojo dokazov o tem, ali je obstajala takšna zmota o predmetu (delu predmeta) obveznosti, zaradi katere pogodba za več kot le zaključen poslovni prostor ni nastala. Tožeča stranka je v zvezi s tem ponudila več dejstev in predlagala več dokazov, ki pa jih sodišče zaradi napačnega materialnopravnega postopka ni obravnavalo oziroma ocenjevalo v skladu s 16. členom OZ.

Ne držijo pa pritožbene navedbe o tem, da idealnega deleža ni mogoče pridobiti brez sodelovanja vseh solastnikov, zato je pogodba že iz tega razloga nična, saj 440. člen OZ določa, da prodaja tuje stvari veže pogodbenika. Tudi ne držijo pritožbene navedbe, da 46. člen OZ ureja le zmoto, ki se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, ne pa na predmet obveznosti, saj ta člen določa tako zmoto o lastnostih predmeta kot tudi velikosti predmeta.

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovnem sojenju obravnavati zahtevek tožeče stranke glede na trditveno podlago in ga presojati v skladu z določbo 15. in 16. člena OZ. Pri tem pa bo moralo v skladu z metodološkimi napotki 8. člena ZPP oceniti vsak dokaz posebej (tudi vsebino pogodbe, ki v drugem členu določa predmet...) in nato vse dokaze skupaj, upoštevajoč dokazno breme strank. Pritožbeno sodišče samo ni moglo spremeniti sodbe sodišča prve stopnje iz razlogov ker sodba zaradi nepravilne uporabe materialnega prava nima razlogov o pomembnih dejstvih, teh razlogov pa pritožbeno sodišče ne more nadomestiti. Ker gre za cel sklop dejstev, pa pritožbeno sodišče tudi ni odločilo, da na glavni obravnavi samo ugotavlja takšna dejstva, saj bi s tem strankam odvzelo pravico do pritožbe (ZPP člen 355).

Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Stroški pritožbenega postopka tožeče stranke so nadaljnji stroški pravdnega postopka (ZPP člen 165). Odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato stranka sama nosi te stroške (ZPP člen 155).