VSRS Sodba VIII Ips 220/2013

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v znesku 658,32 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke z dne 17. 6. 2011 in delno prvostopno odločbo tožene stranke z dne 24. 1. 2011 glede višine pokojnine in datuma. Odločilo je, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 1.062,67 EUR od 4. 1. 2011 dalje, tožena stranka pa mu je dolžna izplačati zapadle zneske razlik z zamudnimi obrestmi. Tožnik je dejavnost notarja prenehal opravljati 30. 12. 2010 in od tedaj dalje ni bil več v zavarovanju. Zahtevek za starostno pokojnino je vložil 3. 1. 2011 in ga je tožena stranka prejela 4. 1. 2011. Pravica do pokojnine je pravica in neobveznost posameznika. Izpolnjevati mora zakonske pogoje, vendar če je ne želi uveljaviti takoj po prenehanju zavarovanja, mu je ni mogoče brez zahtevka dodeliti. Tožnik je zahtevek vložil, ko ni bil več v zavarovanju, zato mu na podlagi drugega odstavka 157. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) pripada pokojnina glede na zahtevek z dne 3. 1. 2011 od 1. 2. 2011 in še nazaj od zahtevanega datuma 4. 1. 2011.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Presodilo je, da po izrecni določbi prvega odstavka 156. člena ZPIZ-1 pravico do starostne pokojnine pridobi oziroma uveljavi zavarovanec z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za njeno priznanje: pogoj starosti in pogoj pokojninske oziroma zavarovalne dobe ter pogoj prenehanja obveznega pokojninskega zavarovanja. Vsi ti pogoji so bili pri tožniku izpolnjeni 31. 12. 2010. Zahteva za priznanje pravice do pokojnine je le pogoj za uvedbo postopka, v katerem tožena stranka ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice in v kolikor so ti pogoji izpolnjeni, pravico tudi prizna. Niso pa ti pogoji izpolnjeni šele z vložitvijo zahteve za priznanje pravice.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določbe pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da dne 31. 12. 2010 ni avtomatično pridobil pravice do upokojitve, ker še ni dopolnil 63 let starosti in ni imel 40 let pokojninske dobe. Svojo pravico je moral šele pridobiti z uveljavljanjem dodane dobe po določbah 193. člena ZPIZ-1 in vložitvijo zahteve za znižanje starostne dobe zaradi preživljanja otrok po določbah 37. člena ZPIZ-1. Na dan 31. 12. 2010 je bil izpolnjen le pogoj prenehanja obveznega zavarovanja. Trditev izpodbijane sodbe, da so bili 31. 12. 2010 izpolnjeni vsi trije pogoji, je zato zmotno in v nasprotju s podatki v spisu. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka ugotavljati, ali na dan vložitve zahteve obstajajo pogoji za upokojitev. Potrebno je tudi ločiti pojem pridobitev pravice od pojma začetek izplačevanja. Delavca ni mogoče upokojiti pred vložitvijo zahteve za upokojitev. Na to kaže tudi določba tretjega odstavka 39. člena ZPIZ-1, ki govori o uveljavitvi pravice, kar je tožnik storil 3. oziroma 4. 1. 2011.

4Revizija je utemeljena.

5Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. V izpodbijani sodbi ni nasprotij med razlogi sodbe in listinami v spisu. Sodišče je ob sicer nespornih dejanskih okoliščinah o izpolnjevanju pogojev in vložitvi zahteve za upokojitev le zmotno uporabilo materialno pravo.

7Pravice iz obveznega pokojninskega zavarovanja so neodtuljive osebne pravice, ki ne zastarajo (5. člen ZPIZ-1). Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega (pokojninskega) zavarovanja se začne na zahtevo zavarovanca (prvi odstavek 259. člena ZPIZ-1). To pomeni, da je zavarovanec tisti, ki odloči, ali jih bo uveljavil in kdaj oziroma od kdaj bo to storil.

8Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zavod) je vezan na vloženo zahtevo ne samo tako, da brez zahteve ne more odločiti, temveč tudi glede tega, katero pravico zavarovanec uveljavlja in od kdaj. Preveriti mora le, ali za uveljavljano pravico zavarovanec izpolnjuje predpisane pogoje. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik že 31. 12. 2010 izpolnjeval vse pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine, vključno s pogojem prenehanja zavarovanja.

9Pokojninsko zavarovanje ni obvezno kot tako. Obvezno se morajo zavarovati le tisti, za katere se ugotovi katera od podlag (pravno razmerje), določenih v ZPIZ-1 (člen 13 in naslednji). Če za obvezno zavarovanje ni nobene od zakonskih podlag, zavarovanje ni obvezno.

10Pravico iz obveznega (pokojninskega) zavarovanja pridobi zavarovanec z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice - ob pogoju seveda, da jo tudi uveljavlja. Če jo uveljavlja (in praviloma jo zavarovanci tako uveljavljajo) z naslednjim dnem po prenehanju zavarovanja, jo ob izpolnjevanju drugih pogojev tudi pridobi na ta dan (prvi in drugi odstavek 156 člena ZPIZ-1) in mu pripada (se izplačuje) od tega dne dalje (prvi odstavek 157. člena ZPIZ-1).

11Kolikor pa zavarovanec kljub izpolnjevanju vseh pogojev, vključno s prenehanjem obveznega zavarovanja, pravic (pokojnine) iz obveznega zavarovanja ne uveljavi, to ne more biti ovira za to, da jo uveljavi kasneje. To jasno izhaja tudi iz drugega odstavka 157. člena ZPIZ-1, po katerem taki upravičenci izgubijo le pravico do izplačila posameznih zneskov, na primer pokojnine, za več kot šest mesecev za nazaj.

12Sodišče prve stopnje ima prav, da gre za primer zavarovanca, ki ob uveljavitvi pravice ni bil (več) zavarovan. Tožnik je ne samo vložil zahtevo za odmero starostne pokojnine v letu 2011 (3. 11. 2011), temveč je v zahtevi tudi izrecno navedel, da zahteva priznanje starostne pokojnine od 3. 1. 2011 dalje. Ker je na ta dan, enako kot na dan 31. 12. 2010, izpolnjeval tudi vse pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine, tožena stranka ni imela podlage, da bi mu to pravico priznala in odmerila drugače, kot pa jo je uveljavljal: to je od 3. 1. 2011 dalje.

13Po določbi tretjega odstavka 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove ne upoštevajo plače, nadomestila plače oziroma zavarovalne osnove iz koledarskega leta, v katerem zavarovanec uveljavlja pravico do pokojnine. Ob nedvomnem (in nespornem) dejstvu, da je tožnik pravico do pokojnine uveljavljal v letu 2011, je sodišče pri odmeri pokojnine pravilno upoštevalo tudi plače oziroma pokojninske osnove za leto 2010.

14Odločitev sodišča prve stopnje je zato po temelju pravilna, zoper odmerjeno višino pokojnine pa tožena stranka pritožbe ni vložila. Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se pritožba tožena stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

15Ker je tožnik z revizijo uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti tudi njegove priglašene revizijske stroške, kot tudi stroške odgovora na pritožbo, odmerjene v skladu z veljavno odvetniško tarifo (prvi odstavek 154. in drugi odstavek 165. člena ZPP). S potrditvijo prvostopne sodbe pa je bila potrjena tudi odločitev o tožnikovih stroških postopka na prvi stopnji.