VSRS Sklep II Ips 212/2012

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje in vmesna sodba sodišča prve stopnje se delno razveljavita v delu: »Tožbeni zahtevek na plačilo denarnega zneska za materialno škodo iz naslova prikrajšanja tožnika pri plači in pokojnini, ker je bil v obdobju od 18. 12. 1998 do 4. 9. 2003 nezaposlen, je po temelju utemeljen in je v tem delu toženka tožniku odškodninsko odgovorna«, ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je o tožbenih zahtevkih odločilo s sodbo in vmesno sodbo. S sodbo je toženki naložilo plačilo 6.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku za plačilo 41.729,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zahtevek zavrnilo; prav tako je zavrnilo zahtevek za povrnitev izgubljenega dobička v višini 249.908,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z vmesno sodbo pa je odločilo o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za materialno škodo iz naslova prikrajšanja tožnika pri plači in pokojnini, ker je bil od 14. 12. 1998 do 4. 9. 2003 nezaposlen, in sicer je odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Odločitev o stroških je zadržalo do končne odločitve o vseh zahtevkih.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank ter potrdilo sodbo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje v zvezi z vmesno sodbo toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se pritožbi toženke ugodi in spremeni sodba sodišča prve stopnje tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče svojo ugotovitev, da je tožnik zaposlitev iskal, pa je zaradi stigme kazenskega postopka ni dobil, oprlo zgolj na po oceni sodišča prepričljivo izpoved tožnika, tožnik pa dokazov o tem, da je zaposlitev iskal in je zaradi pripora ali stigme kazenskega postopka ni dobil, ni predložil. Odločitev sodišča, ki temelji zgolj na izpovedbi tožnika, je v nasprotju z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in krši pravila o dokaznem bremenu po 7. in 215. členu ZPP, s tem pa je podana relativna bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj verjame tožniku ter zakaj šteje njegovo izpovedb za prepričljivo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Toženka se strinja, da je podana vzročna zveza med izgubo tožnikove zaposlitve in neutemeljenim priporom, vendar je ta izkazana le za čas trajanja pripora, ne pa za celotno obdobje brezposelnosti vse do upokojitve. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo nezakonitosti vodenja kazenskega postopka oz. protipravnosti kot enega od elementov splošnega civilnega delikta, sodišče druge stopnje pa se do pritožbenih očitkov s tem v zvezi ni opredelilo. Sodišči tudi nista ugotavljali vzročne zveze za celotno obdobje brezposelnosti, tudi po prenehanju pripora. Zaradi navedenega je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.

4Tožnik je vložil odgovor na revizijo, v katerem nasprotuje revizijskim razlogom in predlaga zavrženje, podredno pa zavrnitev revizije. Navaja, da toženka ni zadovoljna s količino dokazov, na podlagi katerih sta sodišči ugotovili, da je temelj tožbenega zahtevka utemeljen, s čimer pa nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Na revizijski očitek, da sodišče ni obrazložilo, zakaj verjame tožnikovi izpovedi, odgovarja, da je sodišče prve stopnje zelo določno in jasno opisalo razloge, zakaj je štelo prenehanje tožnikovega delovnega razmerja za prenehanje brez njegove krivde, iz česar izhaja logična posledica, da je njegov tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Poleg tega sodišče ni upoštevalo samo izpovedi tožnika, ampak tudi zaslišanih prič N. H., J. C., M. Ž. in I. T., saj iz sodbe sodišča prve stopnje izrecno izhaja, da so zaslišane priče potrdile, da sta bila tožnikova aretacija in nato sam kazenski postopek za tisti čas zelo odmevna.

5Revizija je utemeljena.

6V reviziji ni več sporno, da je bil pripor vzrok za prenehanje tožnikovega delovnega razmerja. Toženka pritrjuje obstoju vzročne zveze med priporom in zatrjevano škodo za obdobje, ko je bil tožnik v priporu, meni pa, da ni podana vzročna zveza med priporom in tožnikovo brezposelnostjo po odpravi pripora.

7Sodišče prve stopnje je zmotno oprlo svojo odločitev na 546. člen Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki ureja priznanje delovne oziroma zavarovalne dobe(1), sodišče druge stopnje pa se do materialno pravne podlage ni opredelilo. Pravilno materialno pravno podlago predstavlja prvi odstavek 542. člena ZKP, ki (med drugim) določa, da ima pravico do povrnitve škode tudi, kdor je bil v priporu, ni pa bil uveden zoper njega kazenski postopek ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena ali pa je bil postopek ustavljen ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe ali je bila obtožba zavrnjena. Pravno priznana je škoda v času odvzema prostosti sicer zakonitega ravnanja, ki pa postane neutemeljeno potem, ko se kazenski postopek konča na enega od načinov, ki so navedeni v 1. točki prvega odstavka 542. člena ZKP. V slednjem primeru je rezultat postopka tisti, ki povzroči, da postane prej zakonit pripor pozneje neutemeljen. Po 1. točki prvega odstavka 542. člena ZKP je odgovornost države objektivna; protipravnost ravnanja državnih organov ni predpostavka zanjo. Predpostavki zanjo sta le objektivni dejstvi: 1) da je bil pripor prestan (svoboda okrnjena) in 2) da do obsodbe v kazenskem postopku ni prišlo.(2) Zato so neutemeljene navedbe toženke, da bi sodišče moralo ugotavljati protipravnost kot eno od predpostavk odškodninske odgovornosti. Na podlagi navedenega pa tudi ne more biti utemeljen očitek, da se sodišče druge stopnje do tega ni opredelilo, ker je

na podlagi 360. člena ZPP dolžno presoditi le tiste pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena, navedbe v zvezi z protipravnostjo pa po navedenem to niso.

8Revizijski očitek toženke, da sodišče svoje ugotovitve, da je tožnik iskal zaposlitev, a je zaradi stigme, ki sta jo povzročila pripor in sam kazenski postopek, ni dobil, nedovoljeno oprlo zgolj na pričanje tožnika, ne da bi slednji predložil kakšne dokaze, kar pa naj ne bi zadostovalo za ugotovitev navedenega dejstva, ni utemeljen. Namreč ZPP ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi lahko stranke posamezna dejstva dokazovale le z določenimi dokaznimi sredstvi.(3) Z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine, sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nobena dokazna pravila, ki bi narekovala, kakšna dokazna moč gre posameznemu dokazu.(4) Stranka ni dolžna dokazati trditve z listinskimi dokazi, pa čeprav ti obstajajo. Tožnik torej lahko dokazuje in sodišče lahko ugotovi določeno dejstvo tudi zgolj na podlagi pričanja stranke. Od stranke se ne sme zahtevati, da mora določeno dejstvo dokazati le s pisno listino ali z drugimi točno določenimi dokazi. Toženka s tem v zvezi očita tudi kršitev pravil o dokaznem bremenu, kar pa je neutemeljeno, saj sta nižji sodišči pravilno razporedili dokazno breme.

9Toženka navaja tudi, da sodišče ni obrazložilo, zakaj verjame tožniku, da se je trudil dobiti zaposlitev, pa je zaradi pripora in samega kazenskega postopka ni dobil, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. 8. člen ZPP uzakonja prosto presojo dokazov, po kateri sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Kadar gre za neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen, bo šlo za bistveno kršitev določb pravdnega postopka (praviloma prvega odstavka 339. člena ZPP, lahko pa tudi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP – površna in pomanjkljiva dokazna ocena).(5)

Revizijsko sodišče ocenjuje, da je utemeljen očitek, da nižji sodišči nista obrazložili, zakaj verjameta tožniku ter zakaj štejeta njegovo izpovedb o tem, da se je trudil dobiti zaposlitev, pa so ga zavračali zaradi stigme, ki sta jo povzročila pripor in kazenski postopek, za prepričljivo. Sodišče prve stopnje je navedlo zgolj, da je tožnik o tem prepričljivo izpovedal, ni pa navedlo razlogov, na podlagi katerih je prišlo do takšnega zaključka. Sodišče druge stopnje pa je v tem delu zgolj povzelo obrazložitev sodišča prve stopnje. Sodišči nista niti povzeli, kaj konkretno je tožnik o tem izpovedal. Tožnik v odgovoru na revizijo neutemeljeno navaja, da to ne drži, ker je sodišče o tem zaslišalo tudi priče, ki so izpovedale, da sta bila tožnikova aretacija in nato sam kazenski postopek za tisti čas zelo odmevna, in da je jasno obrazložilo, zakaj tožnikovo odpoved pogodbe o zaposlitvi ni mogoče šteti za odpoved po njegovi krivdi, saj to ni v zvezi z tožnikovim prizadevanjem za zaposlitev. Obrazložitev sodišč prve in druge stopnje je torej v navedenem delu pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti, zato je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi navedene absolutne bistvene kršitve določb postopka, ki sta jo storili sodišči prve in druge stopnje, ter ker gre za takšno procesno kršitev, ki je sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP delno razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in vmesno sodbo sodišča prve stopnje za obdobje, ki je v reviziji še sporno, t.j. od odprave pripora do konca vtoževanega obdobja oziroma od 18. 12. 1998 do 4. 9. 2003, in v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju predvsem natančno obrazložiti, kaj je tožnik povedal o tem, da se je trudil dobiti zaposlitev, a ga niso zaposlili iz razloga, ker je bil v priporu oziroma ker je bil zaradi kazenskega postopka stigmatiziran, ter navesti razloge, zakaj mu verjame oziroma zakaj ne.

10Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): mag. Š. Horvat, ZKP s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, člen 546, str. 1133-1134.

Op. št. (2): Primerjaj II Ips 91/2000.

Op. št. (3): Primerjaj II Ips 185/2009.

Op. št. (4): Primerjaj II Ips 682/2003.

Op. št. (5): J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 84-96.